Domen Hauko: ... stene Ratitovca
Pipi in Melkijad, Domen Hauko in Jakob Blatnik, sva se odpravila na najino prvo solo avanturo! No mogoče je ‘solo’ tuki mal nerodna beseda za uporabit, povedat hočem, da sva šla plezat večraztežajno smer brez izkušenejšega alpinista. Seveda sva prej dobila dovoljenje obeh alpinitičnih staršev. Ko sva Dinču povedala, kaj greva plezat je samo z zanimanjem odgovoril, da naj sporočiva kako bo šel prvi raztežaj Avriklja.
Odpravila sva se v stene Ratitovca, cilj je bila najprej smer Spominska Čerin Miran in če bi bil čas mogoče še Avrikelj.
Pod steno si razdeliva opremo, se preveriva in začneva plezati. V prvem raztežaju mi plezanje ni delalo težav le začetniško sem potreboval nekaj več časa, da sem neuspešno iskal svedrovce, kjer naj bi bilo sidrišče in se potem zadovoljil z zanesljivim sklanim ušesom. Naslednja dva raztežaja sva zlezla brez težav. Res odlična skala! Trdna in polna šalc do komolca. Na vrhu sva srečala še tri matičarje, ki pa so se malo bolj napeli na Avriklju. Tudi oni so izpostavili prvih par gibov iz pogovora pa sva sklepala, da so splezali že kaj težjega kot midva. Vseeno me je Jakob samozavestno vprašal, če v planinsko knjižico, ki je na vrhu obeh smeri, vpiševa kar obe.
Ko smo tako na vrhu klepetali, so se že začele po nebu preganjati meglice, ampak še nič dežju podobnega. Napoved je kazala, da naj bi bile ob 4-ih manjše plohe. Po izračunih sva imela ravno še dovolj časa za malico, spust do smeri in osvojen vrh. Med malico sva se tipala kdo bo šel prvi raztežaj plezat naprej. Zdi se mi, da lahko rečem za oba, zase pa sigurno, da sva si želela iti prva, da se vrževa v izziv, po drugi strani pa je vse povedano v nama vzbujalo straho spoštovanje. Žreb je določil mene. Prva dva svedrovca sta bila največji izziv. Sej vem, da se v hribih ne pada, ampak teh nekaj gibov me vseeno ni spustilo mimo brez, da bi se za trenutek usedel v pas. Ampak v tretje gre rado in ravno prav sem se nagnil, stisnil k steni, da se mi je uspelo dvigniti do šalce in police. Ni bilo še konec, ampak z vsakim vpetim kompletom je samozavest naraščala in dosegel sem sidrišče! Zmagovalno sem se namestil na polički in začel varovati Melča. Tudi on je moral na nekaj različnih načinov poiskusiti svojo srečo s prvimi nekaj metri, ampak mu je uspelo! Preplezala sva težji del in od tam je šlo gladko dalje.
Ko sva se spet srečala pri drugem sidrišču, se je v sosednji dolini že videl dež in čutil veter, ki ga je nesel proti nama. Spet sem plezal naprej jaz. Ko sem prišel do malo previsnega dela, je že dišalo po dežju. Poiskusil sem, ampak se vseeno odločil, da odvijem proti levi v Spominsko smer, ki sva jo že poznala in bi jo hitreje premagala, da mogoče še uideva suha. Dež je ravno za 40 minut prehitel napoved in naju namočil. Na vrhu že dobro premočen, sem začel varovati Melča. Še vedno kot pod tušem sem si mislil, da sem se čisto sam spravil v ta alpinizem. Bojo pa vsaj zgodbe in evo jih.
Dež naju ni tako strašil bolj strele. Grmelo je in po štetju sodeč ne daleč stran. Jakob je na vrhu rekel:”Ne vem, če sem že kdaj tako hitro plezal.” Hitro sva se spokala in tekla v kočo.
V koči so naju prijazno sprejeli, da sva se lahko preoblekla, no bolj slekla, ker je bilo itak vse premočeno. Sva si rekla, da si bova zdaj pa privoščila še kaj za jest. Še en udarec. “Lahko samo z gotovino ali imate tudi kartice mogoče?” “Samo gotovina.” Željevo predavanje naju ni izučilo, da bi si v prvo pomoč vtaknila 20 €, tako da sva skupaj napraskala le žalostnih 3,3 €. Osramočeno vprašava “Kaj dobiva za 3,3€?” “Dva čaja vama bom že dal, pa dobita vsak enega kratkega, da vaju pogreje.” Prijazno.
Ko je dež prenehal, sva se z lužami v čevljih odpravila nazaj v dolino. Tam pa še ni bilo konec. Se preoblečeva in se hočeva že odpeljati proti domu. Avto je le malo zakašljal, sodeloval pa ni. Tudi po nekaj poskusih ne. Študentarija pač. Najprej sva poskusila sama, da sem jaz v gatah (vse ostalo je bilo tako ali tako premočeno) poskusil poriniti avto v položaj, da bi se odpeljala dol po klancu. Neuspešno. Na srečo sta mimo prišli mama in hčerka. Tu sva se pa vseeno vsaj nekoliko oblekla in prosila domačinko, če se lahko usede v avto, da ga skupaj porineva. Po nekaj manevriranja je le uspelo, da sva se lahko odkotalila po klancu, avto še vedno neodziven. Po nekaj sekundah nesigurnosti kaj bova, pa motor le zagrabi. Le spogledala sva se, zasmejala in hvaležno odpeljala domov.