NeDelo - Janez Porenta: ... Kot bi šla po stopnicah - Na treningu z Mino Markovič, športno plezalko.
Postavila se je predme, na oko kake tri decimetre nižja od mene. Z dobrimi 160 centimetri, kot naročenimi za športno plezanje. Toda stisk roke v pozdrav – tega bi ji brez slabe vesti zavidali tudi natrenirani frajerji, ki bi imeli verjetno nemalo težav, če bi šli z njo, z Mino Markovič, namreč, roke polagat.
Razpre dlani in pokaže razbrazdane blazinice prstov oziroma tisto, kar je od njih po stotinah treningov in tekem še ostalo. Med spanjem lahko le malo premakne roko in jo že zbudi krvavenje. Je boleče, naivno vprašam. Ni ji treba odpreti ust, že njen pogled je dovolj zgovoren. »Nekateri fašejo eno tako špranjico in si vzamejo pet dni predaha. Jaz imam štiri, a nemoteno treniram naprej,« pove tako mimogrede.
Najboljša na svetu, a v športno plezanje jo je vrglo čisto po naključju. Deset let stara smrklja v osnovni šoli je bila, ko so na Ptuju postavili štiri metre široko in osem metrov visoko promocijsko steno s tremi smermi. Zapodila se je vanjo in – bila je »kupljena« za vse večne čase. Čez tričetrt leta so steno prestavili v osnovno šolo in četvero, petero junakov je nonstop gulilo tistih nekaj smeri. Kje je Mina desetletje in pol pozneje, vemo vsi. Trenira skoraj vsak dan, na začetku sezone si na pet vadbenih dni privošči en dan oddiha, pozneje razmerje malo omili (4 : 1). Že doma se v pol ure ogreje in zbudi telo z razteznimi vajami, zraven malo poskaklja ob kolebnici, nato jo pot iz Ljubljane odpelje v Škofjo Loko, kjer najprej opravi še polurno plezalno ogrevanje, nato gre zares. »Trener sestavi ogrevalno smer, nato trening traja dve uri in pol. Vadba je zelo intenzivna in brez dolgih premorov, saj res želim narediti čim več,« poudarja Markovičeva.
Vsak dan v »delavnici«
Najprej je trenirala le težavnostno plezanje, zdaj daje vse večji poudarek tudi balvanskemu. »Na začetku leta plezam krajše, intenzivnejše, težje in tehnično zahtevnejše smeri, v nadaljevanju pa so stvari vse daljše, ukvarjam se predvsem z vzdržljivostjo.« Aja, boste rekli, da ne veste, kakšna je sploh razlika med balvanskim in težavnostnim plezanjem. Prav, vam bo absolventka psihologije zaupala iz prve roke: »Pri balvanskem plezanju se tekmovalec znajde pred kratkimi problemi, stenica, navadno nekoliko bolj previsna, je visoka tri do štiri metre, pleza se brez vrvi, za zaščito so blazine, oprimkov ni veliko in so zelo slabi, podobno je sprintu, pomembne so moč, eksplozivnost, tehnika, iznajdljivost. Na tekmi imaš pet minut časa in neomejeno število poskusov, da preplezaš balvan do vrha. Pri težavnosti pa plezaš z vrvjo, smeri so dolge in stene visoke okrog 15 metrov. Vsaka smer je postavljena na novo, na voljo imaš le en poskus, da prideš čim više. Čas skoraj ni pomemben, omejitev je osem minut.« Je zdaj vse jasno?
