Andrej Grmovšek (AO Kozjak Maribor) in Marko Mavhar (AO Grmada Celje) sta jo opravila 18. maja in raztežaje ocenila: VI-, III, VI-, VI+, V+, VII+, VI+, VII+/VIII-, VIII
Smer dolžine 290 metrov v Trapezu Aniča kuka sta prva preplezala Franček Knez in Marjan Frešer in je bila doslej ocenjena 4c, A1.
O vzponu je Marko Mavhar napisal:
Boj. S prsti se oklepam še zadnjih drobnih razčlemb v gladki plošči. Roke so že popolnoma izžete, telo pa drgeta in kapljice znoja mi počasi zalivajo oči. Ne morem ne naprej in ne nazaj, noge mi počasi polzijo po gladki plati in občutek imam, kot da bom zdaj zdaj poletel proti Zemlji. V moje misli se prikrade strah pred neuspehom. »Padam!« Opozorim Mirana, da se pripravi na sunek. Trenutek kasneje že visim na vrvi in se čudim, raztežaju, ki bi si ga lahko predstavljal samo v nočnih morah.
V mojih nočnih morah, da ne bo pomote. Pa sem spet dobil eno lekcijo, treba bo malo platke trenirat, ne pa samo viset po stropu kot opica, sem si rekel. Nekako se le prebijem do stojišča od koder varujem Mirana. Prav ne morem se načuditi s kakšno lahkoto se sprehaja tod okoli. Svet je pa res zanimiv si mislim … Prejšnji dan ni imel za burek v tisti previsni prečki, danes pa se dobesedno sprehaja tukaj. Vidim, da se moram od njega še marsikaj naučiti, saj ga je kar veselje opazovati kako »pleše« po steni …
Pogled nama zaide v sosednjo poč. Ne moreva se načuditi kakšna čudovita poč sredi gladkih plati v strmi steni. Na vrhu te poči pa sta posajena dva klina. To pa bi si želel splezati in oči nama žarijo kot sestradanemu psu, ki neučakano skače okoli gospodarja, ko mu ta pripravlja pojedino. Ta smer nama ne gre iz glave.
Med sestopom obujava nedavne spomine, oba sva odsotna z mislimi, naenkrat pa mi zaledeni kri! Skoraj zakričal sem in hkrati odskočil korak nazaj. Miran se obrne in me gleda, kaj je narobe z menoj in kakor hitro me je pogledal je tudi on odskočil, jaz pa sem s prstom, brez besed kazal na strupenjačo kako se je odplazila iz poti. Ne da bi pretiraval, ampak Miran, ki je hodil pred menoj po ozki potki, je stopil tik ob kači, če rečem dva centimetra, je veliko. Tako sva se prestrašila, da sva v preostanku sestopa namesto suhih vej videvala same kače.
To je poskrbelo, da je sestop minil kot bi trenil. Zapodim se proti nahrbtniku in privlečem na dan plezalni vodniček z naslovnom Paklenica. Prebrskam strani in pred seboj sva imela skico smeri, ki sva jo gori opazovala iz stojišča. Vražja simfonija … Pod njo pa se je podpisal nihče drug kot Franček Knez. To pa bo res treba enkrat splezat sem si mislil. Vendar ne zdaj, ura je bila popoldanska, jutri se že odpravljamo nazaj domov v Slovenijo.
Pred kratkim mi Andrej pošlje sporočilo, če imam slučajno kaj časa, da bi šel zraven v Paklenico. Vreme ni bilo nič kaj obetavno, konec koncev pa naslednji vikend spet potujem dol, ampak takšnega povabila pa ne dobim vsak dan, tako mi ni treba veliko razmišljati, da mu potrdim. Veliko se še moram naučiti in tokrat imam dobro priložnost.
Petek po službi se na hitro stuširam zmečem nekaj robe v nahrbtnik, da slučajno ne zamudim. Nič ni pomagalo hitenje a kljub zamudi se že prebijava skozi ovinkasto cesto proti meji. Pot je minila kot bi trenil in ob polnoči sva si vsak zase vzela nekaj minut za poslušanje burje, ki je burkala morske valove,da so narahlo bičali obalo Starega Grada.
Prebudila sva se v sončno a še vedno vetrovno jutro. Med zajtrkom listava plezalni vodniček in izbirava smeri, ki bi jih plezala. Andreju sem omenil, da mi ne gre iz glave tale Vražja simfonija in da smer še sploh nima proste ponovitve. Ko je to slišal, so mu kar oči zasvetile.
Nič, za prvi dan izbereva Himalajsko smer in še kakšno, če nama morebiti ostane kakšna urca preveč. V nedeljo pa finale; ponovitev Vražje simfonije. Himalajska smer naju je dodobra zaposlila, vsa čast Grmotu, da je težji del zmogel prosto, meni pa je dala motivacijo, za naslednji obisk, tako, da jo tokrat pustim še malo v »pacu«.
