AO Radovljica - Benjamin Zupan: ...Watzmann 2023
Pod vodstvom Petra Boriča smo se jaz (Beni), Matej, Ažbe, Martina, Urban in Veronika odpravili na Bavarsko. Vožnja zaradi našega “driverja Pretnarja” je bila sproščena in polna smeha. V kampu smo začeli malo bolj resno gledati vodniček in ugotovili, da smo na ferajnovskih sestankih malo spregledali ocene smeri. Same sedmice in osmice!!!! Pa a bomo sploh kej zlezl? Borič nas je seveda miril, da ziher bomo. Našli smo 3 smeri za 3 naveze v podobnem rangu. Naslednji dan smo ob dokaj pozni uri odrinili proti ostenju velikega Häuselhorna. Če ne bi bili pravi balkanci in nebi peljali mimo ramp, bi imeli dostopa za 2h več ;). Ko smo s pretnarjevim tankom končno prišli pod peš pot, smo hodili še kakšno uro. Pred plezanjem na dostopu pa se je na žalost sprožila skala na nogo našega Urbana( žal je prst zlomljen) in ta naveza je dan zaključila. Ostali smo nadaljevali. Vreme je bilo zelo muhasto in nismo nikoli vedeli ali se bo ulilo ali ne. V polovici smeri smo Jaz Martina in Veronika smer obrnili. Borič in Ažbe pa sta splezala smer. Iz kombija smo kmalu zaslišali zmagoslavni juhuuuuu iz vrha stene. Čez 1.5h pa sta se vesela in mokra do gat vrnila k kombiju. peljali smo se do rampe, ki smo jo zjutraj obvozili in se šalili, da bo popoldne ziher zaprta, a glej ga zlomka to se je res zgodilo. Švabi so nas zaklenil! Peter in Martina sta skočila do prve hiše in jezni godrnjavi avstrijski planšar nam je ograjo odklenil. V kampu smo pojedli, nekaj popili in se jezili, saj so bili tuši plačljivi, mi pa pač Gorenci, komaj smo zbrali tisti drobiž, da je vsak dobil zaslužene 3 min tuša.
Za tretji dan smo si zvečer ogledali smeri v malem Watzmannu. Zjutraj smo vstali ob zgledni uri (5.00), ob šestih smo bili že redi za odhod, na kar pa je naš Ažbe ugotovil da je postavljena rampa pred kampom, do sedmih zjutraj (in spet so nas švaboti zaklenili z rampo). 1h smo izkoristili za power nap. Ko smo prispeli do parkinga smo ugotovili, da ne bomo morali plačati parkirnine, saj so bile vse kartice zavrnjene. Dostop je trajal 2.5h večinoma po makadamu, nato pa po bavarski hosti po enoslednici. vmes nas je spet napralo, zato smo se zavlekli pod balvan. Veronika je našla bombo ( zdej ima vzdevek topničarka). skratka smeha je bilo na pretek. Po plohi smo hitro zarinili v smer. Na žalost se Mateju vreme ni zdelo primerno in je odšel planinarit. Veronika Martina in Ažbe so odšli v uživaško III+ smer, jaz in Peter pa sva se lotila 500m VI- smeri. Mene je bilo kar konkretno strah, kakšen je to “VI- kamin” in tudi to je bila moja najdaljša smer, vendar je šlo brez problema. V zadnji tretjini so se naši smeri sekali in lahko smo si izrekli nekaj vzpodbudnih besed, nato pa spet vsak po svoje. Iz vrha malega Watzmanna je sledil sestop po terenu težavnosti II/I (1.5h). Drugi del sestopa pa je potekal po makadamski poti, ki ji ni bilo konca. Peter me je mimogrede vpraša če bi “laufal”, pa sem rekel “zakaj pa ne”. Nisem vedel, da bom to drugi dan obžaloval. V kamp sem prišel čisto uničen. Nato nam je Peter večer povzel z njegovo kitaro in izborom sloveskih pesmi (kakšen romantik 😉).
Četrti dan pa sem sam ostal v kampu, saj sem zbolel. Ostali pa so se odpravili v bližnji Reiteralm, kjer je naveza Borič- duo Jakopič zlezla sedmico, če se ne motim, Ažbe in Pretnar pa sta sosednjo smer obračala, pa nič za to! Sam, da se pleza! Zvečer je sledilo nekaj nemških piv in Petrova kitara. Ob 11h zvečer nas je prišla opozorit osamljena soseda, ki je želela samo družbo. Peter ji je tako padel v oči, da ga je povabila, naj ji naslednji da igra kitaro ob kosilu, Peter pa “nenenenene”.
Peti dan je sledila le še pot domov.
Rad bi se zahvalil Petru za organizacijo, Mateju za taksi prevoze, Martini in Veroniki za tople obroke na koncu dneva (nesmem pa spregledati Petrove karbonare, ki je bila vrhunska), Urbanu za posojeno opremo, tudi če je prej šel ter Ažbetu za njegov smeh.