Revija za šport otrok in mladine: Predstavitvi knjige Steve House Onkraj gore in Tadej Golob Zlati zob
Avantura
Življenje je smrtno nevarno
Vse v življenju je avantura, saj, kot zatrjujejo zdravniki, je življenje, povsem dokazano, smrtno nevarno. Zato si je včasih treba, prav tako dokazano, vzeti čas za razmislek o avanturi in svojem življenju. Če vam takšni razmisleki niso pri srcu, ker še niste povsem zasvojeni z avanturo, vam predlagam, da do konca koledarskega leta preberete naši dve avanturistični (pustolovski) knjigi. Obe sta napisala alpinista, obe sta zanimivi in iz obeh boste nekaj potegnili za življenje. In tretja knjiga. Tudi ta je napisana za življenje, preberete jo lahko v predahu med eno in drugo veliko zgodbo. .... In zakaj smo tokrat na straneh za avanturo dali prednost knjigam? Ker so zagotovo spodbuda, da kaj v svojem življenju izpeljemo drugače, kot bi sicer. Tudi to je avantura.
Steve House: Onkraj gore
Če se v knjigarni predolgo zadržiš pri neki knjigi, je velika možnost, da jo tudi kupiš. Tudi tokrat se mi je zazdelo, da imam pred očmi nekaj zanimivega in ko zveš, da je Steve House naredil prve korake v alpinizem v Sloveniji (AO Kozjak Maribor), in ko naključno prebereš nekaj zanimivih opisov, denimo, kako je v koči v slovenskih gorah pomival posodo in je pri asistenci v kuhinji z nekega krožnika mirno zmazal ostanek kislega zelja in kranjske klobase, lahko sklepaš, da mu v življenju ni bilo postlano z rožicami. Zaustavil sem se ob znani podobi pokojne Marije Frantar in ko sem prebral, da je odpravo na Nanga Parbat v Himalajo vodil športni pedagog Tone Glonar ter da se je avtorju zdelo ekološko sporno, ker je slovenska odprava na gori pustila fiksne vrvi, je knjiga romala iz knjigarne na zasebno knjižno polico. Rosno mlad se je prijavil za slovensko odpravo na Nanga Parbat: »Doma (v ZDA) sem takoj začel delati in varčevati, da bi zbral 1800 dolarjev, kolikor sem potreboval za stroške. Tonetu (Golnarju) sem napisal pismo … zlagal sem se, da sem star dvajset let in ne osemnajst.«
Steve House zna bralca prepričati s svojim razmišljanjem, ki je drugačno, tako kot je bila drugačna njegova alpinistična pot. Nisem se zaman veselil druženja z avtorjem in njegovimi resničnimi junaki. Med brskanjem v knjigarni Feliks v Qlandiji v Kamniku je mlada prodajalka opazila knjigo, ki sem jo prinesel s seboj. Takoj mi je povedala, da jo ima tudi sama. »Ko jo bo prebral oče, bom prišla na vrsto jaz. V Kamniku so doma alpinisti, ti tako ali tako ne berejo nič drugega kot takšne knjige. O vsebini še ne morem povedati ničesar, ampak za punce je strup – na zadnji strani, na kateri je avtorjev portret. Že to je dovolj, tudi če knjige ne odprem,« se je pošalila.
In še drobtinico iz njegovega nahrbtnika: »Sem panker z derezami. Živim za plezanje. Plezam, da živim. Srečni zajec, ki ga ni rešila lastna popolnost, temveč čudna priložnost, da so mi v Sloveniji pokazali vrata v čudežno deželo plezanja. Prepričan sem, da mi lahko alpinizem razkrije vse, kar moram kot človeško bitje spoznati … Socialistični Slovenci so mi pot pokazali z dejanji, duhom in mislimi. Živeli so v deželi brez prihodnosti. Naučili so me, da se je mogoče osvoboditi samo z duhovno naravnanostjo, slogom in moralno trdnostjo …« Naj bo dovolj, knjiga vas pričakuje.
