Žiga Macedoni: ... Kukove špice
Z Majo sva ta zelo razgleden in precej izpostavljen raz prihranila za jesenske dni. Kljub megli pa je tura izpolnila najina pričakovanja.
Zjutraj sva se že peljala proti gorenjski avtocesti, a sva vseeno naredila še krajši postanek za zadnji pregled vremenske napovedi in bojni posvet, kajti že zjutraj naj bi nastalo nekaj ploh. Pa sva se kljub temu namenila poskusit srečo.
Začela sva v Vratih pri izteku Velikega Črlovca, kjer naju je pozdravilo nebo brez oblačka, sijoča luna in izredno toplo jutro. Čelke sva rabila smo nekaj minut, nato pa sva lahko že kmalu skozi gozd opazovala prve sončne žarke.
Na dostopu se nama ni mudilo, kajti bilo je res prelepo jutro in bi bil greh ne malo postati in opazovati jesensko kuliso. Opisov dostopa ni veliko, pa še te so malo nerodno opisani. A sva z logičnim sklepanjem vseeno uspela zadeti grapo, po kateri sva se brez težav povzpela do strmih trav ter preko njih do začetka raza. Na dostopu sva se v grapi, ko je potrebno po desni obiti previs, že prvič navezala na vrv. Po slabih treh urah pogovornega tempa sva stala pred plezalnim delom smeri.
Ravno ko sva se pognala s prvega sidrišča navzgor naju je zagrnila megla in naju ni spustila iz svojega objema vse do povratka na pot PP. Kljub megli pa je bilo še vedno precej toplo in brez sapice. Raz je pošteno pokonci in mestoma zelo ošiljen. Skala je v spodnjem delu malce slabša, zgoraj se malo izboljša. Točno po štirih raztežajih doseževa “podrto” prečko v desno in ko jo imava v žepu, se strinjava, da je bilo to nekaj najbolj krušljivega, kar sva kadarkoli plezala.
Na t. i. Prižnici se razveževa in nadaljujeva do vrha, ki pa še zdaleč ni tako blizu. Zgornji del se sicer znatno položi, je pa še vedno zelo ostro nažagan in (žal) tudi precej podrt.
Po kratki malici na vrhu sva sestopila po “normalki” čez sedlo Gulce nazaj v Vrata. Super jesenska tura, samotnost zagotovljena, razgledi tudi, če seveda ni megle.
P. s.: Maja je prispevala vse slike, ker sem se jaz v tej megli fotografsko “postil”