Polet, 20.07.06 - Željko Kozinc: Lisec – izjemen cilj za ljubitelje gorskih brezpotij
Lisec – izjemen cilj za ljubitelje gorskih brezpotij
Balkon nad Bohinjem
Morda so slovenski planinci in lovci ravnali kakor Bog iz Cankarjeve povesti o Kurentu. Ko je namreč Bog ustvarjal svet, je po deželah previdno in skopo delil zemeljske lepote, nekaj tu, nekaj tam. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče čiste lepote, najlepših pokrajin, in razsul ga je po deželi, ki se danes imenuje Slovenija (češ, tu bodo živeli veseli ljudje). Tako je – po Cankarjevem – nastal raj pod Triglavom. Ko so slovenski gorniki leta 1894 postavili prvo kočo na Planini za Liscem (1338 m), so z leti razpeljali, izdelali in označili številne planinske poti po vseh Spodnjih Bohinjskih gorah, s posebno ljubeznijo še po botaničnem raju pod Črno prstjo (1844 m), ki se razteza takoj za Orožnovo kočo, pri čemer je tudi njim ostalo prgišče lepot. (Orožnova koča je bila v prvi vojni opustošena, v drugi pa požgana. Po dobrih 60 letih so bohinjski planinci postavili novo in jo prejšnjo nedeljo polni veselja slovesno odprli.) V čem so podobni Bogu, kaj jim je ostalo v prgišču?
Gora Lisec, ki se komaj dobrih tristo višinskih metrov dviga nad kočo. Lisca so si, kot kaže, pustili za svoj poseben, od množičnega obiskovanja karseda nedotaknjen delček svojega bohinjskega kraljestva. Še danes malokdo ve, da je gora najbrž najlepši razglednik po Bohinju in njegovi okolici. Iz doline je videti kakor Matterhorn, tako je strma in priostrena. Nepozabni domačin Tine Mihelič, glasbenik in planinski pisatelj (kdaj bo dobil svojo kočo?), jo je v ranem otroštvu zamenjeval za Triglav. Današnji gornik jo lahko doseže po brezpotjih, kajti stare pastirske poti so zaraščene. Botanični raj je pač zelo bohoten. Lisec je prepuščen zanesenjakom in samotnežem, iskalcem nekoristnega sveta, koristen pa je za lovce. Gornik nikjer tako polno, tako širno, tako plastično ne doživlja pogleda na raj pod Triglavom. A zanj se je treba potruditi in se ne ustrašiti strmin, treba je znati odkrivati muhasto zavite, zdaj vidne, zdaj nevidne stare steze, imeti pogum iti na gliho in voljo, da se tu in tam trmasto prebiješ čez škraplje in skrotje, da potelovadiš po gostih, džungelsko zaraslih borovcih.
Lisec se kot dolge ozke rame pravokotno razteza na sever iz rajde gora kot velik naravni razglednik nad Bohinjem, kot nekakšen balkon, ne le k obema dolinama in jezerom, temveč tudi k pobočjem pod Triglavom. In ta dobesedni raj pod Triglavom je le osrednji del razgleda. Z Lisca se širi vsaj 250 stopinj širok panoptikum, ki bi sklenil poln krog, če ga na južni strani ne bi zapirale visoke stene Črne prsti, Raskovca, Rodice in drugih bohinjskih gora. Pogled kroži – če navedemo le osnovne točke – od Vogla, Podrte gore, Bogatina, Kanjavca, Zahodnih Julijcev, Mangarta, Triglava in naprej čez karavanško verigo do Kamniških Alp ter bližnjih soriških gora. Kot na dlani je videti jezero, Fužinske planine, Rudnico, slikovite vasi okoli nje, Koprivnik, Pokljuko …
Razlog, da je ta raj še danes odtegnjen povprečnemu planincu, je nemara v slovenski doktrini, da je nekaj najlepših gorskih predelov treba obvarovati pred množičnim obleganjem. No, Lisec ne bo prav nič okrnjen, če nanj stopi kakšen gornik, seveda, če na njem pusti samo sledove svojih stopinj. Poleg tega se mu jagri prav nič ne izogibajo, nasprotno; skrite, na začetku celo zakamuflirane steze okoli Lisca ljubosumno varujejo le zase. Spadajo nekako v njihovo ustno izročilo. Blizu obnovljenega Orožna je lovska koča, lična, nedolgo od tega na novo pokrita. Zaman boste iskali kakšno stezo, ki bi vas pripeljala do nje. Kaže, da njeni obiskovalci prihajajo ali odhajajo vsak po svoji smeri, povprek, čez gozd.
Lisec, kakor je še na videz nizek in lahko dostopen, je torej krepek zalogaj za spretnega planinca. Pisec teh vrst si je za vzpon neprevidno izbral smer čez Škrilje, pot, ki pod strmimi pečevji Črne prsti obeta ne prezahtevno prečenje od normalne poti do Liščevega grebena, dolgo kakšen kilometer. Tri ure se je prebijal čez borovce. Če bi jo od Orožna ubral naravnost na vrh Črne prsti in s SPP poiskal prehod na Liščev greben, torej, šel po približno štirikrat daljši poti, bi si prihranil vsaj dve uri.
Morda bodo Bohinjci – če jim je v rokah ostalo prgišče tolikšne lepote, kakršno na vrhu varuje Lisec – bogastvo blagohotno razdelili med planince in potegnili lepo pot na to hišno goro Orožnove koče, ki ne bo daljša od ure hoje. S tem bi njihova nova koča razširila ponudbo in z več vsebine ponovila vlogo, ki jo je imela stara, tista prva slovenska. Planinec bo tudi pod Liscem vstopil v ta 200 let sloveč visokogorski botanični vrt, se ustavil ob visokih skalnih gradičih zvončic, jegličev in slečev. Okoli njega se bo gnetla pisana množica šparnic, črnerik, vijolic, kobulnic, sviščev ali košutnikov, kamnokrečev, krvomočnic in tistih drobnih endemičnih rastlinic, ki rastejo samo tu in še pogosteje onkraj čez goro, po strmih travnih vesinah, padajočih v Baško grapo. Za njih je treba imeti nekaj botaničnega znanja: na primer, poznavanje kratkodlakave popkorese ali Hacquetovega ušivca. Rožici si res izbirčno iščeta rastišča. Bohinjci in Primorci zanju pred prihodom planincev niso vedeli. Po gorah pač niso hodili kr" toko, brez deva.
Besedilo in foto Željko Kozinc