Gora edinstvene oblike je peta najvišja gora Alp. Slovenci tako visoke gore res nimamo, imamo pa kar dva Matterhorna; oba skupaj sta sicer nižja od švicarskega. Naš današnji cilj leži je Bovški Matterhorn.
Matterhorn, gora na meji med Švico in Italijo, je s svojo dovršeno obliko ena najbolj znanih gora na svetu. Slovenci tako visoke gore sicer nimamo, imamo pa kar dva Matterhorna; Mali Matterhorn v Vratih je visok 1962 metrov, drugo ime, naš današnji cilj, pa je Bovški Matterhorn oziroma Svinjak. Pojavlja se vprašanje, odkod gori takšno ime. Med razlagami sem zasledila, da če se peljemo od Žage proti Bovcu, gora izgubi svojo matterhornsko obliko in bolj spominja na svinjski rilec, pa tudi v starih nemških dokumentih se je, baje, uporabljalo ime Schweinkopf ali Svinjska glava. Imeni, ki se še pojavljata, sta Sovinjak in Svitnjak, saj naj bi se za Svinjakom zjutraj pojavljal svit.
Izhodišče današnjega vzpona je Kal-Koritnica. Če se zapeljemo preko prelaza Predel, nadaljujemo proti Bovcu in tik pred Bovcem zavijemo levo proti Vršiču. Prva vas je naše izhodišče. Parkiramo na urejenem parkirišču ob cesti in se odpravimo med hišami skozi vas, kot nam pokaže smerokaz. Nad zadnjo hišo se pot požene po travi in kolovozu strmo navzgor in ko prečimo leso, se usmerimo desno. V spodnjem delu je vzpon dokaj zmeren, a kmalu začne pot pridobivati na strmini. Vzpenjamo se skozi gozd, strmo navzgor. Ko pot zavije levo, dosežemo greben, ki pa ga kmalu zapustimo, saj se pot spusti na južno stran in se začne strmo vzpenjati. Po približno uri in pol hoje bomo dosegli del Svinjaka, kjer je pred leti divjal požar in posledice so še danes vidne. Številna posušena drevesa kot nemočni viharniki štrlijo proti nebu, neverjetnih oblik so in precej jih je tudi podrtih. Moč ognja je bila uničevalna. Drevesno pogorišče je kar precejšnje in še vedno sem imela občutek, da vonjam smrad po dimu. Naša pot se bo še vedno strmo vzpenjala. Ne bo nam dala dihati. Špica Svinjaka bo videti pred nami, a kar vidimo, ni glavni vrh. Daleč v daljavi, na južni strani, nas bodo spremljali čudoviti viharniki. Zgornji del vzpona poteka po severni strani in pred dvema tednoma je bilo tam še nekaj snega. Pot je izpostavljena, za napredovanje je treba uporabljati roke. Sledi travnat greben, kjer je v mokrem nevarnost zdrsa. Ko se prebijemo skozi rušje in mislimo, da smo že na vrhu, je vrh še malo pred nami. Rahlo se spustimo, ponovno zagrizemo in že smo pri miniaturnem Aljaževem stolpu, ki ga je leta 2005 postavil Gorniški klub Skala.
Razgled s stožca, ki krasi bovško panoramo in celo bovški občinski grb, je naravnost fantastičen: pogled proti Bovcu v strugo Soče je globok, prepaden pod nami. Pogled na kaninsko pogorje, Rombon, Mangart, Jalovec, neoznačene vrhove Loške stene. Pogled proti Vršiču pa se ustavi na dominantnem vrhu, enem najpomembnejših vrhov na Bovškem, na Bavškem Grintavcu, ki ga s Svinjakom povezuje ruševnat, brezpoten greben, ki ga sestavljajo vrhovi Ostri rob, Špičica, Vrh Ovčje Planje in Vrh Leh.
V dolino se vrnemo po poti vzpona. Posebej moramo paziti na vršnem, izpostavljenem grebenu, ki je travnat in mestoma posut z gruščem. Morda bomo šele ob spustu občutili strmino, ki nam jo je poklonil Svinjak, saj nas bodo lahko začela boleti kolena. Pri spustu ne hitimo in raje uživajmo v lepih razgledih, dokler nas ne bo objel gozd. Ko se bomo odpeljali proti Vršiču, predlagam, da si v vasi Soča ogledamo še cerkvico, ki stoji ob cesti, saj jo krasijo freske Toneta Kralja. Lepo naj mine dan!
Nadmorska višina: 1637 m
Višinska razlika: 1200 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 4 zvezdice