Kamniški občan, 2/2011, Planinski kotiček - Bojan Pollak: Začetni tečaj za vodnike NMA, ... Dan varstva pred snežnimi plazovi, Najboljši alpinisti in športni plezalci v letu 2010

Vtisi iz Nepala 2010

Začetni tečaj za vodnike NMA
Po dveh letih premora se je nadaljevalo sodelovanje med PZS (Planinska zveza Slovenije) in NMA (nepalska planinska organizacija). Zaradi vmešavanja določenih nepalskih političnih struktur v delo NMA je bilo naše sodelovanje prekinjeno.
Letos pa je NMA po dolgih zapletih končno dobila novo vodstvo, s katerim je bil takoj vzpostavljen dober stik. Joče Zupan, ki je bil izbran za vodjo tečaja, je nenadoma zbolel in ni mogel v Nepal. Ker drug izbran inštruktor še ni bil na takem tečaju, je bilo pod nujno ali odpovedati tečaj — sodelovanje, kar ni bilo zaželeno, ali pa najti rešitev. In ta rešitev sem bil jaz. V ponedeljek popoldne sem dokončno izvedel, da grem v sredo zjutraj na pot. Zato ni bilo časa za kakšne posebne priprave, še vsem ni bilo mogoče povedati, da me nekaj časa ne bo. Še dobro, da letos nismo pastirovali na Veliki planini, saj bi v nasprotnem primeru bile težave bistveno večje.
Zaradi omejenega časa in drugih obveznosti sem bil samo v Katmanduju dva tedna. Dela je bilo ogromno. Poznala se je naša daljša odsotnost. Bilo je zelo veliko prijavljenih, na tečaju pa naj bi jih bilo samo okoli 30. Večina od njih je končala vsaj dve različni usposabljanji, nekateri tudi več, veliko jih je bilo tudi na vrhovih nad 8.000 m, nekateri celo večkrat. Zaradi močnega pritiska prijavljenih in tudi NMA, saj tak opravljen tečaj pomeni večje možnosti za zaslužek in s tem tudi za boljše preživetje, obenem pa začetek usposabljanja za poklicnega gorskega vodnika z mednarodno licenco, smo se odločili, da izvedemo dva zaporedna tečaja. Zato je bilo potrebno uskladiti programe in vsebino, pa tudi delo inštruktorjev in samo izvedbo, logistiko, saj smo hoteli doseči ustrezno kakovost tečaja. To mi je z odličnim inštruktorjem Klemenom Volontarjem, ki je po mojem odhodu deloval naprej na tečaju v Langtangu, in seveda z ostalimi nepalskimi inštruktorji, tudi uspelo.
Omenil bi še zanimivo vzporednico. Slovenci smo prvi v Nepalu začeli poučevati Nepalce o planinstvu in alpinizmu in med prvimi smo vzpodbudili helikoptersko reševanje z večjih nadmorskih višin. Že več kot 30 let poučujemo domačine osnov varnejšega gibanja v hribih, ker za kaj več enostavno nimamo človeških in materialnih resursov. Švicarji, ki so neprimerno bogatejši in tudi številčnejši od nas, pa so lani, po tem, ko so Tomaža Humarja prepeljali v dolino, začeli poučevati domačine v helikopterskem reševanju.

Katmandujski vtisi
Čeprav je bila moja dejavnost usmerjena predvsem na izvedbo tečaja, je bilo nemogoče prezreti druga dogajanja. Kot zanimivost naj omenim to, da je udeležba Slovenije na svetovnem nogometnem prvenstvu pomagala k prepoznavnosti Slovenije tudi v tem delu sveta. Marsikdo mi je, ko sem mu povedal, od kod prihajam, rekel: »A, to je tista Slovenija, ki je igrala nogomet v Južni Afriki.«

