Boris Strmšek: Turno smučanje je ob čudovitih doživetjih in razgledih povezano tudi z vrednotami, ki smo jih težko deležni v urbanih okoljih.
Poznavanje nevarnosti v gorah in primerna pripravljenost je pogoj za varne in lepe ture.
Drsam se v mestni gneči po spolzkem pločniku in umikam kupom snega, ki so tam ostali od zadnjega pluženja. Mesto je zavito v meglo, povsem drugačna podoba, kakor sem je bil deležen le dan nazaj sredi belih gorskih pobočij, na katerih smo pustili svoje smučarske sledove. Nikjer nikogar, le naša trojica, izgubljena sredi snežnih planjav, sonce nas je grelo, razgledi pa so bili čudoviti, kakor vselej v gorah. Sredi mesta srečam znanca. Eno prvih vprašanj je bilo, če sem bil kaj na Pohorju. »Eee, pa ne, veš, sem smučal nekaj v hribih … Pa tako grem redko gor, nisem za tole smučarsko gnečo.« Na moje presenečenje je zasijal od navdušenja: »Si bil na turnem smučanju? Super! Jaz bi tudi šel enkrat. Že dolgo se spravljam, pa sem zdaj nabavil opremo. Se lahko kdaj zmenimo?« In sva rekla nekaj o možnostih, primernih turah, opremi in še kaj. In takšni pogovori v zadnjem času sploh niso redkost. Se spomnim, ko sem prvič smučal v gorah 23 let nazaj. Tovoril sem težke in dolge alpske smuči na nahrbtniku, noter pa še smučarske čevlje. Komaj sem se zvlekel na Peco, vendar pa je bilo nato na vrhu z razgledom in občutki vse poplačano, smučanje navzdol pa nekaj povsem novega zame, čeprav sem ob smučarskih progah pogosto ubiral svoje smučine po gozdu med drevesi. Takrat sem z zavistjo opazoval ta prave turne smučarje, imeli so namreč ta pravo turnosmučarsko opremo. A kasneje sem nabavil opremo, vrstile so se ture, nešteti zavoji in kilometri po zasneženih gorah. Sedaj le redko grem peš v gore. Tudi na tiste zelo visoke.
Ko se naveličate urejenih smučišč …
Smučarska tradicija pri nas je že zelo stara. In pravzaprav je turno smučanje bilo najprej, šele s prihodom vlečnic, žičnic in urejenih smučarskih prog se je razvilo tako imenovano alpsko smučanje, od katerega bežijo novodobni turni smučarji. Turno smučanje namreč ni samo smučanje, temveč vse vrste gibanja s smučmi v zasneženi pokrajini. Alpski smučarji le smučajo, za ostalo pa poskrbijo žičničarji. In so večinoma omejeni z ograjo ob urejenih smučiščih. Mnogim ljubiteljem smučanja pa ta zaprtost ni pisana na kožo, saj imajo radi svobodo, odprte možnosti in predvsem neokrnjeno naravo. In zato vse več ljudi odide na drugo stran »smučarske ograje«, globlje v naravo, divjino, navzgor proti vrhovom, stran od gneče in običajnega smučarskega vrveža. Še posebej tisti, ki zahajajo v gore tudi v poletnem času, slej ko prej nataknejo turne smuči in se prepustijo gorskim smučarskim užitkom. Gor in dol s smučmi, po dolinah, po strmih grapah, grebenih, čez vrhove, tudi po ledenikih. Ko mesta in doline pozimi pogosto utonejo v zoprno meglo, turne smučarje visoko zgoraj božajo sončni žarki, ko zrejo z vrhov na meglena morja pod njimi.
Kaj v bistvu pomeni turno smučanje? To je gibanje v gorah s smučmi. Gibanje pomeni tako vzpenjanje, kot tudi smučanje navzdol, prečenja, skratka vse vrste gibanja s smučmi. V osrednjih Alpah že daljše obdobje velja nekakšno pravilo, da je v zimskem času najbolje hoditi v gore s smučmi. Seveda odvisno od ture oziroma cilja. Veliko navdušencev je turno smučanje dobilo tudi zaradi razvoja opreme, ki postaja vse lažja in kvalitetnejša ter obenem vsestranska, tako da je primerna tako za smučanje po smučiščih, lažje vzpone na vrhove, obenem pa tudi za težje smučarske spuste v gorah ter smučanje z visokih vrhov v Andih, Himalaji in drugod.
Turno smučanje pomeni srečevati vse vrste snežnih razmer, kar je večina alpskih smučarjev že davno pozabila. Le kje so časi, ko so bila smučišča polna kucljev, nesteptana, pa še kamenje na progah ni bilo nobena redkost!? Na turnem smučanju se srečujemo z vsem mogočim, vožnja po globokem snegu, predvsem pršiču, pa je najbolj zaželjena. A srečamo se tako z skorjastim, mokrim, trdim snegom, pogosto pa se razmere na turi spreminjajo, za obvladovanje česar je potrebna predvsem kilometrina. A najpomembnejša je varnost, za kar je potrebno poznavanje različnih gorniških tehnik in predvsem nevarnosti v gorah.
