Akademski AO - Maj Škerjanc:
Šite)01.jpg)
Zadnje spremembe izpita za alpinista narekujejo da je izpitna tura ponovno vključeno v kvalifikacijo. Po novem pa je potrebno izpitno turo opraviti na ferajnovski ravni. Znanje je treba pokazati alpinističnem inštruktorju, v mojem primeru je bila to Petra Klinar Stražar. Kot zanimivost lahko še povem, da je bila prav ona tista, ki me je peljala prvič plezat v hribe in sicer v Malo Mojstrovko in NŠG v sklopu alpinistične šole.
Kontaktiral sem jo za turo in jo povprašal po smereh, ki jih priporoča. Izbral sem si Herlec-Kočevar V- 500m v Šitah. Zdelo se mi je primerno da je za izpitno turo smer dolga vsaj 400, 500m in zmerne težavnosti. Ideja je bila da greva v Šite tudi za to ker tu nisem še plezal. To se mi je zdelo ful dobro, saj je podobna situacijo kot ko greš prvič plezat v nek hrib ali steno in ga še ne poznaš dobro. V takem primeru lahko inštruktor ocenjuje samo pripravo, dostop do stene, iskanje smeri in tako dalje. Ko sva se dogovarjala, mi je Petra rekla naj se pripravim kot da peljem tečajnika plezati v hribe. To pomeni da je vse na meni, dostop, sestop, orientacija in tudi vso plezanje. Takoj ko sm to slišal sm se kar malo prestrašil saj je bil v mislih preskok iz “plezati grem s inštruktorjem in bom najbrž plezal vse naprej” na “plezati grem s tečajnikom, tako da je varnost in cel plezalni dan na meni”. Ampak tudi to je minilo že do dneva ture.
Petro sem pobral na Lipcah ob 4:30, v avto sva zbasala še kolesa, ki so bila imenitna ideja za v Tamar. Malo čez peto sva bila ze v Planici, itak pa nisva bila edina, kaj šele prva tam. Nazaj sestaviva kolesa, pregledava robo, si jo porazdelila in že sva hitela s kolesi po makadamu proti Tamarju. Zjutri je bilo mraz, pri avtu je kazalo 8 stopinj ampak hitro sva se ogrela. Po prvem klancu dol je bilo s kolesom ze prav super. Tako sva letela malo naprej od koče in kolesa skrila ter priklenila v gozdu, malo iz poti. Naprej pa peš.
Na polici pod steno sem pričakoval podkvico (tako sem zasledil v enem od zapisov od drugih ferajnov), ki označuje vstop v smer. Seveda te ni bilo, tako da sva se malo sprehodila levo in desno po polici. Kmalu sem našel vstop s pomočjo skice, saj sem ubistvu zagledal tretji cug smeri, zajeda V-. Za tem sem iskal smer nižje in kmalu sem seveda pred nosom našel dva klina na vstopu.
Že na poti je Petra omenila da danes vodim jaz in da lahko tudi vse plezam naprej, zagotovo se pa ne bi branila da lahko kej spleza naprej. Tako sem se odločil da splezam vse začetne cuge, dva od teh sta bila ocenjena V- in še eden naj bi bil orientacijsko zahteven, bral sem da so naveze kar malo lutale in iskale pot. V tem sem se želel preizkusiti.
V smer se vstopi čez plate kjer se pleza malo v levo, za tem pa po ne tako izrazitem kaminu navzgor. Tu se mi je zdela sama orientacija zelo očitna, čeprav je bila skala malo manj kompaktna kot višje, ampak brez problema, klasična slovenska. Preden sem opazil pa sem že potegnil prve dva cuga skupaj. Tretji raztežaj ponuja lepo plezanje v zajedi in zanimiv izstop. Zajeda se zgoraj zapre s previsom, v katerega je nekdo zabil štant. Že samo vpenjanje kompleta v ta štant je bilo sila neprijetno, tako da si ne predstavljam kako je štant sploh nastal. Previsu se umakneš desno ven na vrh prvega stebra.