Uša Bista
V letu 2005 smo na našem osnovnem tečaju imeli tečajnico, ki ji nismo posvečali kakšne posebne pozornosti, saj je tudi ni potrebovala. Vendar se je po tečaju za njo marsikaj spremenilo.
Rojena je bila leta 1985 v Kailaliju v zahodnem Nepalu. Ker je bila peta hči, so jo kot novorojenčka pustili v džungli, da bi umrla. Rešil jo je sovaščan in je zato, ker je preživela, dobila vzdevek Bandevi — gozdna boginja. Že od mladih dni si je želela splezati na M. Everest. Leta 2005 je končala naš osnovni tečaj in nato še nadaljevalnega, splezala na nekaj vrhov, med drugimi tudi na Ama Dablam. Leta 2007 je bila udeleženka Loktantrikove (Demokratična stranka Nepala) odprave na Everest, na kateri je dosegla višino 8400 m. Tam so jo najprej izčrpano pustili, nato pa rešili, da je komaj preživela. Zaradi zmrzlin je izgubila del prsta na roki. Zato pa je naslednje leto, maja 2008 priplezala na vrh. Je članica ženske odprave na sedem najvišjih vrhov sedmih celin.

Odprava za nižje kaste
Po uspešni ženski odpravi na Everest in nadaljevanju akcije sedem vrhov, sedem celin, si je Da Gombu Šerpa zastavil še en cilj — organizirati odpravo na Everest, v kateri bi sodelovali pripadniki nižjih kast. To so tisti ljudje, ki veljajo za manj vredne in opravljajo poklice, kot so smetarji, kovači, usnjarji in podobno. Ta akcija bo zahtevala veliko napora, saj bo potrebno najprej izbrati te ljudi in jih nato tudi usposobiti za tak podvig, pa čeprav v spremstvu vodnikov — šerp. Pa tudi ne bo ravno poceni.

Sedem vrhov sedmih celin — Eko odprava
Pemba Dordži Šerpa je prišel na dan z idejo, da bi za večjo vključitev žensk v alpinizem in s tem tudi za doseganje večje enakopravnosti žensk, organizirali nepalsko žensko odpravo na Sagarmato Čomolungma, Mount Everest), saj je do leta 2007 samo 7 Nepalk doseglo njen vrh. Ideji sta se pridružila tudi magistra Susmita Maskey, profesorica angleščine, ki ima tudi diplomo iz kulturnega turizma, ki skrbi za popularizacijo te ideje in Da Gombu Šerpa, inštruktor na nekaterih naših tečajih, obiskal je tudi Slovenijo, ki je bil nato gonilna sila. V letu 2008 je uspelo priti na vrh Everesta kar desetim Nepalkam. Letos julija jih je 9 osvojilo najvišji vrh Avstralije Kosciuszko, v avgustu pa tudi Elbrus. Vendar so tej akciji dale ženske globlji pomen. V njej sodelujejo članice iz različnih nepalskih plemen oz. kast. Poleg Šerp so v njej tudi Braminke, Gurungke, Danwarke in Četrijke, kar je glede na to, da so prej bile na odpravah samo Šerpe, bistven korak naprej tudi v sporočilu — »Enotnost v različnosti« z vseh najvišjih vrhov. Poleg osvajanja vrhov, kar je še vedno zanimivo za medije, bi rade prinašale ljudem upanje s širjenjem znanja, učenjem medkulturnega spoznavanja za boljše sobivanje narave in človeka, tudi v luči klimatskih sprememb.

Postavljanje rekordov
Kakor smo si Slovenci v drugi polovici devetnajstega in v dvajsetem stoletju prizadevali za čim večjo samostojnost in tudi za planinstvo v smislu »ohraniti slovensko lice slovenskim goram«, takšno zavedanje prihaja tudi k Nepalcem. Zato poskušajo na več področjih sami priti do dosežkov, ki so bili do sedaj v rokah tujcev. Imajo različne ideje, od katerih jim nekatere uspe tudi realizirati, nekaterih pa ne. Prva zakonca, ki sta prišla na vrh Čomolungme, sta bila naša Andrej in Marija Štremfelj. Na vrhu sta se leta 2006 želela poročiti Dolma Šerpa in Gelbu Šerpa (leta 2005 inštruktor na »našem« tečaju), vendar jima ni uspelo zbrati dovolj denarja za to odpravo. Sedaj je v teku akcija vzponov nepalskih žensk na vse najvišje vrhove celin.
Pembu Dordžiji Šerpu pa je uspelo doseči svetovni rekord v hitrosti vzpona na Mount Everest: leta 2004 je prišel iz baze (5300 m) na vrh (8848 m) v samo 8 urah in 10 minutah. V prihodnjem letu pa namerava iti na vrh tudi s svojim sinom, 10-letnim Cetenom, ki bi tako postal najmlajši človek na najvišjem vrhu sveta. K temu ga je vzpodbudilo tudi to, da je leta 2010 dosegel vrh v spremstvu očeta, očeta Paula Romera, očetove prijateljice Karen Lundgren in treh Šerp Anga Pasanga, Lama Dawa in Karma, 13-letni Američan Jordan Romero, ki pa ima višje cilje — preplezati vse najvišje vrhove celin, pri čemer mora osvojili le še najvišja vrhova Antarktike in Oceanije.

