Bergsteiger predstavlja Julijce in naš alpinizem
Zapisi o Triglavskem narodnem parku, zgodovini našega planinstva, dr. Juliusu Kugyju in Paulu Aschenbrennerju — Bogate ilustracije
LJUBLJANA — Le redko se zgodi, da kaka priznana tuja revija objavi obsežnejši zapis o naši deželi, kar velja seveda tudi za planinstvo (alpinizem) in naše gore. Izjeme so seveda bile, toda v glavnem le ob največjih uspehih našega ekspedicionizma, pa še tedaj smo bili navadno zadovoljni že z malo daljšim člankom in reportažo.
Bergsteiger, revija, ki izhaja pri münchenski založbi Bruckmann kot naslednica Berge und Heimat, glasila avstrijskega planinskega društva, ki je začela izhajati leta 1931, pa je v zadnji (aprilski) številki to tradicijo prekinil. Ali je to le posledica dobrih stikov INDOK službe pri Planinski zvezi Slovenije, ki jih je vzpostavila v kratkem obdobju urednikovanja lani tragično preminulega Tonija Hiebelerja ali pa delovanja »ponudbe in povpraševanja«, je za sedaj seveda še težko presoditi. Imamo namreč izredne gore, dobro opremljene (za nekatere celo že preveč), cene so za tujce več kot ugodne, nismo pa uveljavljeni. Vprašanje kako bomo izkoristili to kompleksno predstavitev evropski (in svetovni) javnosti, je zato najbrž povsem upravičeno.
Barvna naslovnica (28 x 21,5 cm) s pogledom na skupino Škrlatice, članek Janeza Bizjaka o Triglavskem narodnem parku (štiri strani, celostranski barvni posnetek Jalovca in še štiri barvne ter enako število črnobelih fotografij), bogato ilustriran zapis Francija Savenca in Petra Ščetinina o alpinizmu v Julijcih na petih straneh, pa še enkrat toliko člankov ter ilustracij izpod peresa tujih avtorjev. Ob tem pa še zanimiv spominski zapis Paula Aschenbrennerja o njegovem vzponu (1934) prek S stene Travnika, kar je bil še nekaj let po vojni največji podvig v naših gorah. In portret poeta naših gora dr. Juliusa Kugyja. To so le glavni članki.
Pogled pa nehote pritegne tudi dva manjša posnetka v uvodnem, informativnem, lahko bi rekli celo oglasnem delu: Planinski dom v Tamarju in Dom pri Triglavskih jezerih, poleg pa tekst, ki vabi v naše gore— pod vodstvom vodnikov alpinistične šole Dachstein. Ob tem pa si še tako skromen poznavalec naših razmer nehote začne zastavljati vprašanja. Ali res še nismo sposobni organizirati kaj podobnega? Kovačnice planinskih strokovnjakov imajo tudi že številne nealpske dežele in to ne le nacionalne, ob njih je vedno tudi po nekaj manjših, področnih. Celo privatnih ne manjka. Imamo morda premalo kvalificiranega kadra? Ob tem, da smo v Nepalu ustanovili (Aleševo) šolo, kjer se usposabljajo gorski vodniki celo za najtežje ture? Ali pa se za vsem tem skriva nezainteresiranost, premajhna razgledanost?
Ni še dolgo tega, kar je pariška revija AlpiRando objavila daljši zapis o visokogorskem smučanju v Triglavskem pogorju. In redni obiskovalci naših gora že vedo povedati o posledicah. Tujci prihajajo in sprašujejo po itinereijih, podrobnejših vodnikih in priročnikih, seveda takih, ki bi jih o možnostih podučili v njim razumljivih jezikih. Na razpolago pa je le nova izdaja Turnih smukov, pa še te ne dobe povsod (prodane pa je že pol naklade!). Podoben, le s precej bolj skromnim izborom tur, trijezični vodnik za Slovenijo, Koroško in Julijsko krajino je še manj dosegljiv. Edina svetla stran naše tovrstne ponudbe so pravzaprav zemljevidi (kjer jih je mogoče kupiti) Planinske založbe pri PZS. Pokrivajo že večji del Slovenije, so sodobni in njih vsebina dobro vzdrževana.