Ob koncu dneva nama je še res ostalo nekaj časa za eno smer. Oba zadovoljna in prijetno utrujena, sva se poznega popoldneva vrnila iz kanjona, na hitro si pripraviva en velik lonec plezalske specialitete – testenin s paradižnikovo omako. Počasi se pripraviva na jutrišnji dan in si urediva ležišče.
Naslednje jutro me prebudi močno sonce, ki so ga kmalu za tem zagrnili oblaki. Ko sva vstopila v kanjon je bilo vreme videti kar porazno in črv dvoma nama je najedal čiste misli, vendar naju je tudi tokrat rešili tisti stari: "Eh, kar bo, pa bo". In res sva stala pod vstopom. Žreb me je izbral za prvi raztežaj te skrite pustolovščine. Prvi gibi so bili precej nerodni, misli pa polne anksioznosti, vendar kakor hitro sem vstopil v ta svet vertikale, se je prejšnji razblinil kot milni balonček in plezanje je postalo eno samo utečeno gibanje, misli pa so še vedno z negotovostjo zrle proti zgornjemu delu smer, kjer naj bi se težave nahajale. Hitro sva napredovala v spodnjem delu, čeprav naju je tu in tam presenetila težavnost raztežajev, pa sva se kar hitro navadila na Frančkov stil.
Pred nama je prvi raztežaj, ki še ni preplezan prosto, vzameva si čas in si na veliki gredi privoščiva en mini piknik z energijskimi tablicami ter požirkom vode. Andrej se počasi pripravi in podam mu še vso robo, kar sem jo imel na pasu. Vstop v kamin je bil fantastičen in mislila sva, da skoraj ni pričakovati težav, vendar ko je Andrej splezal okoli roba je pred sabo zagledal gladko plato, ki pa je bila okrašena z dvema klinoma. Nekaj je zagodlo izza roba in naenkrat so mi metri spet gladko tekli skozi dlani. Z vrha se zasliši glas, ki naznanja, da sem na vrsti jaz.
Počasi priplezam do prvega težjega dela in zaradi problemov pri iztikanju tricama iz luknje me je skoraj bolj navilo, kot zaradi same težavnosti, ki je bila kar zasoljena, zlasti prehod čez gladko ploščo v zajedo. Spet te moje gladke platke sladke, si rečem malo sarkastično. Nekaj uganke nama je uspelo rešiti, zgoraj naj bi naju še čakala ena. Pogled mi že zre v tisto zajedo, ki sem jo imel ves čas v mislih in še name je prišla.
Andrej me varuje, jaz pa počasi napredujem do previsa, prepolovljenega z lepo počjo, ki se na vrhu odpre kaminsko zajedo. Prav zanimivo basanje po tej zajedi, te pripelje do tistih dveh klinov, ki sem ju na zadnje opazoval iz sosednje smeri in sta služila za bolj zasilno varovališče. Preveril sem njuno trdnost in zgornjega sem lahko izruval kar z roko, no spodnji je dobro držal, pridružil se mu je še en »frend« in varovališče je bilo nared. Andrej skorajda vriska med plezanjem te krasne poči in obuja granitno nostalgijo gvozdenja. Zanj bo naslednji raztežaj kar zalogaj. Na začetku sva imela malce problemov z orientacijo saj sva izgubila sled naravnega prehoda. Zajedo je zgoraj zaprl previs, ki pa ni imel skorajda nobene razčlembe, levo in desno pa živa plata. Bo treba, it pogledat gor, reče Andrej in res najde tu in tam dober oprimek, vendar nič sledi o kakšnem klinu. V razpoko mu je uspelo zatlačiti »frenda« in ko že skoraj ni vedel kam, je nad sabo zagledal star zarjavel vendar takrat dober sveder, hitro ga vpne in kar zlije se čez previs, ki je od spodaj videl skoraj nemogoč. Kapo dol Francu, da je izvohal takšen prehod, sem si mislil, ko sem se prebijal iz previsa na polico, v kateri so bili izklesani oprimki, kot nalašč.
Nič mi ni bilo jasno, da še nisva bila v lažjem svetu, saj bi morala po skici izstopiti po štirici, pred nama pa zeva ena velika žmula, razklana z vrha navzdol. V zgornjem delu je videti en klin, to pa je tudi vse. Takoj sva vedela, da bo ta poč bistveno zahtevna kot prejšnji previs. Andrej si jo je opremil z enim »frendom« in »jebico«, zbral nekaj poguma in se zapodil vanjo. Nekaj težkih in nerodnih gibov in suvereno je splezal previs kot gospod. Še dobro, da je naredil varovališče tik nad počjo, da sem bil deležen neposrednih informacij o koordinaciji gibov. Zdaj pa naju je res če čakala zadnja poslastica, tokratni raztežaj pa se je kar ujemal s skico.
Vesela in zadovoljna sva si na vrhu smeri stisnila v roke v upanju, da se še kdaj naveževa na isto vrv.
Marko Mavhar
Vir: Friko.si