Pred kratkim sta sklenila svoje zemeljsko življenje tudi v slovenskem planinstvu pomembna in zaslužna zdravnika, Evgen Vavken in Andrej O. Župančič.
V spomin
Pred kratkim sta sklenila svoje zemeljsko življenje tudi v slovenskem planinstvu pomembna in zaslužna zdravnika, Evgen Vavken in Andrej O. Župančič.
Evgen Vavken (rojen 3. junija 1927) sicer primarij travmatološke klinike in doktor znanosti, je življenje posvetil goram in predvsem reševanju ter prvi pomoči gornikom. Zasledimo ga v obsežni reševalni akciji na Bovškem leta 1952, ko se je skupina gorskih reševalcev prebila v povsem odrezano zgornje Posočje, kjer so plazovi snega zasipali domačije. Bil je v prvi posadki, ki je s helikopterjem pomagala ponesrečenim v gorah. 
Med gorskimi reševalci je bil cenjen kot odličen pedagog, saj je znal posredovati tisto znanje, ki ga laik lahko uporabi pri prvi pomoči – ničesar premalo in nič odvečnega. Vsekakor mu je pri tem pomagalo odlično kirurško znanje, ki je mnogim, ki so prišli na njegovo kliniko, rešilo zdravje in življenje. Logično je, da je bil dolga leta član komisij za gorsko reševanje in za odprave.
Na planinskem področju pa je bil gotovo najbolj ponosen na svojo vlogo pri naši največji odpravi – na Everest 1979. Organiziral je popolne zdravstvene preglede za vse moštvo, nagovoril prijatelje stomatologe za vsa zobna popravila, zbral zdravila in medicinsko opremo tudi za težje primere, hkrati pa dobil dovoljenje Kliničnega centra, da je odprava v njegovih kletnih etažah dva meseca zbirala in pakirala vseh 18 ton opreme in hrane za ves čas dela na gori.Bil je zdravnik na pohodu in v baznem taboru (zdravnik na gori je bil Igor Tekavčič), kjer je ob svojem rednem delu postavil še kopalnico za člane ter poskrbel, da se je kuhinjska posadka držala osnovnih načel higiene. Čeprav je dolgotrajno bivanje na višini 5350 m težko prenašal, tega tam ni pokazal, o tem je le pisal znancem. Bil je eden od stebrov, ki so podpirali moštvo tudi v najtežjih trenutkih in s humorjem mehčal napetosti.
Ob priznanju za njegove zasluge smo mu zato tudi osebno hvaležni. Pod plaščem stroke se je skrival velik človek.
Andrej O. Župančič (rojen 27. januarja 1916) je sicer najbolj znan po svojem znanstvenem delu v medicini, saj je bil desetletja vodilna osebnost slovenske patofiziologije, profesor na medicinski fakulteti in doktor znanosti. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa tudi amaterski antropolog – med drugim je dolge mesece živel med najbolj preprostimi Indijanci v južnoameriških pragozdovih. Med vojno je bil partizan, zdravnik pri glavnem štabu NOV. Črka »O« med imenom in priimkom pomeni Otona, slovenskega pesnika in njegovega očeta.
Njegovo vodilo je bilo, da »kar si zares želiš, boš tudi dosegel«. Zato je bil eden redkih, ki je iz nekdanje nesojene himalajske odprave prišel v uresničeno. V letih 1950-55 se je vrsta slovenskih alpinistov, med njimi tudi Andrej, v Zahodnih Alpah pripravljala na prvo himaljsko odpravo (Manaslu ali Šiša Pangma), ki pa potem ni bila uresničena. Zaradi razočaranja je takrat mnogim upadlo veselje do alpinizma, Andrej pa je uspel s kandidaturo na odpravo Kangbačen 1965, ki je bila sicer že zadeva naslednje generacije. Na odpravi se je ukvarjal predvsem z vplivom višine na človeka in njegovo kri (operativni zdravnik odprave je bil Jože Andlovic), bil je pa tudi namestnik vodje. Ker je ta zaradi finančnih težav prišel za odpravo pozneje, je bil njen začasni vodja Andrej. Prav z vodenjem se je zelo izkazal in če bi to vlogo lahko odigral do konca, bi bil rezultat odprave morda še ugodnejši.
V življenju je, skladno s svojim rekom, sledil svojim ciljem. Iz Himalaje ga je »odneslo« v pragozdove med civilizaciji še neznana plemena, kar ga ni izpolnjevalo nič manj kot Himalaja in znanost. Bil je skoraj vedno enak, devetdesetletnik enako razmršenih črnih las, med hojo po pločniku zamišljeno strmeč v svoje misli, kot nekaj desetletij prej.
Tone Škarja