Ni bila prvoaprilska
Novica o odhodu v Nepal, ki smo jo objavili pred tednom dni, ni bila prvoaprilska šala, bila je pomota. Sicer pa je večina sklepala pravilno. 25. maja bo odhod v Peru in ne Nepal (tja bo morda jeseni, če se bodo uresničile nekatere zamisli). Sicer pa je vse točno. Popotovanje bo trajala 35 dni, udeleže se ga lahko tudi tisti, ki ne bodo hodili po gorah, seveda pa bodo morali naokoli po svoje. Rok ostaja še nadalje 10. april, informacije pa je mogoče dobiti v pisarni PZS (061) 312-553.
Indijski alpinizem
Tudi indijski alpinizem se vse hitreje razvija. Predlani je bila njihova organizacija sprejeta v mednarodno združenje UIAA, število njihovih odprav pa je lansko leto že doseglo 100. Največ (40) so jih organizirali v Zahodni Bengaliji, največ jih je bilo v področju Gangotri in Manali, v 20. so sodelovale alpinistke, 14 pa jih je bilo celo povsem ženskih. Zato ne preseneča, če so za največji uspeh ocenili vzpon Indijke na Mt. Everest. Z japonskimi alpinisti so opravili prvi pristop na Mamostong Kangri (7516 m). Število tujih alpinističnih odprav v indijske gore pa se je nekoliko zmanjšalo. Lani jih je bilo le 60, kar pa je bilo zaradi težav na zahodnih mejah tudi pričakovati.
Seznam, ki močno preseneča
Med 400 kategoriziranimi športniki v Sloveniji je dvanajst alpinistov
LJUBLJANA - V obvestilih ZTKO Slovenije je objavljen tudi seznam kategoriziranih in perspektivnih športnikov — alpinistov iz Slovenije za leto 1985. Med 400 kategoriziranimi je alpinistov 12 (lani 24) in še 6 perspektivnih (lani 14, vseh pa 417).
V mednarodnem razredu je Iztok Tomazin (AO Tržič) ob Janezu Benkoviču (AO Kamnik) in Bogdan Biščaku (AO Postojna), ki to priznanje podaljšujeta. V zveznem razredu jih je skupno devet: Filip Bence (AO Tržič), Tomo Česen (AO Kranj), Maja Dolenc, Lidija Honzak (obe AO Matica), Rok Kolar (AS Prevalje), Peter Podgornik (AO Nova Gorica), Igor Škamperle (AO Postojna), podaljšujeta pa Blaž Jereb in Mirko Pogačar, oba člana AO Radovljica. In še perspektivni športniki: Mirjam Bizjak (AO Nova Gorica), Janez Jeglič (AO Domžale), Mirko Kranjc (AO Črnuče), Zvone Peterlin (AO Škofja J Loka), Jože Repina (AO Litija) in Uroš Rupar (AO Škofja Loka).
Seznam torej, ki preseneča (na več načinov) in v nobenem primeru ne odseva dosežkov. Tudi seznam tistih, ki jih je ZTKOS nezgodno zavarovala za letos (med njimi pa so še trije zaslužni športniki: Bergant, Knez in Pollak), ne daje popolnejše slike.
Od kod take anomalije. Bojan Pollak, predsednik koordinacijske komisije za alpinizem pri PZJ je povedal, da je seznam pripravljen, kakor kaže, na osnovi objave jugoslovanske ZTKO, ki so ga pripravili že lani decembra. 29. januarja letos pa so imeli potem z njimi sestanek, kjer so pojasnili težave, še posebej pa nove usmeritve alpinistov, ki se vse bolj specializirajo itd. Nova kategorizacija pa zamuja. Obljubljeno je, da bodo takoj ko bo mogoče, izšli popravki (dopolnitve) seznama. Žal pa tudi korekture, ki so predvidene, razmer ne bodo popravile.
