Dejan Koren: ... ko se je vse povprek govorilo, da so razmere v Sanjcu odlične in ko je šlo že kar nekaj dobrih navez čez, se mi je porodila ideja, da bi ...
Pred že davnimi leti je eden vodilnih vrhunskih svetovnih alpinistov nekje napisal. Težkih vzponov ni mogoče pokazati v pravi luči z nobeno besedo in sliko. In solo vzponov še posebno ne. In konec koncev, zakaj bi se sploh trudil, da bi jih.
Seveda moram h gornjemu besedilu dodati, da je to pripisal on za smeri, ki so neskončno težje od Sanjca, čeprav se mi tudi v Sanjcu na momente ni zehalo ... res ne.
Celotna objava na ...dejankoren... >>>
No pa pojdimo od začetka ...
Ko se je vse povprek govorilo, da so razmere v Sanjcu odlične in ko je šlo že kar nekaj dobrih navez čez se mi porodi dobra ideja, da bi šel v smer sam. In res malo pokličem na okrog in izvem, da bosta v petek plezala Sanjca Peter Juvan in Andrej Erceg – Crni. Ko se končno dobimo preko telefona sklenemo dobro kupčijo za vse. Jaz jih pridem iskat v Krmo onadva pa mi avto prestavita izpod Peričnika v Krmo. Tako, vse je postorjeno, kar se logistike tiče, samo še splezati je treba.
Počasi se sprehodim do bivaka v Vratih in zjutraj potem pod samo smer. Že od daleč so lepo vidni markantni prvi strmi raztežaji. Počasi pridem pod sam začetek, se pripravim in začnem plezati, strmina prvih cugov me res preseneti, predvsem pa dobre razmere, le na trenutke tu pa tam je potrebno več kot dvakrat udariti s cepinom. Prvih dvestopetdeset metrov se naklonina giblje med 80-90°, res je fantastično in ko gledam navzdol med nogami se mi vedno riše vstop, tu si res ne bi smel privoščiti niti najmanjše napakice. Še najbolj sem se bal, da me bo kaj zadelo, ko so se pršni plazove vedno znova posuvali po meni.
Potem sledi kakih tristo metrov lažjega terena, nakar se pojavita pred mano dva skoka, prvi ni težek a takoj za njim je stvar malo bolj resna. Z lepim plezanje in malo vijuganji levo desno lepo zvozim najtežji cug, tudi tu ni bilo potrebe po samovarovanju ... Potem je en dober cug malo oddiha nakar še malo strmega ledu, a tu je šlo tudi hitro in enostavno čez. Sledi še kakih tristo metrov lažjega in zanimivega plezanja do roba stene. Na vrhu pa vrisk, kakršnega še ni bilo iz mojega grla pri solo vzponih.
Poznalo se je, da sem letos, kar nekaj metrov zlezel pokončnega in mestoma previsnega ledu, ki je bil daleč od idealnega. Tudi se pozna, de se že več kot petnajst let ukvarjam s plezanjem in v teh letih sem se spoznal do potankosti, kar najbolj pride do izraza prav pri solo vzponih. In eden takih je prav zagotovo bil ta, četudi se je nekomu zdel otroško lahek in so bile razmere zares odlične je bilo potrebno, kar nekaj znanja in poguma, da sem varno in hitro prišel čez.
Stena, Sanjski ozebnik: V/5+, M7, 1100 m, 3.30 h, 1.SPP -- Dejan Koren 5. februarja 2011