Večer, Okolje in družba - Petra Matos: Evropska komisija je konec septembra predstavila načrt, po katerem naj bi do leta 2050 evropsko gospodarstvo postalo trajnostno (Resource Efficiency Roadmap).
Gre za program za konkurenčnost in rast, ki bosta osnovani na uporabi manj virov pri proizvodnji in potrošnji blaga.
Čemu tak dokument? Evropa je največja svetovna uvoznica naravnih virov na prebivalca na svetu, naravni viri pa so zaradi pomanjkanja in s tem povezanih naraščajočih cen postali draga in strateško pomembna dobrina. Zmanjšanje njihove porabe je zato edina pot, da ohranimo visok standard življenja, ki ga uživamo prebivalci EU.
Medtem pa v resničnem svetu ...
Ljudje se že nekaj časa zavedamo svojega uničujočega odnosa do narave in tega, da ima onesnaževanje Zemlje svoje posledice. Včasih smo se zanašali na to, da bomo po izčrpanju vseh naravnih bogastev preprosto odšli na druge planete. Zdaj vemo, da je naša Zemlja vse, kar imamo, nanjo pa še vedno neusmiljeno pritiskamo. Vplivi na okolje so že presegli kritične meje, časa nam zmanjkuje.
Znašli smo se na pomembni točki obstoja in tranzicija v trajnostno družbo bo kmalu zahtevala od nas korenite spremembe življenjskega sloga v primerjavi s sedanjim. Danes se nam zdi, da z denarjem lahko kupimo vse. Kadar nam manjka občutka lastne vrednosti, si lahko kupimo nov avto, nove čevlje ali nov in še bolj zmogljiv telefon. Povprečnemu Evropejcu je vse na voljo, pa če to potrebuje ali ne.
Tak način življenja nam omogočajo viri, ki nam jih narava ponuja zastonj. Če bomo nadaljevali kot doslej, teh virov ne bo več in jih tudi ne bo mogoče kupiti.
Kako spremeniti svet? Začnimo pri sebi! Tudi sama sem sklenila, da moram pred veliko svetovno čistilno akcijo, ki bo v Sloveniji 24. marca 2012, narediti zgodovinsko čistko najprej pri sebi.
Pred časom mi je na uho prišla zanimiva vest, da je neka revija izbrala mesec februar 2011 za mesec brez plastike. Pri Ekologih brez meja se je nato razplamtela razprava o tem, ali je preživeti mesec dni brez plastike mogoče. Hotela sem preveriti na lastni koži, zato sem sprejela izziv. Takoj sem presenečena ugotovila, da lahko praktično vse, kar potrebujem, po enaki ceni kupim brez embalaže. Mnoge trgovine ponujajo možnost, da stročnice, semena, oreščke, suho sadje, čaje, bonbone, čokolado in piškote kupimo na kilogram. Tudi zelenjava, sadje in kruh niso problem. Skoraj vedno je bil odziv prodajalk na prošnjo, naj mi kruh in sadje dajo v mojo vrečko, sprejet z odobravanjem, nekateri so mi celo čestitali in dodali, da bi takšnih ljudi potrebovali več. Če pomislimo, bi tudi za sir, ribe in meso lahko s seboj prinašali svoje vrečke in jih doma oprali, nato pa uporabili znova. Spomnim se, da smo včasih, ko še ni bilo toliko plastičnih vrečk, vrečke doma velikokrat prali. Dobra rešitev je tudi koncept mlekomatov, saj se za mlečne izdelke potroši ogromno embalaže. Če v domače mleko zamešamo žlico jogurta, si sami lahko naredimo jogurt s svojo najljubšo bakterijo, veliko prihranimo in se hkrati izognemo potrošnji embalaže. Če želimo sadni jogurt, dodamo le še sadje.
V našem društvu vsak mesec organiziramo javne izmenjave oblačil, kar pomeni, da lahko vsak prinese kose oblačil, ki jih ne nosi več, in odnese tiste, ki so mu všeč. Že dve leti dni nam večini ekologov brez meja zato ni bilo treba po nakupih. Poleg tega čim več stvari skušamo dobiti rabljenih (pohištvo, športna oprema, elektronska oprema ...), pa tudi svoje podarimo naprej ali posodimo.
Z malo dela in iznajdljivosti se torej vse da.
Petra Matos