FRANCI SAVENC
Zanimivo predavanje
Te dni je v Paklenici tudi skupina češkoslovaških alpinistov. Med njimi je Jiri Novak, vodja njihove lanske odprav, ki je opravila prvi vzpon prek zahodne stene Daulagirija (8167 m). Med povratkom v domovino 15. aprila se bo za nekaj ur ustavil tudi v Ljubljani, kjer bo imel tudi kratko predavanje. Kje in ob kateri uri bo predavanje, bomo lahko objavili šele prihodnji ponedeljek.
Spominski turni smuk
Člani Soškega AO iz Bovca vabijo na šesti turni smuk v spomin na Igorja Marka in Damjana Mlekuža. Zbor bo 13. aprila ob 8. uri pred zgornjo (D) postajo kaninskega žičniškega sistema. Trajal bo do 15., 16. ure. Zaradi sestopa (kakih dve uri) v Žago in povratka z avtobusom (odpelje ob 17. uri) v Bovec organizatorji posebej opozarjajo na obuvala. Je pa še dovolj snega in če bo vreme kot ga napovedujejo poznavalci, bo smuk enkratno doživetje.
Slavni režiser Werner Herzog snema film o Messnerju
Režiser meni o tem plezalcu, da je poseben človek, ki ne tvega kar tja v en dan, temveč svoje ture skrbno pripravlja
LJUBLJANA — Pred dnevi je slavni nemški režiser Werner Herzog na tiskovni konferenci v Ljubljani ob predpremieri svojega filma Fitzcarraldo, povedal nekaj podrobnosti o sodelovanju z Reinholdom Messnerjem.
Značilnost Herzogove umetniške izpovedi bi bila lahko na kratko: s pomočjo preproste zgodbe čim dlje zavrtati v skrivnosti našega bivanja in našega sveta. Njegovi junaki so vsi mejni junaki, skrajneži, celo blazneži, ki žele za vsako ceno doseči nekaj, kar se zdi navadnim ljudem nedosegljivo, noro. Moto Wemerja Herzoga pa je tudi: stvari lahko predvidevaš, a predvideti moraš tudi naključja. »Mene zanima človek v premagovanju narave in njenih zakonov omejitve. Prav to preseganje omejitev je zame vir ekstaze.« In Ekstaza je naslov filma, ki ga je Herzog posnel v Planici, s Steinerjem v glavni vlogi.
O filmu z Messnerjem je povedal: »Vedel sem, da se bova nekoč srečala. In res je prišel ter mi pokazal scenarij. Ni bil kaj prida, a rekel sem si: če bom kdaj snemal film o alpinistu, bo ta gotovo Messner. To je poseben človek in velik profesionalec. Ni res, da tvega kar tja v en dan. Zelo natančo pripravlja svoje podvige in nikakor ne sili z glavo skozi zid.«
Ker je bil Herzog vedno naklonjen športu, se je lani z ekipo odpravil z Messnerjevo ekipo na Daulagiri in oba Gašerbruma. Prišli so do višine pet tisoč metrov, potem pa so bili za oba plezalca (Messnerja in Kammerlanderja) prepočasni. Snemanje so nadaljevali z močnimi teleobjektivi, nekaj pa je posnel tudi Messner sam s 16 mm kamero. »Vendar nikar ne mislite, da gre za strogo alpinistični film, da smo snemali le tehnične težave. Ne, želel sem prikazati predvsem reakcijo človeka v tem prostoru. V filmu, ki ima naslov Solza bogov, gre pravzaprav za čuden pojav: zakaj seje začel taliti ledenik, ko so vendar temperature še vedno tako nizke? Film. bom še snemal. Za sedaj velja, da maja pa tja do julija 1986. Do tedaj pa se bo Messner skušal povzpeti še na dva osemtisočaka. Upam zato, da bo tedaj poleg Himalaje na svetu tudi še on.«
V nadaljevanju je Herzog povedal, da si res še želi snemati z Messnerjem. »Oba ljubiva predvsem svobodo. To pa ima seveda tudi senčne strani. Za denar mora naprimer reklamirati nekaj firm in to je treba vzeti kot neizogibno dejstvo. Tako kot razmere, v katerih smo snemali: »Plazovi so grmeli okoli nas, pakistanski nosači so odšli ... Sicer pa ni važno, kaj smo čutili mi, važno je, kaj bo na platnu, kaj bodo ob filmu čutili in videli gledalci. Osebno namreč mislim, da so moji filmi poseben način gledanja človekove podzavesti. Ljudem kažem slike, ki so skrite v njih samih, pa tega niti ne vedo. Moji filmi so nekakšni mrzlični sni, pri meni je pokrajina, ki jo kažem, pravzaprav pokrajina naše notranjosti in — tako bo tudi v filmu o Messnerju.
