Polet - Lučka Kajfež Bogataj: Uživajmo, dokler lahko
Letošnji januar je končno omogočil, da spet vsi vemo, kakšne radosti in težave nam prineseta sneženje in spodobno debela snežna odeja. Prva radost je opazovanje sneženja in presenetljive raznolikosti oblik, ki jih ustvarjajo snežni kristali. Teh oblik je toliko, da so zajete v atlasih snežnih kristalov in se z njimi ukvarja celo posebna komisija za sneg in led v okviru svetovne meteorološke organizacije. Na grobo vzeto poznamo sicer le deset glavnih vrst trdnih padavin. Sedem je glavnih oblik snežnih kristalov: ploščice, zvezdice, stebrički, igle, ježki, ročke ter spački, preostali trije pa so babje pšeno, ledeni dež in toča. Vendar je oblik snežink v resnici mnogo več in jih podrobneje lahko delimo kar v osemdeset morfoloških razredov. Snežinke pač nastajajo v oblakih pri različno nizkih temperaturah in ob različnih kombinacijah zasičenosti zraka z vodno paro v različno stabilnih razmerah. Za svoj nastanek potrebujejo še aerosol oziroma različna jedra zamrzovanja. Zato lahko govorimo o vizualno nekaj tisoč različnih primerkih snežink.
Da nam vreme nasuje dovolj snega, je potrebna ravno prava temperature ozračja. Sneži lahko tako pri temperaturah globoko pod ničlo kot tudi še pri štirih stopinjah Celzija. Mnogi iz izkušnje vedo, da so snežne padavine pri zelo nizkih temperaturah pičle. Zelo hladen zrak vsebuje pred kondenzacijo veliko manj vodne pare kakor nekoliko toplejši. Na primer pri minus 20 stopinj se v kubičnem metru zraka lahko pretvori v sneg, če so prisotna jedra zamrzovanja, le okrog gram vodne pare. Pri nič stopinj Celzija pa je »na voljo« skoraj petkrat toliko zračne vlage, natančneje 4,8 grama. Zato so tudi padavine takrat lahko obilnejše. Ko se temperature zraka dvignejo kako stopinjo nad ničlo, se sneg začne mešati z dežjem ali pa sploh začne deževati. Natančnih temperaturnih mej za te prehode se ne da določiti, saj so znani primeri, ko je deževalo še pri temperaturi minus dve stopinji C. Na primer pri eni stopinji je verjetnost, da bo padal sneg, petdesetodstotna, hkrati imamo triindvajset odstotkov možnosti, da bomo dobili sneg z dežjem, in sedemindvajset odstotkov, da bo samo deževalo. To seveda prognostikom v meteorološki službi dela težave pri napovedi snežnih padavin. V tako razgibanem reliefu, kot ga ima naša mala država, se že na razdalji nekaj kilometrov temperatura hitro spremeni za stopinjo gor ali dol. Torej je tudi pojav sneženja, ki je tako močno temperaturno pogojen, v prostoru zelo spremenljiv. In ko se nam bo podnebje ogrelo za dobro stopinjo, bo to v povprečju pomenilo, da bo sneženje vse bolj zamenjeval dež. Empirični podatki kažejo, da je verjetnost, da sneži pri temperaturi pri tleh 0 °C, okrog triindevetdesetodstotna, pri +1 °C, kot smo zapisali, le še polovična, pri +2 °C pa le še tridesetodstotna.
Sneg, ki zapade pri temperaturah okoli 0 °C, ima približno desetkrat manjšo gostoto kakor voda, kar pomeni, da 10 cm snežne odeje da 10 milimetrov vode, če se stopi. Vendar je to le okvirna vrednost. Težak in moker sneg vsebuje tudi do štirikrat toliko vode, izjemno suh in rahel pa tudi do desetkrat manj. Tak sneg je tudi izvrsten izolator, saj je v njem ujet zrak, ki slabo prevaja toploto. Rastline, ujete pod snegom, so torej varne pred pozebo.
Meteorologi definirajo snežno odejo takrat, ko je ta ob sedmi uri zjutraj debela vsaj centimeter. V visokogorju leži snežna odeja v povprečju več kot dvesto dni na leto, v nižinah osrednje Slovenije pa v povprečju od dvajset do šestdeset dni. V povprečju se število dni s snežno odejo poveča za deset dni na vsakih sto metrov naraščajoče nadmorske višine. V nižinah je snežna odeja najbolj pogosta prav januarja. Največja izmerjena debelina snežne odeje na Kredarici znaša več kot sedem metrov, pa tudi v Kopru so že namerili enaindvajset centimetrov snega. V zadnjem obdobju so v Ljubljani zmerili najvišjo snežno odejo leta 1987, in sicer 89 cm, v Ratečah leta 1978 (190 cm), v Murski Soboti leta 1986 (61 cm), Novem mestu leta 1999 (65 cm). Omenimo naj še rekordno višino 125 cm novozapadlega snega leta 1951 pri Domu na Komni in 105 cm v Soči marca 1970.
Na koncu pa še o vse bolj zelenih zimah. Čeprav tega še ne čutimo, postaja vpliv podnebnih sprememb na trajanje in višino snežne odeje vse bolj očiten, zlasti v alpskem svetu v krajih z nadmorsko višino, nižjo od 1200 metrov. V Sloveniji se od leta 1987 število dni s snežno odejo na leto v nižinah povsod zmanjšuje, zelo podobno je s povprečno višino snežne odeje. Snežna zima se je v dnevih tako že skrajšala za približno četrtino, višine snežne odeje pa za kakih 10 centimetrov in to v samo tridesetih letih. Zelo verjetno je, da se bodo ti trendi zaradi vse toplejših zim nadaljevali tudi v prihodnje in bo sneženje po dolinah zamenjal dež. V visokogorju bodo spremembe morda manj opazne, vendar nas pospešeno izginjanje alpskih ledenikov opozarja, da tudi tam s snegom ni več tako kot nekoč.
Lučka Kajfež Bogataj