Helena Plahuta 05.05.2013 19:29 1223 0

Križ - 04.05.13

Silvo Baznik: Le koliko križev nosimo ljudje, a meni najljubši je tisti v gorah nad dolino Vrat in kot vsako leto sem se s prijateljem povzpel in odpeljal turni smuk. Pa lepo po vrsti ...

Ko sva se pripeljala v Vrata, je deževalo. Malce sva počakala a ni hotelo nehati in sem že zapeljal nazaj proti Turkovemu rovtu. Na srečo sem ustavil pri izhodišču za Cmir, kjer je gornik natikal smučarske čevlje. Beseda da besedo, pogled še enkrat v nebo in glej čudo, se jasni. Zopet nazaj do konca Vrat, hitro se preobujeva, smuči na nahrbtnik in greva na pot. Zaradi dežja je steza spolzka, kar sem občutil pri koraku na spolzki skali in telebnil. Pri tem sem močno zvil spodnji del palice. Poiskal sem špranjo v večji skali in poravnal nujno potrebni rekvizit. Nadaljevala sva preko plazovine v gozd do snega, ki se je pričel nad skokom in naju popeljal kot tudi druge turaše pod slap in strmo navzgor do vznožja dolinice pod Stenarjem.

Čas je bil že za uporabo smuči in od tu dalje sva hodila s smučmi. Sneg je uležan, dovolj trd, da je omehčana le zgodnja plast in tako nudi dobro oporo pri hoji in še lepšo pri smuki. Nebo se nikakor ni hotelo odpreti in vrhovi gora so bili v oblakih a to naju ni pretirano motilo. Ko sva se dvignila nad Kriško steno, sva stopila v meglico oblaka. Tik pred vrhom je zmanjkalo snega in zato sva končala vzpon. Na sam vrh se nisva povzpela, ker ni bilo nikakršnega razgleda pa tudi prav zoprn veter in hlad je bril. Pred nama sta dva bila na vrhu a nič videla, smučala pa iz istega mesta kot midva. Smuka glede na razmere je bila zelo dobra. Bolj sva bila nižje, več turnih smučarjev se je vzpenjalo in morda je kdo imel srečo, da je bil tisti trenutek na vrhu, ko se je malce razjasnilo. Nad skokom je zmanjkalo snega in smuči so zopet romale na nahrbtnik, midva pa peške v dolino in na brezalkoholni radler z okusom bezga v Mojstrano.

Popoldne pa se je nebo odprlo in natreslo kopico toče...