NEVA MUŽIČ
ALPINISTIČNE NOVICE
Še posebno Avstrijci in Nemci
Topla pomlad privablja plezalce tudi v Paklenico. Še zlasti veliko je bilo zadnji čas Avstrijcev in zahodnih Nemcev. Andrej Kokalj, Miha Lampreht in Tadej Slabe (vsi člani ljubljanskega Akademskega AO) pa pripovedujejo tudi o novi smeri. Ker so bili trije, na daljše smeri niso računali. Zvabila jih je lepa, izrazita in solidno razčlenjena plošča onstran potoka ob parkirišču, ki se zgoraj nadaljuje s položnejšimi žlebovi. Na klasičen način pa ne bi šlo. Zato so se s strani povzpeli vrh plošče in na vrvi navrtali luknje za tri ključne svedrovce ter ob tem zabili še nekaj navadnih za varovanje.
Kot so kmalu ugotovili, nudi plošča težko, toda ob tem tudi lepo plezanje. Slabeta je takoj zamikala, da bi jo prosto ponovil. Na najtežjem mestu pa je moral večkrat poskusiti in po vsakem neuspelem poskusu se ni vračal na začetek, spustil se je le nekoliko nižje, na mesto, koder se je dalo za silo počiti. Za tiste, ki bodo poskušali kaj podobnega za njim, pa je v orientacijo povedal: varovanje je dokaj solidno, nekateri klini pa so malo za robom in jih je težko opaziti. Je pa tudi za tehnično ponovitev (VI+, Al) smer dosti zahtevana, prosta pa verjetno kar oceno IX.
Nevarni metulji
Šport Scheck, znana športna trgovina iz Münchna prosi vse, ki so kupili salewine metulje, da jih takoj prinesejo v zamenjavo. Testi, ki so jih že 18. julija predlani opravili strokovnjaki DAV, so pokazali, da imajo ti izdelki tovarne Salewa (kasneje se je pokazalo, da so bili pravzaprav korejski) za pol manjšo trdnost kot drugi. Šibko mesto je prečna os, ki je iz premehkega materiala in se prehitro zvije. Toda zaradi še nepojasnjenih razlogov niso prenehali s prodajo, označili so jih (v poletnem katalogu 1983) enako kot druge. Prodajo so ustavili šele po nesreči mladega športnega plezalca. Na mestu, ki je sicer ocenjen s VII je j zdrsnil in padel tri metre globoko. Metulj pa ni prestregel padca, zaradi deformacije osi se je izpulil in fant je omahnil še dvajset metrov globlje ter se hudo poškodoval.
Državno prvenstvo v skalolazenju
Če bo šlo vse po sreči, če bo primemo vreme in dovolj časa za organizacijske priprave, bo med prvomajskim srečanjem jugoslovanskih alpinistov v Paklenici tudi prvo državno prvenstvo v skalolazenju (hitrostnem plezanju), že na zadnjem sestanku koordinacijske komisije za alpinizem PZ Jugoslavije, ki je bil lani jeseni v Sarajevu, so se domenili, da bo organizator KA PZ Hrvaške, oziroma AO PDS Velebit iz Zagreba. Žal pa še niso pripravili razpisa in podrobnosti zato še niso znane.
Iz lanskih sklepov je znano le to, da bodo v konkurenci lahko na prvem državnem prvenstvu v skalolazenju nastopili le registrirani alpinisti, pripravniki pa edinole izven konkurence.
