Polona Korenč in David Terpin – ilustrirana reportaža v treh delih
Bolivija 2005
Konec junija sva poletela z Brnika v Frankfurt, od tam pa preko Salvadorja, z dnevnim postankom v Riu de Janeiru v Braziliji, v Sao Paulo in nato v Bolivijo preko Santa Cruza in končno pristala na El Altu nad La Pazom.
Letališče na El Altu leži na 4018 metrih, letala imajo med pristankom zaradi redkega zraka dvakrat večjo hitrost in seveda tudi posebne gume. Nastanila sva se nižje, blizu centra v La Pazu, pri najini stari znanki Eli v hotelu Milton.
Eli me je takoj obtožila, da sem se poredil, Polono pa pohvalila, da kar drži linijo. Po mojem se me je predlanskim slabo ogledala.
El Alto
Chacaltaya
Naslednji dan neučakano siliva v višave na aklimatizacijo. Najameva taksi do smučišča na Chacaltayi, ki naju pripelje vse do koče na 5320m – tako visoko se zlepa ne voziš! Vlečnica zgleda precej zgodovinska, ledenika pa je le še za vzorec. Tam seveda uradna oseba zahteva nekaj bolivianosov, da lahko nadaljujeva proti vrhu, na 5395 metrov, ki ga doseževa v borih 15 minutah. Po vršnih grebenih tancava kaki dve uri, od tu imava lep pogled na bližnjo Huayno Potosi. Nanjo sva se pri prejšnjem obisku povzpela po Via de los Franceses na južni vrh in nadaljevala po grebenu na višji 6088 metrov visok severni vrh. Njen ledenik zdaj zgleda shujšan in razbit. Ob vračanju v mesto pa v najinih glavah zaradi neučakanosti nabija in kljuva.
Hati Kholu
Po dveh dnevih v La Pazu in okolici, ko se glavoboli umirijo, se odpraviva resnejšim dogodivščinam naproti. V Hampaturijevi skupini si izbereva pettisočak Hati Kholu. Do Palcome, ok. 3600 metrov, si pomagava z avtom, potem pa težke kredence pristanejo na najinih ramenih, saj o oslih ni ne duha ne sluha. Kakšni dve uri hodiva po prašni poti rahlo navkreber, potem pa naju čaka naporen vzpon do jezera Jachcha Khasiri 4690 metrov, kjer si tudi postaviva šotor. Ob sončnem zahodu se vsa gora sveti, ni snega, vse je le led.
Hati Kholu - dostop do baze
Ob sedmi kreneva iz šotora. Zaradi razbijanja v glavi sem precej zdelan, Polona pa zgleda kar v redu. Po štirih urah vzpenjanja v ledu naju čaka še zadnjih sto metrov v skali. Čeprav težavnost ne presega trojke, je plezanje zaradi naloženih skal zoprno. Ob 11.30 sva na vrhu, kjer se ne obotavljava dolgo, saj bi še isti dan rada sestopila vse do Palcome.
Na Hati Kholu
Do šotora se vrneva v dveh urah, sledi pa še štiri urni sestop do Palcome, čakanje transporta, nočna vožnja in, bog žegnaj, slastna piška v La Pazu.
Nadaljevanje: Bolivija 2./3 del