Šport mladih – februar 2007: Mladina in gore – Osnovna šola Cvetka Golarja
Osnovna šola Cvetka Golarja deluje v slogu svojega simbola - Groharjevega Sejalca: šola je uspešna marsikje, zadnji uspeh pa je povezan s planinsko dejavnostjo, saj je skupina deklic zmagala na finalnem tekmovanju Mladina in gore v Mežici. Že od leta 1990 na šoli deluje Ivanka Dolenc, planinska mentorica, ki razume planinstvo kot poslanstvo. Ivankina prva planinska mentorica na šoli je bila Zofija Kafol, je še zdaj, ko je v pokoju, sodeluje pri delu planinskega krožka. Ob velikem zanimanju učencev in učenk pa se je planinski dejavnosti pridružila še pedagoginja Jerneja Tolar.
"Vesela sem, da so otrokom, ki so nastopili na finalu v Mežici, v šoli pripravili lep sprejem. Menim, da smo si to zaslužili," je bila ponosna mentorica. Da je Ivanka Dolenc, učiteljica drugega razreda, res prava planinska mentorica in poznavalka, pove tudi to, da se je istega dne, ko je spremljala učenke in učence na tekmovanju v Mežici, udeležila zahtevnega spominskega pohoda Cankarjevega bataljona od Pasje Ravni do Dražgoš. Pohod 539 planincev se je začel malo pred polnočjo, prvi, med katerimi je bila tudi Ivanka, pa so na cilj prispeli nekaj po 9. uri. Sogovornica je, mimogrede, sodelovala tudi pri organizaciji pohoda.
Čemu pripisujete toliko zanimanja učencev za planinsko dejavnost na vaši šoli?
"Na nižji stopnji od 1. do 4. razreda je tako približno 40 otrok, na višji stopnji pa petindvajset. Zanimanje je odvisno predvsem od mentorja, kako zna dejavnost predstaviti in ponuditi učencem. Pomemben je odnos do vsakega otroka posebej. Če so pozitivno naravnani še starši, potem je to že zagotovilo, da bodo otroci ostali pri dejavnosti. V skupino so se najprej pridružili otroci iz mojega razreda. Letos je od 19 otrok sodeluje v planinskem krožku kar enajst. Prelomnica je predmetna stopnja, ko začnejo učence zanimati mnoge druge stvari. A če je dober zgrajen temelj na razredni stopnji, potem hodijo v hribe tudi kasneje, mnogi pa se k nam vračajo tudi kot srednješolci. Prepričana pa sem, da bodo vsi naši člani planinske sekcije hodili v hribe tudi, ko bodo odrasli."
Torej so vaši planinski prijemi pravi?
"V 17-letni zgodovini planinskega krožka na šoli imamo za seboj dvanajst planinskih taborov, več kot 200 izletov, vse kar se dogaja pa je zabeleženo v kroniki, od prvega izleta naprej leta 1990."
Temelj planinske dejavnosti so torej izleti.
"Seveda. Zdi se mi, da je najpomembnejše gibanje. Tudi planinske urice so smiselne, otrokom moramo dati informacijo, kako se hodi v hribe, na kaj morajo biti pozorni, kaj spada v nahrbtnik, kaj oblečemo in obujemo, kakšna naj bo malica ... Prav je, če starši pregledajo, ali je v nahrbtnikih njihovih naraščajnikov vse, kar imajo napisano na seznamu.
Za izlete se vsi dobro pripravimo, učenci vedo za cilj, med počitkom se zabavamo s kakšno igrico. Mlajše seznanjamo s planinskimi pravili prek pravljic. Gre za zgodbice, ki si jih kar sama izmišljujem. Tekmovanja Mladina in gore prav tako pripomorejo k bolj živahni dejavnosti. Sodelujemo pa še na orientacijskih tekmovanjih." Planinski krožki dobro sodelujejo s planinskimi društvi. Kako je pri vas? "Seveda tudi naša krožek zelo dobro sodeluje s Planinskim društvom Škofja Loka, ta nas tudi finančno podpira. Za vsak izlet nam povrnejo 50 odstotkov prevoznih stroškov. Ponosni smo tudi na to, da smo v 100-letni zgodovini PD Škofja Loka dvakrat osvojili vrh Triglava, obakrat so bili to člani naše skupine, prvič leta 1996, drugič pa leta 2005, prav takrat, ko so na Triglavu praznovali pomembne obletnice. Odrasli planinci, ki smo jih srečevali na poti, so se čudili, kako je mogoče sredi avgusta, med počitnicami pridobiti za vzpon na Triglav toliko učencev."