F. S.
Alpinizem med vrhunskimi športi
Letos so v kranjski občini med vrhunske športe uvrstili tudi alpinizem. In da bi kljub zaostreni gospodarski situaciji omogočil kolikor toliko normalno delo vrhunskim športnikom, je združeno delo začelo načrtno pomagati. 27. marca so podpisali samoupravni sporazum med Živili in AO Kranj, s katerim je ta DO prevzela pokroviteljstvo. Podprli bodo delo alpinistov, člani AO pa bodo skrbeli za propagiranje DO, organizirali bodo za njih predavanja in vodili njihove izlete.
Vabila iz tujine
Vsesovjetski svet prostovoljnih športnih društev Profsojuzov vabi dva naša gorska reševalca v Centralni Kavkaz na prikaz njihovega šolanja. Prikaz bo od 12. do 19. julija, pripravljajo pa ga reševalci Prielbrusja.
Nepalska planinska zveza pa tudi letos vabi naše alpinistične inštruktorje (GV) k vodenju njihovega tečaja za gorske vodnike. Tečaj bo od 15. avgusta do 30. septembra v Manangu.
Francoski alpinistični klub CAF pa je poslal kar več vabil. Na srečanje ekstremnih (prostih) plezalcev, ki bo letos v Pirenejih, v Gourte d’Eau od 15. do 19. maja. Kotizacija je 350 FF.
Chamonixu pa organizirajo dva mednarodna tečaja: intenzivnega za kombinirano plezanje (14.-26. julija) in za kopno plezanje (27. julija do 9. avgusta). Ker je za zadnja dva kotizacija kar 1800 FF in ker so lanske izkušnje pokazale, da se naši IA na njih ne morejo kaj posebno naučiti, letos KA PZS verjetno ne bo razpisala prijav. Za srečanje pa bi bilo škoda, če se ga nihče ne bi udeležil. Časa za prijavo pa je malo (do 15. aprila).
26 tečajnikov in 8 IA
Začetniškega zimskega alpinističnega tečaja se je letos udeležilo 26 tečajnikov iz sedmih slovenskih AO (IMPOL, Kamnik, Kranj, Logatec, Matica, Rašica in TAM), PD Špik, kjer žele ustanoviti AS ter AO dr. Rastko Stojanovič iz Beograda. Že po tradiciji torej močnejši alpinistični kolektivi, kjer imajo svoje AŠ, šibkejši AO in AS pa stoje (še vedno) ob strani. Zakaj? Je krivda v pomanjkanju sredstev ali interesa?
Tečaj je kljub začetni črnoglednosti kot celota uspel. Dva tedna je snežilo in ko so udeleženci tečaja prišli k spodnji postaji tovorne žičnice na Komno, so izvedeli: žičnica ne dela, na Komni ni električnega toka, pot je neprehodna, povsod grme plazovi... Po tehtnem premisleku pa so vendarle krenili v breg. Spredaj na smučeh inštruktorji, za njimi tečajniki z minimalno opremo. In v petih urah so bili v domu. Potem pa je šlo naprej skoraj i po programu. Dobili so opremo, hodili so na ture, čeprav so jih morali prekinjati zaradi poslabšanja vremena 30. marca so (po tednu dni) tečaj zaključili s tremi različnimi turami: na Krn, Lanževico in področje Vogla s smukom po Žagarjevem grabnu.
Vipavci v Meteori
Idejo je dal Svetičič, ki je za Novo leto v Meteori zaman čakal na zvedritev, zamisel, da bi potovali s kombijem pa so zaradi stroškov morah zavreči. In šest zagnancev iz AO Vipava je v Grčijo odšlo z vlakom ter avtobusom. Dva dni vožnje v vsako, smer, jzato pa stroškov le 3.500 in 2500 drahem. V tednu dni, kolikor so si vzeli časa za peščene stolpe, so opravili 38 j vzponov s povprečno oceno V-VI, večinoma 1. JPP. K temu pa velja pripomniti, da so kar tri dni imeli slabo vreme.
