Tema meseca: Visokogorska jezera / Skrivnostni Tibet / Kako je postala Slovenija alpinistična velesila / Divji zajec z Javornika in 110 let PD Idrija / Intervju z Markom Prezljem
Uvodnik: Strpnost. Dušan Škodič
VISOKOGORSKA JEZERA
Bistra in manj bistra očesa naših gora. Tina Leskošek
Zgodbe visokogorskih jezer in lepočev. Janez Bizjak
Kaj nam odkriva sediment? Gregor Muri
SKRIVNOSTNI TIBET
Dragoceni snežni dragulj. Andrej Mašera
ALPINIZEM
Kako je Slovenija postala alpinistična velesila. Tone Škarja
ČAS ZA RAZMISLEK
O svobodi v naravi. Tone Škarja
Z NAMI NA POT
Skriti biser za sladokusce. Andreja Tomšič
Opisi:
Poldnik ali Kopa/Picco di Mezzodi. Jože Drab
Mala Ruša/Punta dei Camoscie. Jože Drab
Vršič/Ursic di Raibl, in Grintavec. Jože Drab
Rabeljske špice/Cinque Punte. Jože Drab
Opisi:
Stol. Igor Jenčič
Klek. Igor Jenčič
Škrbina Čez jezik/Forcella della Lavina. Igor Jenčič
Škrbina v Krajni dol/Forca de la Val. Igor Jenčič
IDRIJSKA ZGODOVINA
Divji zajec z Javornika. Anka Vončina
ZAHODNI JULIJCI
Malo s severa, malo po gamsje. Mojca Stritar
MED ŽIRMI IN IDRIJO
Pohodni sprehod. Rafael Terpin
INTREVJU
Alpinizem je odkrivanje, sebe in terena. Tina Leskošek v pogovoru z Markom Prezljem.
VZGOJA
Izvedba zimske ture. Klemen Volontar
FILM
Zmagovalci filmskega Olimpa. Manca Čujež
NAJBOLJŠI DOSEŽKI
Alpinisti spodbudno, športni plezalci odlično. Zdenka Mihelič
PLANINSKE POTI
Žled in sneg poškodovala planinske poti. Tina Leskošek
ZELIŠČA NAŠIH GORA
Zel žensk in alkimistov. Lovro Vehovar
VARSTVO NARAVE
Ropanje gorskih zakladov. Dušan Klenovšek
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
LITERATURA
PLANINSKA ORGANIZACIJA
GRS
TNP
V SPOMIN
Uvodnik: Strpnost
Bilo je v začetku februarja, le dva dni po tistem, ko se je toliko otoplilo, da je z drevja odpadel žled. Prispevek, ki ga je tistega dne predvajala televizija, bi me v običajnih okoliščinah moral spraviti v smeh, vendar razmere še zdaleč niso bile običajne. V času, ko so po tedenskem mrku priklapljali agregate še zadnjim državljanom, da bi jim omogočili vsaj osnovne pogoje za življenje, si smeha res nisem mogel privoščiti. Mi je bila pa zato toliko bolj nerazumljiva pripoved upravičeno užaljene gospe, zaposlene na neki priljubljeni pohodniški točki, ki se je zgražala nad neučakanim planincem. Ta se jim je namreč jezno pritožil, da njegova priljubljena pot niti dva dni po tem, ko je že odpadel led, ni primerno očiščena. Človek res ne ve, ali bi se smejal ali jokal ob takšnem primeru egoizma ...
Škodo, ki je nastala na 9000 kilometrih planinskih poti, bo naša planinska organizacija po napovedih ocenila do poletja, a če je trenutna ocena "čez prst", da gre za 40 % planinskih poti izven visokogorja, vsaj približno točna, gre za razdaljo, ki je podobna tisti med Ljubljano in Moskvo. Gre torej za skoraj nedoumljivo razsežnost, saj govorimo o hribovskih poteh, po katerih se večinoma lahko premikamo le peš.
Postavlja se seveda vprašanje, kdo bo izvedel tako obsežno čiščenje poti. Planinska zveza Slovenije (PZS) ima v planinskih društvih, ki so skrbniki določenih poti, za to delo posebej izobražene markaciste. Teh je po podatkih Komisije za planinske poti (KPP) 720; govorimo o registriranih markacistih. Sliši se veliko, a vsa ta delovna sila se je tokrat srečala z nalogo, ki presega njeno dosedanje delo in znanje. Markacist je do sedaj lahko večinoma le z ročno žagico porezal moteče veje, ki so silile na planinsko pot, za delo z motorno žago pa marsikje skoraj ni bilo potrebe.
Sedaj je drugače in PZS je morala temu primerno reagirati, saj je delo v tako zelo poškodovanem gozdu izredno nevarno, o čemer pričajo poškodbe in tudi prve smrtne žrtve med sekači. Za sanacijo planinskih poti bodo torej potrebni čas in pravi ljudje, ki bodo delo opravili. PZS in KPP sta k reševanju težav pristopila preudarno, načrtno in učinkovito, gledano seveda v mejah svojih zmožnosti.
Vsakega dela se je treba lotiti od temeljev, torej gre za enostavno načelo prioritete. Tako je na primer na pomoč gasilcem in civilni zaščiti priskočila intervencijska skupina markacistov PZS, ki je v prvih dneh pomagala pri odstranjevanju podrtih dreves, ki so onemogočila promet na cesti iz Kamnika v Kamniško Bistrico. Šele z omogočenim dostopom so lahko prišle na vrsto prve najbolj obiskane poškodovane planinske poti. Sledile bodo manj obiskane in kasneje še razne povezovalne (samo na Šmarno goro in Grmado, recimo, vodi več kot dvajset markiranih poti!). Mimogrede naj še omenim, da marsikje čiščenje na srečo ni odvisno zgolj od markacistov, saj jim na pomoč pri pospravljanju vejevja priskočijo tudi člani njihovih planinskih društev. S skupnimi močmi se še vedno doseže najboljši učinek!
Morda se nam zaradi obiskanih poti, ki so jih markacisti doslej že "rešili", zdi, da je uničenje v resnici manjše, a pretekli bodo še meseci in leta, preden bomo lahko korak zastavili tudi po vseh tistih, že v preteklosti slabo obljudenih. Veliko dela bo predvsem na težje dostopnih strminah in v grapah s strmimi bregovi, kjer so padli "celi gozdovi". Tu ni odveč opozorilo, naj nas navdušenje nad prihajajočo pomladjo in lepi spomini ne potegnejo v takšne predele, kajti prebijanje med nestabilnimi debli, nad njimi in pod njimi je nevarno početje.
Z gozdarsko šolo v Postojni je bil sklenjen dogovor za šest tečajev za varno delo z motorno žago v marcu, ki jih bo za registrirane markaciste poravnala KPP PZS. Prvi tečaji so bili že uspešno izvedeni, vsi termini pa v nekaj dneh tudi polno zasedeni. Velika volja torej je, pravi ljudje in pripravljenost za prostovoljsko delo prav tako. Vse, kar nas sedaj naprošajo naši požrtvovalni markacisti, pa je pravzaprav le kanček strpnosti, ki nam je v vsakdanjem hitenju in videnju predvsem lastnih težav tako rado zmanjka ...
Dušan Škodič