Planinski kotiček
Dan varstva pred snežnimi plazovi
Na Veliki planini je bil v petek in soboto, 14. in 15. januarja, v organizaciji društva GRS Kamnik in pod vodstvom inštruktorja GRS Genadija Štuparja izveden »dan varstva pred snežnimi plazovi«. Namenjen je bil vsem obiskovalcem planin, ki bi radi varneje v snegu zahajali v višave. Zato so bile temu primerne tudi teme — v petek zvečer je v Domžalskem domu na Mali planini mag. Miha Pavšek predaval o vremenu, snegu, plazovih, preventivnih ukrepih in reševanju iz plazov, dr. Primož Turnk o prvi pomoči, Matjaž Šerkezi o opremi, nevarnostih in gibanju, Genadij Štupar pa še o nekaterih konkretnih primerih reševanja v snegu. Vsa predavanja so bila podprta z računalniškimi predstavitvami. V soboto dopoldne je imel Janez Ažman predavanje o lavinskih žolnah, nato pa so bile pa na posameznih delovnih točkah v več skupinah obdelane teme iz opreme, gibanja, prepoznavanja nevarnosti plazov, uporabe lavinskih žoln za iskanje zasute lavinske žolne in ugotavljanj stabilnosti snežne odeje na več načinov, kjer so udeleženci ob pomoči inštruktorjev preizkušali pridobljeno znanje. Nato so se skupine združile in je bilo izvedeno skupno iskanje zasutih (odeja) s pomočjo sondiranja. Sledilo je pravo iskanje zakopanega »ponesrečenca« s pomočjo psov. Prikazana je bila tudi uporaba napihljivih zračnih blazin, ki so se do sedaj pokazale kot najučinkovitejše za rešitev, če nas zajame plaz. Na koncu pa je bila opravljena še analiza celotnega dogajanja.

Najboljši alpinisti in športni plezalci v letu 2010
V Domžalah je v četrtek, 13. januarja, v organizaciji PZS (KA in KŠP) potekala podelitev priznaj za najboljše dosežke v alpinizmu in športnem plezanju v letu 2010. Med nagrajenci je tudi član kamniškega alpinističnega odseka Tadej Krišelj, ki je dobil priznanje za posebne alpinistične dosežke. Najuspešnejši alpinist je Andrej Grmovšek iz AO Kozjak, najuspešnejša
alpinistka pa Martina Čufar (AO Mojstrana). Najperspektivnejši alpinist je Matic Obid iz AO Nova Gorica. Priznanja za posebne dosežke v alpinizmu pa so poleg Krišlja dobili še Anastazija Davidova (AO Ljubljana-Matica), David Debeljak (AO Rašica), Matjaž Jeran (AO Ljubljana-Matica), Luka Kranjc (AO Celje-Matica) Luka Lindič (AO Celje- Matica), Nejc Marčič (AO Radovljica) in Neda Podergajs (AO Ljubljana-Matica). Najuspešnejši športni plezalec v letu 2010 je Klemen Bečan, najuspešnejša športna plezalka pa Mina Markovič. Priznanje za vrhunske dosežke na tekmovanjih in za vzpone v naravnih plezališčih pa so prejeli še Natalija Gros, Jernej Kruder, Domen Škofic in Maja Vidmar. Priznanja perspektivnim za rezultate na svetovnem mladinskem prvenstvu in evropski mladinski seriji ter za vzpone v naravnih plezališčih pa so dobili Martin Bergant, Sergej Epih, Jera Lenarčič, Gašper Pintar, Urban Primožič, Jure Raztresen, Tina Šušteršič, Gregor Vezonik in Izidor Zupan.

Bojč