Jaka Križanič: Alpinizem danes zavzema velik del mojega življenja. Pravzaprav se ne spomnim, da bi se s takšno strastjo lotil katerekoli druge stvari.
Mislim, čutim, sanjam stene in smeri. Želim si globje izkušnje, več plezanja, daljše dostope, težje smeri, višje hribe … Ja, alpinizem me je pogoltnil celega. Dal sem mu veliko – vse do tiste namišljene linije, ki sem jo potegnil zaradi družine – v zameno pa sem dobil nepozabno potovanje.
Celotna objava je na Smeh, solze in žlica vegete >>>
Letošnja sezona je bila prelomna v različnih pogledih. Začela se je katastrofalno, v eni prvih zimskih smeri: z nesrečnim nekaj sto metrskim zdrsom in poškodbo. Kar se je prej zdelo oddaljeno, celo nemogoče, je v trenutku postalo del realnosti, s katero je treba računati pri vsakem naslednjem koraku. Zlomljen desni gleženj, mečnica in nos, zvit levi gleženj, cel kup prask, šivov in odrgnin. Prepričan sem bil, da sem izgubil celo leto, spraševal pa sem se, če se bom sploh še lahko loteval smeri s tisto samozavestjo, brezskrbnostjo in lahkotnostjo. Bom sploh še kdaj isti?
Okrevanje sem izkoristil za pripravo na izpit za alpinista. Kdaj, če ne sedaj? Ker nisem mogel plezati, sem bral knjige in vadil manevre. Le kak teden ali dva pred opravljanjem praktičnega preizkusa sem prvič plezal v plezališču. Po izpitnem sklopu zimske tehnike sem zaradi otekline komaj dobil nogo iz težkega zimskega čevlja. Deset dni kasneje sem šel prvič v hribe – točno 5 mesecev po poškodbi, 22. maja, sem splezal prvo smer. Povratek v dolino je bil počasen in boleč, ampak vrnil sem se srečen. Smer je pomenila nov začetek. Glava je kljub nesreči ostala na mestu!
V naslednjih štirih mesecih po preplezani prvi smeri sem dosegel in presegel vse glavne cilje, ki sem si jih za to sezono postavil pred padcem. Nanizal sem 32 vzponov v kopni skali, splezal sem v mojih očeh dve največji klasični smeri v naših hribih: Aschenbrennerja in Čopov steber, preplezal še celo kopico lepih smeri, osvojil prvo hribovsko sedmico in po grebenu splezal na Mont Blanc. Povrh vsega sem v zaključku sezone opravil še izpitno turo in uspešno zaključil triletno pot do naziva alpinist.
Morda mi slednje pomeni še največ od naštetega. Spomnim se, ko sem še zelen prišel na klub, nevedoč v kaj točno se spuščam. Ko je predsednik kluba ostale spraševal po ciljih in razlogih za vpis v alpinistično šolo, so po pravilu odgovarjali: postati alpinist! Osebno se mi je zdelo to tako nedosegljivo, da nisem upal niti pomisliti, kaj šele izgovoriti na glas. Sedaj sem prvi iz generacije, ki mu je uspelo. In prepričan sem, da bom na sprejemu to še pošteno plačal … Na nek sprevržen način se tega veselim.
Ne, ko sem podhlajen in potolčen, obložen z grelnimi blazinami in s toplo infuzijo, ki mi je tekla v žilo, drgetal v postelji na Jesenicah ter čakal na CT glave, slike hrbtenice in nog, čakal na izvide, ki mi bodo zaznamovali, ali pa ne, preostanek življenja, si takšne sezone nisem upal predstavljati. In nisem mogel razumeti prijateljev in sorodnikov, ki so me naslednje dni obiskovali ter spraševali vedno isto vprašanje: Boš še plezal v hribih? Seveda, vse bi dal za to!
V ponedeljek grem ponovno na operacijo. Iz noge grem odstranit odvečno železnino. Zdi se, kot da bo s tem zaključeno neko obdobje. Tega v sanjah ne bi pričakoval, a čas med operacijama je bil verjetno najbolj polno doživet čas moje plezarije. Če bi ta tekst pisal nekdo drug, bi na tem mestu verjetno tekla beseda o karmi ali usodi, sam pa bom raje zaključil, da je bila to velika nagrada za ogromno željo, trmo ter nepopustljivost. Nagrada za tiste dni, ko sem se z berglami lomil po stopnicah do kletne sobe, da sem lahko sede premetaval uteži, šepajoč grizel v strmino Golovca, tlačil zatečeno nogo v plezalke in se ponovno vsega loteval od samega začetka.
Jaka Križanič