Za trening na umetni steni ne potrebuješ veliko: plezalne čevlje, magnezij, voljo, nekaj iznajdljivosti za sestavo smeri in seveda dvorano. Teh v Sloveniji ravno ne mrgoli, v tisti v sklopu škofjeloškega Podna se pod taktirko Romana Krajnika poti tudi Markovičeva. Drobcena, zaprašena, zakotna, zastarela je »delavnica«, kot jo imenuje sama. »O ne, zastarela pa ni, saj je z razporeditvijo oprimkov in vsega, kar sodi zraven, precej bolj v skladu s svetovnimi trendi kakor marsikatera druga,« jo je v bran vzela v Ljubljani živeča 25-letna Ptujčanka. Seveda bi bilo bogokletno, če bi pisali le o dvoranskem treningu, o naravi, kjer je vendar gnezdece plezanja, pa nič. »Trening v dvorani je le posebna priprava za tekmovanja, saj lahko na umetnih stenah v krajšem času in bolje odpravljaš pomanjkljivosti. Skala pa ti da vse možnosti za užitek v naravi, sproščeno plezanje tudi novih, težkih smeri,« pojasnjuje dobitnica dveh malih globusov iz prejšnje sezone, ki pa žal nima veliko časa, da bi jo večkrat mahnila v naravo. »To nadomestim decembra, ko čez novoletne praznike za 10 dni pobegnem in res uživam, nazadnje sem na Siciliji.«
Hlače s poreklom
Kako preprosto dekle je, dokazuje njena izbira modne linije za trening: plezalne hlače s trojčkom lukenj nad kolenom so njene zveste spremljevalke že polno desetletje. »Ko strgam ene, jih kar nosim, da niso strgane še druge,« se nasmehne. In ko smo že pri hlačah ... »Nekoč sem jih po nizu petih treningov želela dati v pranje in šele tedaj ugotovila, da so mi počile po šivih ravno na zadnjici. Zgroženo sem pobarala trenerja, zakaj mi tega ni povedal, a je le mirno odvrnil: 'A res misliš, da te gledam v rit, ko plezaš?'«
Pa še nadaljujmo v tej smeri: s trenerjem Romanom Krajnikom sta kot rit in hlače. Ko sva s fotografom privihrala na njun trening, sva se kar zdrznila, s kakšno ostrino v glasu jo je poskušal prizemljiti, ko se je stene lotila svojeglavo. »Fantje občasno plezajo preveč napadalno, tvegano, dinamično, meni manjka ravno tega. In to so točke, kjer potrebujem spodbudo. Z leti ugotoviš, kdaj je treba s kom delati v rokavicah, kdaj pa, čeprav je v stiski, pritisniti nanj, da bo naredil še več,« je odvrnila Mina in trenerju polaskala: »Roman je zelo dober psiholog, opazovalec, popolno zna sestaviti trening, saj ve, kaj komu manjka in kdaj je najboljši čas za odpravo pomanjkljivosti. Je tudi zelo potrpežljiv.« In Krajnik ji je vrnil milo za drago: »Mina je zelo poslušna in delavna, ima pa tudi svoje muhe in takrat je tudi precej prerekanja. Iz leta v leto vidno napreduje, največ manevrskega prostora je v tehniki, ki pri njej še vedno nekoliko peša, kar je posledica njene izredne moči.« Je težko trenirati športnico s samega svetovnega vrha? »Sploh ne, zame je to največji užitek in izziv.«
Sladkarije? Ne, hvala!
Za konec se igrajmo še milijonarja z Mino Markovič na vročem stolu. Je športno plezanje nevarno? »Ne, ker smo vedno varovani. Ko voziš v avtu in govoriš po telefonu, si v veliko večji nevarnosti kakor jaz v steni.« Se bojite višine? »Strah pred višino je človeku prirojen, pri enih je večji, pri drugih manjši. Gre čisto za stvar navade, počasi ti je pasti s stene enako, kot bi šel po stopnicah.« Je izbira individualnega športa odsev vašega značaja? »Sem družaben in skupinski človek, ko mi to ustreza. Ko sem v družbi, zelo uživam, sicer pa sem tri četrt časa rada sama, ko razmišljam in delam na sebi.« Prehrana? »Jem dokaj zdravo, imam še to srečo, da ne maram sladkarij.« Ob tem se seveda nakremžim, češ, vi temu pravite sreča ... Je glasba dobrodošla spremljevalka na treningih in tekmah? »Dosti laže treniram, če je zadaj hrup in se ne sliši vsako dihanje in prestavljanje noge, izbiro glasbe pa raje prepuščam drugim. Če bi o njej odločala sama, bi mi motila zbranost.« In še zadnje vprašanje: kako se spoprijemate s povečano medijsko izpostavljenostjo, saj še pred letom, dvema niste bili vajeni nastopanja v razvedrilnih teve oddajah? »Kot se spontano navadiš plezati težje smeri, stati na stopničkah in dajati intervjuje, se navadiš tudi nastopanja v takšnih oddajah. So le dobrodošla popestritev mojega urnika,« je končala pogovor simpatična članica ekipe SCT (Slovenia Climbing Team).
Janez Porenta
Foto: Mavric Pivk/Delo