Neda Podergajs: se začne, ko je Joe Herbst preplezal 200-meterski kamin v spodnjem delu mogočne stene v Rdečih gorah
Zgodba iz Rdeče pustinje
Zgodba Epinefrina se začne, ko je Joe Herbst preplezal 200-meterski kamin v spodnjem delu mogočne stene v Rdečih gorah (Red Rocks, Nevada) - Black Velvet Wall. Ker se je pisalo šele leto 1973, je s kaminom vseh kaminov opravil seveda brez metuljev in ker tudi ocena 5.10 še ni obstajala, jim je podelil »skromno« 5.9.
Smer je hudo ovinkarila med kamini spodaj in sistemom poči v vrhnjem delu, ker gladek osrednji del ni dopuščal možnosti za tradicionalno varovanje. Leta 1978 pa sta se legendi Red Rocksov, Joanne in George Urioste, odločila, da se v steno podata s svedrovci in rodila se je ena najdaljših in najlepših smeri v rdeči puščavi okrog Vegasa. S 650 m in nekako 15 raztežaji se razteza preko celotne severne stene Black Velvet Canyona in ker se svedrovci še vedno bolj ali manj prikažejo le na stojiščih, je pravi izziv za vse z jeklenimi živci!
Z Willijem sva se v Black Velvet Wall podala kar prvi dan najinih kratkih pomladanskih počitnic in imela »srečo«, da sta se dva plezalca pred nama ravno umaknila iz še ene klasike tega kanjona, Prince of Darkness. Slednja jo »užge« kar po sredini slikovite, z minimalci obilno posute stene. Tovrstna plezarija naju je dovolj spominjala na stence v »domači« Severni Karolini, da so raztežaji kar leteli izpod prstov, pa sva jim za posladek dodala še poke gornjega dela smeri Dream of Wild Turkeys. Preden sta naju tema in mraz pregnala iz kanjona, sva nos pomolila okrog vogala do vstopa v zloglasne kamine Epinephrine. Uuu, samo da se malo vplezava v zaobljenem peščenjaku, pa greva v napad!
Naslednji dan družno glasujeva za pregrevanje kosti v kakšni izmed južnih sten (marca se celo v puščavi še najde sneg!). Opogumljen z uspešnim štartom dan poprej Willie blekne: Kaj praviš na Levitation 29, dokler še mava kej kože na blazincah? Jaz sprva ne pravim kaj dosti, ker zajemam sapo. Ja, saj vem, Lynn Hill je to 5.11c akrobacijo uvrstila na čelo svojih najljubših smeri, potem, ko sta z Johnom Longom izvedla prvo prosto ponovitev. Ampak ona je tudi odfrikala Nos v El Capu z oceno 5.13 ... Willie me z žarečimi očmi prepričuje, da sta tista dva 5.11 raztežaja čista vzdržljivostna problema, ne pa kakšna boulderska biceps akrobacija, da lahko kadarkoli spet spustiva, ali pa se lotiva kakšne okoliške smeri v Eagle Wall, če si premisliva.
Po dvournem potenju prek boulderjev v rečni strugi naslednje jutro, se mi zdi, kot da že imam za sabo najmanj eno 5.11, ko dospeva pod steno. Puščavsko sonce ob devetih zjutraj že praži kot ponorelo in skoraj želim si drgetanja v Black Velvet Canyonu. Pričaka naju pravi yosemitski vstop – vsaj meni se zdi takšen s čistimi linijami kotov in poči, a Willie zatrjuje, da je v zglajenem Yosemitskem granitu vsaj pol manj oprimkov. Okey, saj se ne pritožujem! Lepota gibov me hitro prevzame in čisto razumem zakaj je Lynn smer tako navdušila. Na vrhu zadnjega, devetega raztežaja zaman skušam iztisniti iz plastenke za pasom poslednjo kapljo. Dozdeva se mi tudi, da najina koža vedno bolj odseva rdečo barvo skalovja okrog naju – dovolj, da se črni kamini Epinephrina naenkrat predstavljajo v svetlejši podobi. Hmm, pa še od peščenjaka pošteno naglodane blazinice bodo lahko zasluženo počivale v kaminih in počeh!
 | |  |
Ker se mi zdi, da imam po verdonski La Demande kamine v mezincu, se ob zori naslednje jutro veselo zakadim v prvega. Hm, hja, saj zagozdit med gladke sklade se še kar da, samo kako se potem kam premakneš? Opečena koža od prejšnjega dne zabavo dodatno popestri in s
camelotom 4.5 v stisnjenih zobeh se v mislih zahvaljujem staremu plezalskemu mačku Billu, ki nama je dobrodušno posodil par
maxi frendov skupaj z dobrimi nasveti. Willie pripleše za menoj:
Ej, sm mislu, da so ti všeč kamini!? Vržem mu pogled izpod čela in mu porinem oba metuljasta velikana v naročje. »Izvoli, užitek je zdaj tvoj!«
Ker premoreva le dve težki enojni vrvi in sva se v preteklih dneh hudo naveličala vlačiti drugo za seboj, sva se tokrat zavestno odločila in štartala le z eno. Kar seveda pomeni, da je izhod le prek vrha, saj se spuščati z vrvjo ne moreva. Za posladek sva slišala tudi dovolj zgodb o bivakiranju v smeri (celo večkratnem!), da nama ob pogledu na gladke stene kaminov ni najlahkotneje pri duši. Ko sva po sopihanju in godrnjanju končno na vrhu podzemnih tunelov, se nama pošteno oddahne. Preostanek je prava šala in ko nama uspe najti in se prebiti čez »Aniča Kuk« sestop, sva ponovno pri avtu, ne da bi nama bilo potrebno potegniti čelke iz nahrbtnika.
Za »rest day« užitkariva v presenetljivem dragulju Pine Creek Canyona, Dark Shadows, in še bolj v bazenčkih zelene vode pod steno, enotedenske počitnice pa zaključiva v počeh divjega Ziona, Willijevih rodnih krajih. Podava se v prelepo linijo v dokaj malo znanem vrhu. V poslednjih žarkih sonca, ki rdeči že tako goreče stene in sneg po vrhovih, se strinjava, da sva ravnokar zlezla zares noro smer, ki ji gre mesto pri samem vrhu najine Top 10 liste. Hvala bogu je Lynn ni uvrstila na svoj spisek in bo ostala anonimna, skrita med divjimi stenami, brez svedrovcev in vrste ob vstopu ...
Neda Podergajs
V Red Rocks, Nevada in Zion, Utah sem med 6. in 13. marcem 2004 z Willijem Hinckleyem preplezala:
Prince of Darkness, 5.10c, 250 m;
Levitation 29, 5.11c, 350 m;
Dark Shadows, 5.8, 170 m;
Epinephrine, 5.9, 650 m. Podatki so iz vodničkov
Red Rocks by Todd Swain in
supertopos.com