Matjaž Čuk: 22. oktobra 2012, (55.) etapa Gasgas (1690 m) - Baglung (1025 m)
Prelaz, zame visok kot Everest ...
Danes naj bi končno prišli v Baglung. Če mi bo uspelo prilesti čez prelaz?
Začetek je slab. Mučim se že z jutranjo juhico, ki sem jo običajno zmazal z užitkom in bil vesel, če so mi dali še "repete". Danes ostaja dno posode pokrito ...
Lepa pot vodi proti prelazu. Ne prestrmo, a enakomerno in brez prekinitve. Počasi, zelo počasi lezem navzgor. Vodič me potrpežljivo čaka.
Že včeraj videna zgodba. Zakaj??? Odgovora ne vem. Vem le, da moram navzgor in da je težko. Večkrat pogledujem proti robu tam zgoraj. Saj ni več tako daleč! In na drugi strani - gre samo še navzdol ...
Vodič je že zdavnaj na vrhu, ko mi končno uspe pogledati čez rob. Vau! Ghodabadhe pass (2155 m), najtežji prelaz na moji poti!
Moja fanta si privoščita zajtrk, meni ni do hrane. Izprosim si posteljo in pol ure odmora. Sezujem čevlje in se uležem. Izklopim vse misli, vsa čustva. Morda je vse v glavi ...
Čez pol ure obujem čevlje, stopim do vodiča in rečem: Gremo!
Pot navzdol je seveda vedno lažja, saj zahteva manj napora. Sledim vodiču, ki skrbi, da hodimo po najkrajši poti. Hodim počasi in racionalno, trudim se, da bi porabil čim manj moči. Lepo se pot izogiba cesti – s tega vidika sem zadnje dva dni res prijetno presenečen. Hitro izgubljamo na višini. Le zadnji, vroči del po ravnini se vleče kot pasja čreva. Temu malce pripomorejo utrujenost in spet ena "cvetka" domačina, ki nam je obljubljal dobre pol ure hoda, hodili pa smo trikrat dlje!
No, Baglung je končno tu, vodič pa spet koraka skozi celo mesto, dokler ga ne vprašam, če ve, v katerem hotelu bomo prespali in ga opozorim, da bo čez nekaj metrov zmanjkalo mesta. Hotelov je bilo ob poti kolikor hočeš, tu seveda ni nobenega ...
Z nosačem sedeva na klop pred prvo hišo. Počakala bova, da bo najin, malce svojeglavi vodič našel prenočišče. Čez četrt ure zazvoni telefon. Seveda kam drugam kot nazaj morava, čeprav je vodič trmasto odšel v drugo smer.
Po petih minutah sva v hotelu. Prav nič posebnega ni hotel v Baglungu. A imam svojo sobo in to mi danes veliko pomeni. Za kosilo z užitkom pojem porcijo makaronov. Popoldne ne grem nikamor. Ležim in počivam v postelji.
Baglung me ne mika. Nimam ne volje, ne energije, da bi se odpravil ven. Videl sem ga na današnjem sprehodu vodiča. Tipično nepalsko mesto s številnimi trgovinami in lokalnimi restavracijami.
Večerja mi spet ne diši. Prinesejo mi jo v sobo. Več kot polovica jedi še enkrat več ostane na krožniku.
Ne vem, kaj je z mano. To se mi v Nepalu ni nikoli dogajalo. Vedno sem bil lačen kot volk in vedno je bilo hrane premalo ...
Zares sem vesel, da sem v Baglungu. Zaradi tiste dolge ceste, zaradi civilizacije in konec koncev, ker sedaj res čutim vonj po raju, obljubljeni deželi – Pokhari.
Hoja 6 ur. Vreme sončno cel dan, popoldne vroče. Temperatura zunaj 21,3 °C, v sobi 23,8 °C. Prenočevanje v hotelu, v mestu Baglung (1025 m).
Matjaž Čuk