Obalno PD Koper - tradicionalni spominski pohod je bil v nedeljo, 3. oktobra.
Marinka Petrič: 32. pohod na Slavnik
Že 32 let prihajajo planinci in drugi zaljubljenci v naravo vsako prvo nedeljo v oktobru na vrh Slavnika, da bi se poklonili spominu številnim kurirjem in borcem, ki so v času NOB hodili po teh poteh ter da bi znova in znova potrdili, kako pomembna sta gibanje in hoja v prelepem okolju za kakovost življenja.
Prav naravni dediščini so prireditelji letos, ob mednarodnem letu raznovrstnosti življenja na zemlji, namenili posebno pozornost. Izdali so lično zgibanko, kjer so opozorili na pestrost rastlin in živali na Slavniku, na pomembnost tega bogastva in poudarili potrebo po ohranjanju in varovanju enkratne narave ter dali napotke, kako vsak posameznik pripomore k temu. Opozorili so na nesprejemljivo hojo izven poti in delanja bližnjic, saj ima voda še večjo razdiralno moč, kar je očitno po letošnjem obilnem deževju ter na prepogosta neupoštevanja prepovedi vožnje z novodobnimi štirikolesniki, terenskimi vozili, pa tudi s kolesi vsevprek po travnikih in tratah. Kratek kulturni program, ki ga je oblikovala pevska skupina OPD, je bil posvečen prav tako naravi, rožam … Spomnili so se tudi nedavno umrlega prijatelja, obiskovalca in raziskovalca Slavnikove flore, spoštovanega botanika dr. Toneta Wraberja.
Lep sončen dan je privabil številne obiskovalce od blizu in daleč, pridne planinke so jim postregle z dobrim čajem, mnogi so prisluhnili kulturnem programu, nato pa so skupaj zapeli in se veseli vračali v dolino s pozdravom Nasvidenje drugo leto!
Maruška Lenarčič
Foto: Valter Valenčič
32. pohod na Slavnik
Nedelja, 3. oktobra, je bila zopet v znamenju srečanj, lepih misli in toplih želja.
Vznemirjenje čutim vsakokrat znova. Kakšno bo vreme?! Sama nisem odvisna od vremena, vedno mi je lepo. Je pa res, da morda ne bom srečala toliko prijateljev kot bi jih sicer, če bi bilo lepo vreme. In tokrat je bil sonček povsod. Prekrasen dan, miren, in vse v rumeni barvi, kot, da bi bilo sonce povsod, tudi v preddverju koče. Tam je namreč članica OPD Koper, tako kot vsi organizatorji v sončno rumeni majici, s pečatom potrjevala prisotnost na pohodu. Prvopristopnikom pa izdajala nove izkaznice s prvim pečatom. K udeležbi sem tudi jaz prispevala z novima pohodnicama.
Zjutraj kot vedno, želiva s prijateljem biti med prvimi pohodniki. Tako sva tudi tokrat pohitela, ker pa moji prijateljici radi spita, bi radi tudi na pohod odšli kasneje, zato sem vse skupaj prilagodila. Ko se vrnem iz Slavnika bodita pripravljeni – sem rekla – pa vaju peljem gor. Veselila sem se, saj bom videla veliko več prijateljev in znancev, ker večina hodi kasneje.
Tako je tudi bilo. Na žalost smo bile vendarle malo prepozne, saj je bil program že končan. Vse to smo zvedele med potjo. Joj, nam je bilo rečeno, zamudile ste vse. Kako so lepo peli, pa kakšen lep govor je imela Maruška.
Res, nekaj smo res zamudile, vendar je vzdušje ostalo. Vse rumene zastave »Obalnega planinskega. društva«, vsi transparenti z napisi, vsi šopki v rumeni barvi so nas pričakali. Tudi čaj v spodnjih prostorih koče, ki je za nas planince nepogrešljiv. S čajem dobiš tudi nasmeh vseh tam delujočih planink v sončno rumenih majicah. Bilo je izjemno lepo. Imela sem poseben svečan občutek, ko sta moji prijateljici dobili pohodni knjižici s prvim pečatom. »Bosta hodili?« ju je pobarala članica OPD, ko je pritisnila pečat. Ja, ja sta vztrajno zatrjevali, saj si nista mogli niti misliti, da bosta tu gori srečali toliko znancev in bivših kolegov.
Tako je bil v znamenju sreče in stisk rok preživet še en med mnogimi pohodi na Slavnik.
Marinka Petrič