Poznavanje nevarnosti v gorah je zelo pomembno
Preden se odpravimo na smučanje v gore, je potrebno poleg primerne opreme, kamor poleg turnosmučarske opreme, v katero štejemo smuči z vezmi, posebne kože, ki jih nalepimo pri vzponih na drsne ploskve ter turnosmučarskih čevljev, sodijo tudi cepin, dereze, snežna lopata, plazna žolna in sonda. Predvsem lopata, žolna in sonda so pomembni deli opreme, ki nam služijo tako za preventivo v primeru snežnih plazov, kot tudi za samo reševanje v takšnih primerih in bi naj bili obvezni za vse turne smučarje. Ne pozabimo pa primerne obleke, zaščitnih očal ter zaščitnih krem, saj je sonce v visokogorju zaradi ultravijoličnih žarkov, ki se odbijajo od snega, izredno močno.
Plazovna žolna je posebna sprejemno-oddajna naprava, ki nam v primeru plazu, največje nevarnosti v zasneženih gorah, pomaga izredno hitro najti zasutega pod snegom. Naprava oddaja signal, ki ga s pomočjo druge takšne naprave zaznamo in izredno natančno lociramo. V pomoč ob tem nam je tudi sonda, s katero prav tako lahko najdemo zasutega, lopata pa za kopanje.
Plazovi, ki so najpogostejša nevarnost v gorah pozimi, so odvisni od količine novozapadlega snega, njegove preobrazbe, temperatur in še nekaj je podobnih dejavnikov. Na srečo obstaja tudi sistem obveščanja o nevarnosti plazov, ki je razdeljena v pet stopenj. Ena je najmanjša nevarnost, pet je največja, pri kateri se moramo turam skoraj obvezno odpovedati.
Vsekakor se moramo zavedati, da v gorah vselej obstajajo določene nevarnosti, katerih poznavanje veliko pripomore k temu, da se jih izogibamo oziroma zmanjšamo na minimum. Tako bodo naše ture varnejše in bomo lahko uživali v izrednih doživetjih in predvsem razgledih, ki nam jih nudi gorski svet.
Od Alp do Himalaje
Čeprav teoretično lahko smučamo povsod, kjer je sneg, pa vsi tereni niso primerni za turno smučanje. Najprimernejše so kopaste gore oziroma zaobljeni vrhovi, kjer naklonine ne presegajo 40 stopinj. Večje naklonine so že v domeni alpinističnih smučarjev in pomenijo že izredno dobro obvladovanje vseh tehnik smučanja ter obenem drugih alpinističnih veščin. V slovenskih Alpah so nekako turnosmučarsko najbolj primerni tereni okoli Vogla, Komne, Triglavskih jezer, tereni nad Poljuko, Karavanke, kakšne zanimive ture pa najdemo skoraj nad vsako alpsko dolino. Zelo veliko možnosti se odpira v avstrijskih gorah, predvsem na avstrijskem Koroškem in Štajerskem je vrsta izredno lepih tur. Ne pozabimo najvišjega avstrijskega vrha Grossglocknerja (3798 m), bližnje Grossvenediger (3674 m), oba vrhova sta v Visokih turah (Hohe Tauern), zanimive so Ötztalske Alpe z drugim najvišjih vrhom v Avstriji Wildspitze (3770 m). V teh gorah se srečujemo z ledeniki, kar pomeni, da moramo imeti še vrsto znanj iz gibanja po ledenikih. Sicer pa po evropskih Alpah lahko najdemo vrsto vrhov nad 4000 m, ki so zanimivi tudi za smučanje, ponekod je to možno s samih vrhov, ponekod lahko ture delno opravimo na smučeh, zahtevnejše dele pa peš. Ena najbolj zaželjenih turnosmučarskih pustolovščin v Alpah je tako imenovana Visoka pot oziroma Haute Route, ki vodi iz Chamonixa v Franciji do Zermatta v Švici, traja od pet do osem dni, dolžine okoli 100 km, poteka pa čez vrsto ledenikov, dolin in vrhov ter jo v lepem vremenu zaznamujejo izredni razgledi. In ko se naveličamo Alp, so tukaj še Himalaja, Andi, arktična območja …
Vsekakor se vam kot smučarju v gorah neverjetno razširi obzorje, tako glede izkušenj, kot tudi zaradi čudovitih podob, ki nam jih pričarajo zasnežene gore. In na plano pridejo tudi druge vrednote, ki krasijo gornike, zato je na splošno hoja v gore, tako poleti, kakor tudi pozimi, vredna vašega pobega iz urbanega okolja. V gorah boste deležni tako sprostitve, kakor tudi nabiranja psihične in fizične kondicije, s katero boste lažje premagovali vsakodnevne težave doma in v službi. Zato se nikar ne ustavite pred ograjo smučišč, temveč naj vas vodi pot v divjino. Lepim razgledom naproti.
Besedilo in fotografije: Boris Strmšek