Andrej Brvar: Na volilni skupščini PZS, se bodo v tekmi za predsednika - najbolj izpostavljeno funkcijo v organizaciji – pomerili trije kandidati. Vsekakor je v teh razmerah, ki nikakor niso naklonjene delu v društvih, pohvalno, da bodo delegati lahko izbirali med tremi možnostmi. Še bolj pa razveseljuje, da se kandidati predstavljajo s programom, zato bo volilcem omogočena izbira ne le med obrazi, pač pa tudi med vsebinami.
Ne pomnim, da bi se v zgodovini Planinske zveze Slovenije v predsedniško tekmo podala ženska. Tokratne volitve so zgodovinska prelomnica tudi v tem pogledu. Sicer pa lahko ugotovimo, da se za mesto predsednika potegujejo tri generacije uveljavljenih planinskih delavcev.
Programi se razlikujejo tako po obsegu kot po vsebini. Program sedanjega predsednika Franca Ekarja prisega na tradicijo, zato ideje za pragmatične rešitve črpa iz preteklih izkušenj. Kandidatki Manji Rajh predstavljajo vsebinsko osnovo njenega programa Vodila, sprejeta pred dobrimi desetimi leti, ki bi jih aktualizirala. Bojan Rotovnik, sicer najmlajši kandidat, pa edini obljublja na nekaterih mestih globje spremembe za preseganje obstoječega stanja.
Vsi trije programi so predvsem usmerjeni v urejanje razmer znotraj Planinske zveze Slovenije. Bolj malo kandidati povedo kakšen je njihov pogled na razmere v katerih delujejo društva in vsa civilna družba in kako bi poskušali reševati nezadovoljivo stanje. Poleg tega ne smemo mimo dejstva, da je obiskovalcev gora neprimerno več kot je članov planinskih društev. Planinska zveza kot najmnožičnejša organizacija planinstva ima odgovornost tudi za razvoj celotnega planinskega gibanja in ne zgolj njenih članov. Nekaj znakov kaže, da v zadnjem času intelektualni potencial Planinske zveze Slovenije peša, zato se zmanjšuje tudi vpliv PZS na planinsko gibanje.
Preseneča, da so kandidati tako malo prostora namenili športni veji v planinski organizaciji: alpinizmu, športnemu plezanju in tekmovalnemu turnemu smučanju. Alpinizem namreč planinstvu prinaša napredek, z alpinizmom je slovensko planinstvo postalo svetovno znano in spoštovano. Deklarativna podpora dosežkom je izražena v programih Francija Ekarja in Manje Rajh, medtem ko program Bojana Rotovnika tega področja ne omenja. Iz programov bi sicer utegnili zaključili, da se alpinizem ne spopada z nobenimi resnejšimi težavami.
Vsi trije kandidati se zavzemajo za centralen register članstva. In poleg tega očitno v naslednjem mandatu plačana članarina ne bo več veljala za koledarsko leto pač pa za eno leto od plačila. Tu med kandidati ni razlik.
Občutljivo vprašanje v Planinski zvezi od nekdaj predstavlja razmerje med profesionalci in amaterji. Nobena skrivnost ni, da je amaterska organizacijska struktura široko razvejana, predimenzionirana, uspešnejša v dajanju idej in slabša v njihovi realizaciji ter prevzemanju odgovornosti. Kandidat Franci Ekar vidi rešitev v ustanavljanju še nekaterih odborov; strokovna služba pa je zanj »v postavki odhodkov zveze največji strošek«. Kandidatka Manja Rajh se pri opredeljevanju do tega vprašanja rezervirano omeji na to »da naj strokovne službe opravljajo naloge v skladu s Statutom in Poslovnikom UO PZS«. Kandidat Bojan Rotovnik je najbolj pogumen, saj bi korenito zarezal na to področje z zmanjšanjem števila odborov, povečanjem avtonomnosti komisij in »reorganizacijo strokovne službe, da postane kakovosten, hiter in zanesljiv servis društvom«.
Očitno je, da Planinska zveza zaostaja pri izkoriščanju moči novih medijev. Tega področja se loti zgolj kandidat Bojan Rotovnik, ki bi arhaično tiskanje društvenih Obvestil nadomestil z elektronsko verzijo. Avtorju tega prispevka bo uresničitev tega predloga povzročila nekaj kg manj starega papirja na leto na šolski zbiralni akciji. Kako bi pa v praksi potekalo uresničitev njegove ideje o skupni uredniški politiki treh medijev PZS pa bo kandidat moral še podrobneje razložiti.
Pri obravnavi planinskih koč se vsi strinjajo, da je potrebno nadaljevati z ekološko sanacijo koč. So pa razlike v tem, da Franci Ekar pravi, da naj planinske koče, »ki jih upravljajo PD ostanejo še naprej v sklopu PZS, da ne bi podlegle raznim kombinacijam po samostojnih združenjih« (?!). Manja Rajh je bolj konkretna z predlogom, da »bo seznam planinskih koč potrebno revidirati in ohraniti v njem le tiste, ki temu pojmu res ustrezajo«. Kandidat Bojan Rotovnik pa je pri tem vprašanju poudaril, da ima »planinsko gospodarstvo vedno več konkurence, na vpliv katere se mora planinska organizacija ustrezno in pravočasno odzivati, predvsem z učinkovito in moderno organiziranostjo«. On bi mrežil in povezoval planinske koče po posameznih gorskih skupinah(oskrba, trženje, ponudba).
Še nekaj cvetk iz programov kandidatov, ki bodo nedvomno vzvalovile razpravo med planinsko javnostjo:
- Franci Ekar predlaga, da bi rangirali posamezne dejavnosti PZS;
- Franci Ekar predlaga, da vodniki PZS postopoma prevzemajo vodenje za plačilo v organizaciji turističnih agencij in drugih turističnih subjektov;
- Bojan Rotovnik bi vzpostavil sistem, ki bo vzpodbujal združevanje manjših planinskih društev in pripojitev manjših društev večjim društvom;
- Manja Rajh predlaga zagotovitev sodelovanja vodstev MDO z vodstvom PZS predno le-to predlaga sprejem pomembnejših odločitev.
Vsekakor pa ponujajo programi dovolj gradiva za premislek kakšno Planinsko zvezo potrebujemo planinci. Če v prihodnosti želimo prisostvovati planinskim uspehom in napredku v razvoju, bo morala Planinska zveza pogumneje zakorakati spremembam naproti. Zato je pred delegati, ki bodo čez tri tedne volili novega predsednika, odgovorna naloga.
Andrej Brvar