Za tem je raztežaj kjer je nekaj navez iskalo pot, to se vidi tudi po klinih in štantih ki so bili nabiti. Tu res ni primanjkovalo železja v steni. Sam cug se je meni zdel zelo logičen, saj sem samo iskal prehode z smiselno oceno ter čim boljšo skalo, vmes pa vpenjal v že mnoge zabite kline. Se mi zdi da sem celo plezal mimo 4ih že nabitih štantov preden mi je zmanjkalo kompletov in sem štantal na prijetni polici, kjer so bili ponovno trije štanti na voljo. Večina težav spodnjega dela smeri sem s tem preplezal in na vrsti je bila Petra. Po dveh raztežajih sva bila že v velikem kotlu sredi stene.
Na tem mestu (I - II) sem ocenil da današnji tečajnik na turi ima zadosti izkušenj da se za ta krajši del malo razveževa (seveda po pogovoru s Petro, kdaj bi to lahko in kdaj ne). Naredila sva kratko pavzo, se preobula v čevlje in nadaljevala 1 ali dva cuga tako. Prišla sva strmejšega dela. Petro je zanimalo, če bo lažje nadaljevati če greva levo po gredi ven iz kotla in nato po položnejšem travnatem delu naprej. Šla sva pogledat, nato pa sem želel nadaljevati v kotlu naprej, tam je malo bolj strmo (II - III) ampak je skala veliko bolj kompaktna in ponuja mnogo več možnosti za varovanje. Za tem sva potegnila vsak okoli sto metrov štajerca in kmalu sva bila pred izstopnim kaminom.
Že od spodaj izgleda ta kamin zelo mikaven, ozek, dolg in z dobro skalo. Začetek kamina je previsen, zato se vstopa vanj po plati na desni strani. Sama plata je bila še najtežji del raztežaja in tudi tu se najde dosti stvari da se elegantno spleza. Za tem se pomakneš levo nazaj v kamin. Ta del opisujejo kot naporno kaminsko plezanje, ampak meni je zelo ustrezalo. Rajši bi rekel lepo kaminsko plezanje, kjer lahko na mnogo mestih počivaš, če se lepo postaviš. Sam kamin sem plezal malo na zunanji strani, malo z gvozdenjem(pomaga biti brez ruzaka), malo spet samo na desno stran, v takem procesu sem užival in kmalu je zmanjkalo kamina in že sem bil pri predzadnjim štantom. S tem je glavnih težav konec, le še en težji prestop sledi, po katerem po zadnji zajedi priplezava na konec. Umakneva se proč od roba, kjer se razveževa in pospraviva robo. Sprehodiva se višje in nato levo (po prehodih), kamor sije sonce in prideva na sedelce kjer se usedeva, pomalcava in pokramljava o sami turi.
Same ture pa še ni konec, saj s Šit, ne pelje nobena markirana pot. Pot iščeva sprva v krajši prečnici, ki hitro privede do stene, nato pa cik cak po strmih travah navzdol in levo v smer grape, ki se izteka v melišče. Za tem sva imela dolgo prečnico do markirane poti čez Jalovško škrbino in že sva bila nazaj v prvotni dolini. Pri samem sestopu je bilo najbol zoprno iskati prehode na začetku po travah, kasneje pa še sestopanje po šodru dol do mesta kjer sva pustila en ruzak. Tu sva se že veselila dodatne vode, ki sva jo pustila pod steno, še bolj pa koles. Skočila sva še na pivo pri koči. Za tem pa še ena poslastica, s kolesi nazaj proti Planici, to pa je uživancija!
Smer je lepa, poteka po logičnih prehodih in večina časa je skala dobra, le na treh mestih je malo slabše. Same opreme notri sem jaz našel zadosti, tako da je bilo treba res malo zabijati, ravno toliko da sem na izpitu pokazal da znam. Priporočam.
Petra, tebi pa hvala za družbo, plezanje, znanje in samo izpitno turo!