Polet, 07.12.06 – Pavle Kozjek: Prvi vzpon na osemtisočak po novi smeri v enem dnevu
Polet, četrtek, 07. december 2006
Gladiator
Prvi vzpon na osemtisočak po novi smeri v enem dnevu – in še solo!
Na mah!
Himalaja je velika v vseh pogledih. Dolga, široka in visoka. Vzponi na osemtisočake so nekoč zahtevali tedne in mesece obleganja, postavljanja višinskih taborov in vračanja v bazo. Mnogo obiskovalcev se tako loteva vzponov še danes, le da z najsodobnejšo opremo, dodatnim kisikom in višinskimi nosači. Kljub temu je spanje v šotorčku nekje pod 8000 metri le redko prijetna stvar. Višinski tabori so bili od nekdaj, vsaj zame, ena bolj zoprnih stvari na vsaki odpravi.
K sreči obstaja druga možnost: da tudi v visokih gorah enostavno plezaš naprej, do vrha, brez prenočevanja, čim hitreje, le z najnujnejšo in čim lažjo opremo. In potem spet nazaj, še preden te zares zadenejo vse neprijetnosti, ki jih prinaša višina: mraz, veter, pomanjkanje kisika, dehidracija, utrujenost. Če se je strategija obnesla v Alpah, Andih in normalnih pristopih na osemtisočake, zakaj se ne bi tudi v steni katerega od njih? Morda celo po novi smeri ... Verjel sem v to, in še preden sem vedel, kam me bo peljala letošnja pot v Himalajo, sem vedel nekaj drugega: kako se bom lotil gore. V enem zamahu.
Pot do velemesta ob vznožju gore
Na začetku je šlo vse gladko in iz Katmanduja smo odšli dobro razpoloženi. Kmalu po prehodu iz Nepala v Tibet pa so resne višinske težave v dveh dneh zmanjšale našo ekipo za dva člana: Urban Golob in Miha Habjan sta se po resnih zdravstvenih zapletih vrnila v Katmandu in potem nazaj domov. Problem aklimatizacije na tibetanski planoti je v tem, da se ob morebitnih težavah z višino nimaš kam spustiti: nobene doline ni v bližini, vse je nad 4000 metri, kjer pa je treba bolezni, kot sta pljučnica ali edem, obravnavati skrajno resno.
Ostalo nas je šest: vodja Uroš Samec, klubski kolega, ki si je v preteklih letih nabral odlične izkušnje z vodenjem himalajskih odprav; starosta odprave Emil Tratnik, član znamenite naveze, ki je pod vodstvom Staneta Belaka-Šraufa leta 1981 prva preplezala južno steno Daulagirija, njegov sin Aljaž, obetajoči »Benjamin« naše odprave. Tu sta bila še Marjan Kovač, moj soplezalec iz Andov, in Peter Poljanec iz Tolmina. Po ne preveč naporni dvodnevni hoji – Čo Oju je eden najlaže dostopnih osemtisočakov – smo se sredi septembra pridružili »velemestu« pod goro.
Takšnega baznega tabora Himalaja verjetno še ni videla: skoraj petdeset odprav se je zbralo na gruščnati moreni ledenika nasproti sedla Nangpa La. Svoj prostor smo si izborili šele po kratkem, a ostrem prepiru z napihnjenim vodnikom komercialne odprave, ki je trdil, da je sosednjo »parcelo« rezerviral za odpravo svojega brata. Nekateri si res predstavljajo, da so tudi gore njihova last! Ko je bila baza narejena, je kot običajno sledila aklimatizacija: najprej smo postavili šotorček v taboru 1 na normalni smeri, čez nekaj dni smo dodali še enega na taboru 2, ki je zasedel zaobljeno ramo na višini 7000 metrov. Celo tam je začelo primanjkovati prostora za šotore: »normalka« je bila to jesen nenormalno oblegana, kolone ljudi so se pomikale gor in dol. Nekateri so se priklopili na kisik že pod 7000 metri, drugi so imeli težave s hojo po skoraj ravni stezi takoj nad bazo ... Prevladoval je občutek da je pod Čo Ojujem letos resni alpinizem v občutni manjšini; če ne drugega, v tej množici smo bili edina odprava, ki je šla še kam drugam kot v normalno smer.
Če vsaj enkrat prespiš tam okrog sedmih tisočakov, je to ponavadi dovolj za vzpon še kak kilometer više. To smo opravili in aklimatizacija je bila končana. Vreme se je po nekaj dneh oblakov in sneženja spet razjasnilo in prvega oktobra smo pod mogočno jugozahodno steno postavili dva šotorčka: naš ABC, pomožni bazni tabor. Tu je bilo okolje precej bolj domače, bolj podobno hribom, kakršnih smo vajeni. Predvsem pa nas je obkrožal blažen mir, pod steno smo bili povsem sami.