Pred Vipavci je bilo v Meteori sorazmerno malo naših plezalcev. Prvi je bil verjetno Peter Ščetinin s Hasejem (njegov prvi vodnik je razprodan, cena je bila 800 drahem, novi izide v kratkem), potem je bilo menda še nekaj posameznikov, pa člani AO Delo, Koper in Zagrebčani. Med smermi, ki so jih preplezali Vipavci, velja omeniti Dickes Ende in S. O. Wände (obe VII—) v Doupiani, Glockenspiel (VI) v Glocki in Himmelsleiter (VI) v Ypsiloteri. Torej mednarodna (točneje nemška) imena in svetovna druščina v vznožju. Meteora je postala že prava Meka za plezalce iz Evrope in Amerike. (Podobno bi bilo lahko s Paklenico, vendar očitno nimamo »glavnice« za njeno bolj načrtno predstavitev svetu ali pa jo morda čuvamo?)
Verdon je vreden obiska
Verdon in tamkajšnji kanjon s stenami (ne stenicami), ki so visoke tudi več kot 300 metrov, je na vsak način vredno obiskati — je po povratku povedal Rok Kovač, član Akademskega AO. Če si ne privoščiš vožnje po avtocestah, je do tam sicer res več kot 1000 km, skoraj vsi dostopi do vstopov so po vrvi (dvojni), v marcu so imeli vrh vsega še slabo vreme in tudi najbolj zagnanih obiskovalcev še ni bilo. S Petrom Čižmekom (Obalni AO) sta med drugim ponovila Le Tuyan d’orgue ( 120 m, 6 c, po primerjalnih ocenah VIII-, po njuno pa VII+/VII-, VI+), Eperon sublime (6 c, ključno mesto — plošče: VIII-), Luna bong (»klasika s streho VII« sta jo opisala, ocenjena je s 6b+) itd. Uspešna sta bila tudi Igor Jamnikar (AO Matica) in Boris Osolnik (Akademski AO). Preplezala sta Diedre des rappels (VII-, 120 m), Luna bong, La Dulf du Fou (VI+), zgornji del La Demande itd. Vse te smeri so v glavni steni v kanjonu Falaise de l’Escales. Ocene smeri pa so žal precej nezanesljive, kar marsikomu povzroča težave.: Ni vseeno če računaš s težavami VII, doživiš pa »spodnjo osmico«.
Na kratko
AO Litija: Januarja in februarja so preplezali več slapov. Dare Juhant in Fani Marolt sta preplezala Orglice v Beli, Juhant pa je 15. februarja sam preplezal Mokre peči — Luciferja.
AO Škofja Loka: Boštjan Kekec je med »čakanjem na boljše razmere« v Chamonixu opravil tudi nekaj smukov. Presmučal je SV vesino Aig. d‘Tour (S4) in JZ grapo v Aig. d’G’ts Montets (S5.5). Korigirajo pa tudi našo novico o vzponu C. Profita. Konec februarja je v desetih urah preplezal Klasično v S steni Eigerja in ne v Point Walkerja.
Turni smuk s Kredarice
PD Ljubljana-Matica pripravlja 5. maja tradicionalni turni smuk s Kredarice. Prijave sprejemajo v društveni pisarni na Miklošičevi 17 vsak delovnik med 8. in 13. uro ter od 14. do 17. ure. Stroški za strokovno vodstvo in avtobusni prevoz so 1550 din, odhod bo izpred pisarne 4. maja ob 5. uri, povratek pa v nedeljo popoldan (predvidoma ob 15. uri iz Krme). Za tiste, ki bodo prišli v Krmo z lastnimi avtomobili, je predvideno, da se jim bodo priključili ob 7. uri pri Kovinarski koči v Krmi. Za strokovno vodstvo (GV) bo potrebno prispevati 400 din.
ID
JAMARSKE NOVICE
Francoski kras
O vtisih z ekskurzije po krasu Provanse in Francoskih Alp bo 9. aprila ob 19.30 predaval v predavalnici 235 na Filozofski fakulteti ob Aškerčevi cesti v Ljubljani dr. Jurij Kunaver. Ob nekaterih diapozitivih iz francoskih turističnih jam bo predstavil različne tipe površinskega krasa od sredozemske obale do visokogorja v bližini Mont Blanca. Diapozitivi bodo predvsem iz jame Cloranche v Vercorsu, ki je največje kraško območje v Franciji in kjer je tudi znamenita več kot tisoč metrov globoka jama Gouffre Berger. Na predavanje so vabljeni tako jamarji kot tudi drugi ljubitelji krasa in narave.
