Helena Plahuta 03.05.2013 21:29 1730 0

Mala Mojstrovka - 01.05.13

Silvo Baznik: Prvi maj, praznik dela. Pred dobrima dvema desetletjema je to bil resnični praznik vseh delovnih ljudi, ki smo vsi imeli službe. Pa danes?

Ob pol petih zjutrjaj je prijatelj Rado ustavil avtomobil pred našo hišo. Hitro sva naložila mojo prtljago in se odpeljala proti Vršiču. Cesta na Vršič je sicer kopna a zadnji ovinki ponujajo na obeh straneh še dobre metre snega. Temperatura na vrhu je bila kar štirinajst stopinj celzija kljub zgodnji uri. Prva stvar, ki sem jo ugotovil, ko sem vzel v roke nahrbtnik, je bila, da je vse mokro. Meh za vodo je po moji nespretnosti pri zapiranju spustil polovico vode in vse je bilo mokro. Izliv sem vodo iz nahrbtnika. Rado je posodil vrečo, v katero sta romala anorak in brezrokavnik, za ostalo pa ... No, smuči na nahrbtnik in sva odkorakala dogodivščini naproti. Izkoristila sva stopinje predhodnikov in se naravnost navzgor povzpela na Grebenec. Spotoma je malce pršilo iz neba a kmalu se je pokazala jasnina. Na Grebencu sva nadaljevala malce po kopnem in malce po snegu proti najinemu cilju, gori na višino 2332 m. V stalnem vzponu sva hodila v kotel med obema vrhovoma Mojstrovk in ko nama je bilo dovolj, sva nataknila dereze in se strmo in v ravni črti povzpela na vrh Male Mojstrovke. Na vrhu je sicer opast snega a sam vrh nima več snega. Veter je kar bril in v daljavi se je videla vremenska fronta. Tako sva že pred osmo uro pričela smučanje nekaj metrov pod vrhom in odsmučala najprej v kotel med obema gorama ter nato v Drevesnico. Sneg je bil ravno prav zmehčan in z užitkom sva urezala svoji smučini v belo pokrajino.

Ker sva bila zgodnja in je nebo pokazalo modrino, sva se odločila še za en vzpon. Tudi tokrat so smuči romale na nahrbtnika in korak za korakom sva se vzpela iz Drevesnice na plato pod Veliko Mojstrovko, kjer sva se po napornem vzponu odpočila in pripravila za drugo smučanje tega dne. Tokrat je bil sneg že bolj južen in tudi kepe so se valile izpod smuči a smučanje je bilo tisto ta pravo, spomladansko. Spodaj sva poiskala prehod med ruševjem in kmalu so tokrat že tretjič smuči romale na nahrbtnik. Povzpeti sva se morala dobrih dvesto višinskih metrov do Vršiča. Na prelazu že pobirajo parkirnino a sva imela srečo, da nama ni bilo potrebno plačati, morda malce protekcije za turne smučarje. Odpeljala sva se do Koče na Gozdu, kjer je po grlu stekel radler, kaj pa drugega.
Doma se je zbrala vsa družina in skupaj smo praznovali ...