smeri Lomasti-Mazzilis - 13. in 14. marca letos sta jo opravila Luca Vuerich in Massimo Laurencig
To je šele druga ponovitev markantne in težavne Lomastijeve poči (VIII-/VI, 400 m) v severni steni severnega predvrha Cime Grande della Scala/Velika lojtrca nad dolino Mrzle vode. Verjetno gre za najzahtevnejšo smer iz zapuščine legendarnega Ernesta Lomastija iz Pontebe, ki je v sedemdesetih premikal navzgor meje možnega v alpinizmu.
Dober primer Lomastijeve sposobnosti je prva ponovitev in prvi solo vzpon čez Cozzolinovo zajedo v Malem Koritniškem Mangartu in solo prvenstvena smer v isti steni. Še en primer pa je že omenjena poč, ki se pne vseskozi proti desni čez tristo metrski previs in je ena najbolj »odštekanih« linij v Julijcih. Lomasti se jo je lotil še z enim izjemnim plezalcem Robertom Mazzilisom leta 1978. Opremljena s 40 metrsko vrvjo, 15 klini in štirimi leti alpinističnih izkušenj, sta se podala v smer, kjer so pred njima že po prvem raztežaju obračali tedanji mojstri Celso Gilberti, Emilio Comici, Ignacio Piussi in Enzo Cozzolino. Od tam naprej je bil vsak povratek zaradi previsnosti in takratne opreme skoraj nemogoč. Lomasti in Mazzilis sta poč preplezala v devetih urah in sestopila po lažjem severnem grebenu.
Lomastijeva življenjska pot se je končala leta 1979, ko ga je pri solo vzponu čez Arnaudovo steno nad Val d'Aosto zadela strela.
Prvo ponovitev smeri sta opravila Pavel in Peter Podgornik 13. septembra 1980, prva zimska pa se je zgodila letos.
Pripoved Luca Vuericha
»Smer poznam od leta 1997, ko sem kot dvajsetleten delal na koči Pellarini. Tudi jaz sem si želel preplezati to smer in večkrat sem hodil pod steno ter se vračal z bolečim vratom, tisoč mislimi v glavi in nobenim, ki bi bil pripravljen iti z mano v smer. Na moja vprašanja sem prejel odgovore ala: a si nor, v tisto podrto skalo, niti če mi plačaš.
Letos pa sem končno srečal nekoga, ki je bil pripravljen iti z mano. Massima Laurenciga (gre za zamejskega Slovenca Maksa Lavrenčiča iz bližine Čedada) sem spoznal na tečaju za gorske vodnike. Poslal sem mu mail s fotografijo in bila sva dogovorjena.
V četrtek sva se zlagoma odpravila pod steno, kjer sva po treh urah na vstopu v smer našla udoben prostor za bivak na varnem pred padajočim kamenjem in snegom. 13. marca sva se odločila, da preplezava vsaj prvih 150 metrov, pritrdiva vrvi in dan zatem preplezava celotno smer.
Začel je Maks. Za njim sem se vzpenjal z žimarji. Z naraščajočimi psihološkimi težavami sem prevzel vodstvo. Plezal sem po gladki kaminasti poči, namestil zatič, ki je poskrbel za duševni mir in preplezal še nekaj dragocenih metrov. Prečil sem na rob poči, pogledal ven in videl pod mano praznino nad menoj pa previs, da me je stisnilo v želodcu.
Namestil sem klin in metulja nato pa dosegel stojišče na terasi z edinim snegom v previsnem delu smeri. Ponovno sem bil na vrsti jaz. V ključnem raztežaju sem naletel na dva zatiča zabita v skalo in povezana s trakom, še zadnjo sledjo predhodnikov. Plezal sem čez previsno steno z oceno VI+ (V sedemdesetih letih je bila težavnostna lestvica navzgor še zaprta in VI+ je bila najvišja ocena.), po mojem pa vsaj VIII-, kjer je bilo nemogoče napredovati s tehniko. Lahko sem napredoval le zato, ker sem vedel, da so tukaj plezali že leta pred mano. Spreletavale so me neumne misli, češ da bi moral več trenirati na umetni steni, gledal sem napol zabite kline, ki ne bi zdržali niti meter padca in se končno zbral ter nadaljeval do stojišča.
Ko me je dosegel Maks sva se le nemo spogledala. Ker sva verjetno preplezala vse težke raztežaje, sva se odločila za povratek. Utrujena, dehidrirana a zadovoljna sva padla v šotor, se nahranila in takoj zaspala.
Naslednje jutro naju je najprej čakalo zanimivo žimarjenje skozi zrak po 8 mm statični vrvi. Dosegla sva včerajšnjo najvišjo točko, Lomastijev opis je pravil, da je tukaj konec večjih težav, kar pa žal ni držalo v najinem primeru. Danes je bil na vrsti Maks in težavni raztežaji čez gladke s snegom zasute zajede, previsne poči in zasnežene plošče so bile značilnosti sobotnega plezanja.
Zaključne plati sva dosegla popoldne, tukaj sta se 1978 Lomasti in Mazzilis obrnila desno in se spustila po severnem grebenu. Midva sva se odločila, da sestopiva kar po smeri, potem ko sva opremila vsa stojišča. Po nekaj akrobatskih vložkih sva dosegla vstop v smer, utrujena a vesela, da sva preplezala to izjemno smer. Vzpon posvečava Ernestu Lomastiju in Ignaciju Piussiju«.
Pripravil Andrej Magajne
Cima Grande della Scala, Severni predvrh
Smer: Lomasti-Mazzilis
Dolžina: 400 m
Ocena ponavljalcev: VI (konstantno), z odseki VIII-
Ocena prvih plezalcev: V, VI in VI+
Prva zimska ponovitev in tretji vzpon: Luca Vuerich in Massimo Laurencig 13.-14. marca 2009