Jame v Srbiji
Na letošnjem sejmu Alpe Adria v Ljubljani so predstavniki srbskega turističnega gospodarstva predstavili tudi ličen letos natisnjen prospekt »Jame Srbije«. V njem je z barvnimi fotografijami in besedilom ob njih ter še na posebni prilogi predstavljenih sedem turističnih jam v tej republiki, kjer je krasa komaj manj kot 10 odstotkov celotne površine, vendar je tam registriranih že skoraj tisoč jam. Od leta 1972, ko so kot prvo v tej republiki odprli Resavsko pečino, pa do lani, ko so za turistični obisk odprli Potpečko pečino, so v republiki odprli za turizem pet jam v vzhodni Srbiji, eno na Kosovu in eno v zahodni Srbiji.
Beško-ocizelski sistem
Na severovzhodnem robu Socerbske planote med Beko in Ocizlo je slepa dolina Loke, v njej pa sta dva stalno aktivna, dva občasno aktivna ter en neaktiven ponor. V celoti je tam kar sedem jamskih vhodov. Gre za znane jame, zato jih je raziskovalo več generacij jamarjev, vendar po letu 1933 ni bilo več novih odkritij. V zadnjih desetih letih pa so se teh jam na južnem robu matičnega Krasa lotili, slovenski tržaški jamarji, najprej s pomočjo sežanskih in kozinskih kolegov, nato pa sami. Ocizelsko pečino so podaljšati za kilometer in dosegli globino 150 m, Jamo pod naravnim mostom pa za 200 metrov in prišli tik pod Jurjevo jamo. Številni poskusi, da bi vse te jame združili v enoten sistem, niso rodili sadov. Zato so se jamarji odločili za večje tehnične posege. Pred novim letom so v treh dneh spraznili sifon nedaleč od vhoda v Blažev spodmol, ki mu doslej ni nihče posvečal pozornosti. Za sifonom so odkrili rov, ki se je po 150 m končal z ožinama. Eno od njiju so razširili — in se na veliko presenečenje znašli na koncu vzhodnega kraka Jame pod naravnim mostom. Ker je Blažev spodmol povezan z Ocizelsko pečino, znaša zdaj skupna dolžina (vodoravna projekcija) Beško-ocizelskega sistema 2200, globina pa 150 metrov.
S. S.
»Zaprt« idrijski rudnik
V soboto, 13. aprila bi morala biti napovedana jamska ekskurzija v idrijski rudnik živega srebra, vendar so nam organizatorji sporočili, da mora, žal, odpasti. Potem ko so se idrijski jamarji že dogovorili z rudniško upravo o vodeni ekskurziji prej prijavljenih registriranih slovenskih jamarjev, se je rudniška uprava zadnji trenutek premislila in obiska — čeprav pod svojim strokovnim vodstvom — ne dovoli. Tako bo razočaranih vsaj nekaj več kot 30 slovenskih jamarjev, ki so se že prijavili za ekskurzijo.
Naš krš
Te dni je izšla deveta številka biltena Speleološkega društva »«Bosansko-hercegovački krš«, ki se imenuje »Naš krš«. V zajetnem dvojnem zvezku (1983/84) je 16 razprav, med katerimi so posebno zanimivi prispevki o morfoloških značilnostih priobalnega dela krasa in njegovi zaščiti, vplivu hidrosistema Trebišnjice na vodni režim Popovega polja, vlogi hidrografije pri raziskovanju krasa in živalstvu bosansko-hercegovskega krasa. Pomemben je tudi prispevek slovenskega speleologa Borisa Šketa, ki ponuja zanimiv predlog za zaščito nekaterih speleobiološko značilnih objektov. Pozornosti so vredni tudi prispevki o turizmu na krasu, tako piše Ž. Radulovič o razvoju turizma v Hercegovini in se zavzema za hitrejše ovrednotenje naravnih posebnosti hercegovskega krasa, R. Bokan pa o turistični izrabi Vjetrnice in širšega območja jugozahodne Hercegovine.
Delo, 8. april 1985