Gašper Pintar: Vau, to pa ni več samo plezalni trip - to je odprava!
V aprilu 2024 sem preživel slab mesec dni na ledeniku Ruth v gorovju Aljaska, približno 20 kilometrov jugovzhodno od vrha Denalija, znamenitega najvišjega vrha Severne Amerike. O zgodovini in plezalnem razvoju območja je pred kratkim zanimivo pisal Tomaž Jakofčič v enih od Alpinističnih novic. Velike stene, ki se silovito poganjajo kvišku iz ravne površine ledenika, so spoštovanja vreden plezalni teren. To, skupaj s prevladujočim (mrzlim!) vremenom zgodnje pomladi v severnih vzporednikih, je botrovalo, da sem si vmes večkrat mislil "vau, to pa ni več samo plezalni trip - to je odprava!"
V veliko sotesko ledenika Ruth sem se odpravil z "našim", skoraj ponarodelim Tomom Livingstonom, na njegov predlog. Letos januarja smo imeli super izmenjavo z ekipo mladih alpinistov, ki jih Tom mentorira. Dobro sva se razumela in super je plezati z močnim soplezalcem, za vse to - hvala Tomu. Odpravo je precej poenostavil Tom z izkušnjami iz preteklih obiskov in nekaj poznanstvi na kraju. Verjetno imava podoben okus za stil plezanja, razmišljala pa sva o novih smereh v pretežno prostem slogu, brez fiksnega cilja, odvisno od razmer, na katere bi naletela. Gotovo so naju doma za izbiro destinacije navdušila zanimiva poročila smeri v vzhodnih stenah Mt Dickey in Mt Bradley.
Po pristanku sredi ledenika, nekje med vzhodnima stenama Mt Dickey in Mt Bradley, sva porabila nekaj dni za ogledovanje sten in razmer. Po nekaj poskusih in obračanjih v različnih stenah je bilo stanje jasno in dokaj klavrno: precej svežega snega na vseh nakloninah, nekaj uporabnega škripavca tu in tam ter malo za plezanje uporabnega ledu. Za uspešen vzpon v čemerkoli bo treba biti iznajdljiv in vztrajen.
Izbira lokacije tabora je narekovala poskuse v stenah. Kot zanimiva linija vzpona nama je pozornost kradel po znanih informacijah nepreplezan sistem žlebov v južni steni Mt Dickey, gotovo tudi zato, ker nama je ležal pred nosom. V spodnji polovici so bile razčlembe manj izrazite, morebiten napihan sneg v žlebovih pa je pomenil, da se bova tudi višje "nadelala".
Po neuspelem poskusu na začetku tripa sva v crazy slabs liniji v južni steni znova poskusila kakšen teden pozneje, tokrat po bolj direktni varianti. Sprva sva namreč mislila splezati očiten žleb in prečiti levo do nevidnega prehoda v zgornjo polovico, pa naju je tam ustavil napihan sneg.
Prvi dan plezanja sva splezala šest pretežno mešanih raztežajev, fiksirala tri vrvi in prespala v taboru. Drugi dan sva se vrnila na izhodišče, po nekaj raztežajih težkega drytoolinga in malo tehnike našla prehod skozi plošče in preživela prvi, prostorsko omejen bivak s pogledom na Ruth Gorge. Južna stena se je izkazala za najboljšo izbiro - našla sva nekaj ledu, v danih temperaturah pa se tudi na soncu ni kaj dosti topilo. Tretji dan je postregel z vetrom, rahlim sneženjem in podobno neugodnimi raztežaji skozi veliki žleb v drugi polovici, vendar prijetnimi ravnimi tlemi za bivak. Četrti dan sva splezala še dva raztežaja in zadnjih 500 položnejših višinskih metrov do vrha Mt Dickey. Sestop je relativno preprost po zahodni strani gore, čez 747 Pass nazaj do vznožja.
Glede na opažene razmere v stenah in do zadnjega tedna precej nestanovitno vreme mislim, da se nama je z vzponom v The Great Wall lepo nasmehnila sreča. Smer je lep spominek z dogodivščin polnega izleta na Aljasko. Verjetno je, da si smer v poteku prvih sedem raztežajev deli teren z Italijansko smerjo iz leta 1991, saj na to kaže vris in star klin, ki sva ga našla na mestu fiksiranih vrvi prvega dne. Skice te smeri nisem našel, po opisu sodeč pa so avtorji plezali naravnost navzgor skozi "big wall" teren in ne v sistem razčlemb v levo. Poznavalec območja Mark Westman ni poznal prejšnjih poskusov v najini liniji.
Zadnji teden je prišlo lepše in tudi toplejše vreme. Z lepim vzponom v žepu sva še dvakrat poskušala v relativno "drznih" linijah. Rahlo nevarne in plezanju neprijazne razmere so naju obakrat odvrnile. Pobrala sva dodobra primrznjen bazni tabor in se vrnila v spomladanske temperature Talkeetne in čez nekaj dni cvetoče, zelene matere Evrope.
Kronološko poročilo:
28. marec: prispel v Anchorage.
29. marec: nakupi živil.
30. marec: prevoz v Talkeetno.
31. marec, 1. april: čakanje v Talkeetni.
2. april: let v Ruth gorge z Talkeetna Air Taxi.
3-5. april: razgledovanje gor in dol po Ruth Gorge.
6. april: poskus v "direktnem vstopu" v Ruth Gorge Grinder. Slabe razmere v vzhodni steni Mt Dickey.
7. april: smučal zahodno pobočje Peak 7.400.
8. april: prvi poskus nove smeri v južni steni Mt Dickey. Obrnila po 200 metrih.
9. april: smučala na Coffee glacier.
10. april: poskus v očitni liniji v zahodni steni Peak 7.400, desno od vpadnice vrha. Obrnila na 2/3, ko je zmanjkalo razmer.
11-12. april: sneženje.
13. april: razjasnitev.
14. april: drugi poskus smeri v južni steni Dickey. Splezala šest raztežajev in fiksirala tri vrvi.
15.-17. april: plezanje v Great Wall.
18.-19. april: pavza, razgledovanje
20. april: poskus v očitnem, nesplezanem kotu v severovzhodni steni Mt Bradley. Obrnila zaradi nevarnih razmer.
21.-22. april: počitek.
23. april: opoldne vstopila za nov poskus v Ruth Gorge Grinder. Bivak pred vstopom v veliki žleb.
24. april: v žlebu našla slabe razmere. Obrnila.
25. april: spakirala tabor in odletela v Talkeetno.
26. april: prevoz v Anchorage.
27. april: srečanje s Tomovo skupino Young Alpinist Group v Anchoragu.
28. april: socialne aktivnosti v Anchoragu.
29.-30. april: let domov.
Preplezana smer:
The Great Wall, 1600 v. m., M7 A1 6a, 14.-17. april 2024.
Odpravo so podprli: Komisija za alpinizem, Treking šport, Mountain Equipment, Lyofood. Hvala!