Niko Slana
31. julija 1990 se je Marija Frantar skupaj z Jožetom Rozmanom povzpela na vrh Nanga Parbata. Leta 1991 sta poskušala osvojiti Kangčendzengo. Že blizu vrha sta po radiu sporočila, da sta se izgubila. Njuni trupli so našli na višini 7200 m.
Objava z dovoljenjem založnika >>>
Tadej Golob: Zlati zob
Mladinski pustolovski roman
»Mračilo se je že, ko so nadaljevali s spuščanjem. Tina je hodila malo bolje, vsaj če si jo primerjal s tisto, ki se je komaj privlekla do korita. Peter je molčal, Tomaž prav tako. Tudi njima je šlo počasi, tudi njima se je vleklo. Uro kasneje so dosegli širšo cesto, najprej gramozno, potem celo asfaltno. V Bavšici je bila že skoraj noč. Vrhovi, s katerih so se spustili, so izgubljali zadnje odtenke rožnate barve. Nikjer ni bilo nikogar. Tistih nekaj hiš, zvečine vikendov, je bilo zaklenjenih, z zaprtimi polknami, nikjer ni bilo slišati nobenega avta ali vsaj psa. Še lastniki teh pesjakov v pozabljeni alpski dolini so bili sredi poletja raje na morju.«
Tadej Golob, ki je leta 2010 za svoj roman Svinjske nogice prejel kresnika, prestižno slovensko literarno nagrado, se je tokrat podal v mladinsko literaturo. Junaki Zlatega zoba, njegovega mladinskega pustolovskega romana, ki je izšel konec lanskega leta, so trije mladi plezalci, Tomaž in njegova sestra Tina ter njun prijatelj Peter, ki se iz Ljubljane odpravijo na štop v Log pod Mangartom. V gostilni v Logu prisluhnejo zgodbi domačina, upokojenega rudarja, ki je včasih delal v bližnjem rajbeljskem rudniku svinca in cinka. S sodelavcem naj bi v njem odkrila zlato žilo in kasneje iz rudnika pritihotapljeno zlato skrila v neki luknji v strmi steni nad vasjo, saj je sodelavec v pijanosti njuno skrivnost izblebetal. Peter in Tomaž, ki ju je zgodba pritegnila, bi rada preverila, ali je kaj na tem, pri čemer se jima pridruži rudarjev vnuk Franko. Mladi tovariši pa niso edini, ki bi radi našli izgubljeno zlato. V zagatnih zankah in nevarnostih, v katerih se zaradi tega znajdejo, se morajo zanesti le nase, na svojo spretnost, iznajdljivost in pogum.
Tadeju Golobu, alpinistu, so kraji, kamor je umestil napeto zgodbo, dobro znani, zato ji prepričljivosti ne manjka. Ob ducatu odprav v tuja gorstva, na katerih je osvojil dva osemtisočaka, so mu, kot pravi, prav gore nad Logom pod Mangartom posebno ljube. Sicer pa Zlati zob ni edina Golobova knjiga, ki se dotika plezanja. O odpravi na Everest, najvišjo goro sveta, na kateri je Davo Karničar kot prvi Zemljan smučal z njegovega vrha, je napisal knjigo, ki po mnenju mnogih spada v vrh slovenske alpinistične literature.
Golob, ki je nekoč študiral novinarstvo, s katerim se danes tudi preživlja, pravi, da so mu bile kot otroku strašno všeč knjige, kot sta bili Bratovščina Sinjega galeba in danes pozabljeni Rolf gozdovnik kanadskega pisatelja Ernesta Thompsona. Zlati zob je, kot bi lahko rekli, spretna nadgradnja tega otroškega zanimanja, prežeta s četrtstoletnimi izkušnjami tako s pisanjem kot tudi plezanjem. Knjiga je napisana s spretnostjo, zaradi katere tudi odrasli ne bodo imeli težav z branjem; prav nasprotno. Nemara je prav ta univerzalnost ena največjih, če ne največja odlika knjig, ki se uvrščajo med t. i. mladinsko literaturo.
Marjan Žiberna