Primož Blaha: ... Škrlatice
Pred petimi leti sva z Maretom to smer že splezala – v megli. Takrat sem rekel, da z veseljem ponovim turo v lepšem vremenu in tako sva se tokrat z Džanijem odpravila v Vrata, kjer sva komaj stisnila najin košček pločevine na sicer velikem parkirišču.
Na okoli 1400 m sva prebila oblačni pokrov in se znašla na oni strani nebes, kjer naju je pozdravilo prijetno jesensko sonce in znani očaki, ki jih vedno rad obiskujem.
Pogled na Stenar, ki navduši
Namenila sva se v smer Južni greben Škrlatice (IV-/III, 350 m), ki je, podobno kot Bučer-Kristan v Malem Oltarju, kjer sva bila nedavno, le krajši del celotne ture. Vendar, spet podobno kot v Malem Oltarju, je skala v južni steni Škrlatice pravo nasprotje podrtiji vse naokoli. Kot je znano, smer kljub imenu ni prav nič grebenska – kvečjemu obratno, saj se večji del dviga stisnjena med atraktivne trebuhe, previse in gladke stene. Okolje je torej nadvse slikovito in plezanje v pretežno zelo kompaktni skali uživaško. Čeprav nama je sem pa tja ušla tudi kakšna manj prijazna beseda, ko sva se tlačila skozi ozke kamine – toliko o grebenskem plezanju.
Dostop je dolg, vendar nadvse udoben po markirani poti, ki se povsem približa steni. Prehodi v smeri so precej logični in dokaj hitro sva napredovala. Vmes so se oblaki iz doline dvignili in naju spet objeli, a sva se kmalu še drugič prebila nad njih. V zgornjem delu se svet bolj odpre in sva vsak po svoje iskala prehode v lažjem, a tudi bolj krušljivem terenu, nato pa že kmalu za robom dosegla markirano pot.
Še kratek vzpon do vrha, kjer sva si privoščila malico z razgledom in opazovala grozeče oblake z zahoda, ki so požirali tudi najvišje vrhove. Zato se nisva dolgo zadrževala in še v soncu sestopila zgornji del, nato pa sva se na meliščih potopila v meglo. Slike se tam končajo, kot da je ture že konec, a do doline je še daleč. Vseeno sva se hitro spustila in nedolgo zatem že uživala na sončni terasi, medtem ko so bili hribi že povsem zagrnjeni v sivo gmoto oblakov.