Kaj pa planinski tabori?
"Poleg izletov so najbolj priljubljeni planinski tabori med poletnimi počitnicami. Za nami je že 12. tabor, lani smo bili na Planini Razor. S tabori smo začeli sami, prve štiri tabore smo pripravili samo za učence našega planinskega krožka. Pozneje smo se prek planinskega društva povezali še z drugimi šolami. Mladi na predmetni stopnjo se teh taborov zelo veseli in so tudi zelo dobro obiskani.
Varnost.
Ja, posebna pozornost je namenjena varnosti. Tu se moram ponovno vrniti k planinskim uricam, kjer otroke pripravimo na gibanje v naravi. Pred odhodom na izlet vselej pregledamo opremo, pri tem pa nam pomagajo starši. Zmeraj je poleg dovolj izkušenih starejših planincev. Sama sem opravila vse izpite za mladinsko vodnico, skrbim pa tudi za strokovno izpopolnjevanje, tako kot zahtevajo predpisi. Pri nas je tudi po pravni plati vse tako, kot mora biti.
Starši, kakšne izkušnje imate z njimi.
"S starši imamo samo pozitivne izkušnje. Vabimo jih na izlete in mnogi se res odzovejo. Podpirajo dejavnost planinskega krožka in veseli so, da otroke vlečemo od računalnikov in televizije. Zadovoljni so, da otroke ob sobotah in nedeljah pripravimo do gibanja, da ne poležavajo. Poleg druženja se v naravi znamo ustaviti in pogledati marsikaj zanimivega. Starši to znajo ceniti."
In kako ocenjujete finalno tekmovanje v Mežici.
"V finalno tekmovanje sta se uvrstili dve naši skupini - Osmice in Gamsi. Prepričana sem bila, da bodo Gamsi uspešnejši, pa so imele Osmice - skupina deklic se je poimenovala po vozlu -, več občutka za vprašanja, ki jih ni bilo mogoče naštudirati vnaprej. No, zdelo se mi je, da so bila vprašanja dokaj zahtevna, kar pa je po svoje tudi dobro, saj je bilo marsikaj odvisno od splošne planinske razgledanosti."
Ali ni utečeni program finalnega tekmovanja Mladina in gore že nekoliko preveč statičen?
"Organizatorji, Osnovna šola Mežica in PD Mežica, sta se izjemno potrudila pri izpeljavi finala. Ob obisku v rudniškem muzeju pod Peco, v odmoru med prvim in drugim delom tekmovanja, smo povsem pozabili, da smo na tekmovanju. Nihče ga ni niti omenil. O programu in poteku odloča Mladinska komisija na Planinski zvezi Slovenije. Seveda moram pohvaliti komisijo in ekipo, ki je pripravila vprašanja, ampak vseeno bi morda kazalo razmišljati tudi o nekoliko drugačnem poteku tekmovanja, kjer bi bilo več gibanja v naravi, teste pa bi morda kazalo pripraviti še kako drugače. Pa ne zato, ker bi menila, da vprašanja niso bila dobra, pač pa zato, da se tekmovanje ne bi izrodilo v učenje za tekmovanje. Če je temeljni namen in poslanstvo planinskih krožkov gibanje v naravi, bi se temu izhodišču morda lahko bolj približali tudi na sklepnem tekmovanju. Prepričana sem, da bi mladi to z veseljem sprejeli."
Nagrado vprašanje
Tine je svoje prve čevlje že zdavnaj prerasel, zdaj ima stopalo z magično številko 44. Zastavil pa nam je vprašanje, ali planinci z večjim stopalom hodijo hitreje.
Planinska šola in dnevnik
Na Osnovni šoli Ivana Groharja je v zadnjem obdobju uspešno opravilo planinsko šolo 21 učencev. Planinska šola se zmeraj konča s slovesnim sklepnim dejanjem na naši planinski postojanki na Blegošu. Osemnajst učencev in učenk pa je doslej izpolnilo planinski dnevnik, v katerega je treba vpisati osemnajst planinskih tur, z opredeljenim] višinami in dolžinami tur. Sara Primožič je to nalogo izpolnila med prvimi. Že kot prvošolka je začela izpolnjevati dnevnik, zna opazovati naravo in svoja opažanja tudi zapisati: "Mlade moramo včasih spodbuditi, da vpišejo to, kar doživijo na pohodih. Pogosto so zadovoljni že s tem, da vpišejo pot in cilj," je povedala mentorica Ivanka Dolenc.
Osmice in Gamsi
Nina Gartner, 5. razred, najmlajša članica v ekipi Osmice: "Meni je planinstvo všeč, saj rada hodim. Tudi precej prijateljic hodi v hribe, tako da družbe nikoli ne manjka. Na planinskem taboru še nisem bila, ampak letos bom najbrž doživele tudi to. Pa saj smo dobile za nagrado tabor v tujini. Tega se bom zagotovo udeležila. Za tekmovanje so me predlagale kolegice iz višjih razredov."
Špela Kne, 8 razred, ekipa Osmice: "Za planinsko dejavnost sem se odločila že v prvem razredu, predvsem zato, ker je krožek vodila naša učiteljica, ki je bila mentorica planskega krožka. Hoja mi je kmalu postala všeč, fino je bilo, ker se je za planinske izlete odločilo veliko sošolcev in sošolk iz razreda. Uživam na tistih izletih, kjer je treba tudi malo poplezati po klinih in se oprijeti jeklenke. V spominu mi je ostala tura, kjer smo morali uporabiti plezalne pasove. Fino je, da ni zmeraj enako. Najbolj pa so mi všeč planinski tabori, zaradi družbe, lepo se zabavamo ... Ja, na tekmovanju je bilo nekaj vprašanj, na katera nisi mogel dobiti podatkov v literaturi. Treba je bilo tudi razmišljati."
Špela Jenko, 8 razred, ekipa Osmice: "Tudi jaz hodim v hribe že od 1. razreda, predvsem zato, ker je hodila tudi večina mojih sošolcev. Pogosto sem hodila tudi s straši. Se strinjam, da je najlepše na planinskih taborih, predvsem zato, ker poleg ni staršev. Vprašanja na finalu niso bila posebno težavna," je dejala, ampak s tem delom njenega odgovora se mnogi niso strinjali.
Sara Primožič, 8. razred, ekipa Osmice. Dekle je imela pri zmagi Osmič pomembno vlogo, saj je oblikovala pravilni odgovor na eno od zapletenih vprašanj: "V prvem razredu sem se tudi jaz pridružila skupini prijateljic, ki je hodila v hribe. Hoja mi je postajala zmeraj bolj všeč. Rada imam ture, kjer se je treba potruditi, da prideš do vrha, in dober je občutek na koncu izleta, ko si utrujen, sedeš v udoben avtobus, se pogovarjaš ... Prijatelji zunaj šole včasih gledajo na nas, ki hodimo, bolj čudno. Ampak, je že tako, mi hodimo v hribe, oni pa kam drugam ..."
Barbara Oblakovič, 8. razred, ekipa Gamsi: "Najprej so me za planinski krožek prepričali starši, pomemben dejavnik pri končni odločitvi pa je bil, da je dejavnost vodila razredničarka. Ampak saj so bili v planinskem krožku vsi prijatelji," se je začetkov spominjala dekle, ki je po športni pripadnosti odbojkarica, pred tem pa se je ukvarjala s športnim plezanjem, od kviza pa si je najbolj zapomnila vprašanje, ki je ostalo brez odgovora: "Kje je živel pračlovek?" Vedeli so, da je to Blažev spodmol, nihče pa ni vedel, kjer se spodmol nahaja.
Anže Tušek, 8. razred, ekipa Gamsi. Že s pulovorjem z znakom formule 1 izkazuje, kaj ga zanima: "Za planinske izlete so me navdušili starši in razredničarka. V hribe hodim zaradi prijateljev, tam se lahko sprostim. Raje imam zahtevne in bolj nevarne ture. Všeč mi je, če je treba tudi po klinih. Ena od takih zanimivih poti je na Grintavec ali na Triglav," je povedal član druge ekipe in priznal, da je bilo na tekmovanju več vprašanj na katere niso poznali odgovora."
Tine Oblakovič, 8. razred, ekipa Gamsi. Fant ima dober nos. Ko smo gledali stare slike iz njihove kronike, je skočil pokonci in mentorico Ivanko vrnil za nekaj let v zgodovino, na Jovornik: "Se spomnite, na tem izletu sem našel steklenko z viskijem ...," o svojih začetkih pa je povedal, tudi mene je za hojo prepričala razredničarka, poleg tega pa sem takrat dobil v Turnišču nove pohodniške čevlje. V planinskem krožku je bilo vselej zanimivo, veliko se je dogajalo, včasih so nam pripravili tudi spust v kakšno jamo, pa na Triglavu smo bili."