Od šest do osem tisoč
Ko je ob treh ponoči začivkala budilka, sem bil že pokonci. Kadar gre zares, se ponavadi zbujam sam od sebe, ura je le dodatni varnostni mehanizem. In drugega oktobra je v steni Čo Ojuja šlo zares: plezanja nove smeri v steni osemtisočaka ne gre prepuščati naključjem. Zato je bilo vse, obleka, hrana, pijača, oprema, pripravljeno in na svojem mestu že prejšnji večer. Le še zajtrk, par kokosovih piškotov, sem pospremil z nekaj dolgimi požirki toplega čaja in bil sem pripravljen. Nekaj minut pred Marjanom, Urošem, Emilom in Aljažem, ki so šli v isto steno. Morda bo šla katera od obeh navez tudi v isto smer: Marjan in Emil se prejšnji večer o tem še nista odločila, Uroš in Aljaž pa sta izbrala Poljsko-švicarsko v osrednjem delu dva kilometra visoke stene. Od 6200 do 8200 metrov, natančneje do 8201 metra, kolikor meri Čo Oju, šesti najvišji vrh sveta.
Začetne minute po odhodu iz šotora so bile namenjene predvsem ogrevanju. S tem ni bilo težav, saj je bila noč za himalajske razmere dokaj topla. A tudi toplota skriva pasti: če ne poskrbiš za zračenje, se zlasti v čevljih hitro nabere vlaga in pozneje, ko pritisne mraz, so možnosti za ozebline »idealne«. Kmalu odpenjam vse zadrge, tudi puhovka se preseli v nahrbtnik, za zdaj bo dovolj lahka vetrovka iz goreteksa. Z ledeniške morene počasi zavijam v steno in nenadoma se znajdem pod skalnimi previsi. Očitno sem hotel prehitro gor. Sredi noči se orientacija lahko zanaša le na sliko stene, ki je ostala v spominu, saj ima snop žarkov baterijske svetilke le kratek doseg. Prečim še v nekoliko desno, dokler me širok snežni stožec zares ne usmeri v breg.
Zdaj pa »ful gas«, pot navzgor je odprta! Za seboj kmalu opazim štiri lučke: dve gresta proti desni, dve mi sledita. Torej sta se Emil in Marjan odločila, da gresta v isto smer. Razmere so dobre, dereze škripajo in grizejo v ledeno strmino, ki se je doslej človeška noga še ni dotaknila. Odkrivanje neznanega je lep občutek.
Daniti se je začelo precej pozno, šele po sedmi uri, ker tudi v Tibetu velja vzhodni, pekinški čas. Greben sedemtisočaka Nangpai Gosum na južnem obzorju se najprej obarva v kovinsko sivomodrih odtenkih, šele nato vrh obsije prvo jutranje sonce. Mraz zdaj pritisne zares, zaradi prihajajočega jutra in zaradi pridobljene višine. Verjetno sem že blizu sedmim tisočakom. Nimam višinomera, a ga niti ne pogrešam, saj se je mogoče dobro orientirati tudi »na pamet«, po okolici in sosednjih vrhovih. Na položnejšem kraju izkopljem luknjo v sneg in se ustavim. Zebe me in hitro se bo treba obleči. Spet pride prav topla puhovka, oblečem tudi podložene vetrne hlače.
Pridno pijem, saj se mi zdi, da bi moralo dobre tri litre pijače v termovkah zadostovati do vrha. Vmes v slogu maratoncev stisnem še en energijski gel: kakršne koli ploščice so se mi že zdavnaj uprle. Dovolj je, da se spomnim na tisto zadnjo tik pod vrhom Everesta: kot bi jedel živega polža, kar napihoval se je v ustih ... Tek na večjih višinah v nasprotju z žejo ponavadi povsem izgine, mnogo volje in domišljije je treba, da ga prebudiš. A tudi jesti je treba, drugače se »mašina« hitro ustavi.
Tvegati v ledenem slapu na 7200?
Še približno tristo metrov stene je do Poljskega grebena. Smer pod skalno pregrado v loku zavija proti desni, tako da še vedno ne vidim izhoda na greben. Upam le, da nisem v pasti, da se bo našel kak prehod. Iz naše pomožne baze je bil ta del slabo viden, a slutiti je bilo, da ni najlažji. Res, široka ledena strmina se zgoraj izteka v ozek kuloar s previsno steno na levi strani. Zdaj opazim, da se ozki trak ledu izteka na greben: prehod torej je, a kakšen? Bliže ko prihajam, bolj pokonci se postavlja: navpični ledeni slap na 7200 metrih. Ni prav visok, verjetno manj kot deset metrov, in tudi led je videti trden, a skrbi me izstop iz njega. Ponavadi je nad takšnimi prehodi mehak sneg, pršič, in v takšnem cepin zlepa ne najde opore, da bi se varno izvlekel z zadnjih metrov vertikale.
Kaj storiti, da bom čim manj tvegal? Če bi takšen slap odkril v naših gorah, verjetno vseeno ne bi veliko pomišljal. Na tej višini pa je zadeva le nekoliko drugačna. Skala desno ob slapu je videti prehodna, predvsem pa bolj zanesljiva. Počasi, meter za metrom se prebijam čez težavno mesto. Kamnina je gladka, spolirana, verjetno je tu čez drvelo že mnogo plazov. Ponekod zataknem za skalo tudi cepin, a večinoma iščem oprimke z golimi rokami. Seveda je mraz, vsaj kakih dvajset pod ničlo, a če si dobro ogret, se da zdržati nekaj časa. Na polički naredim fotografijo; dokumentacija je pomembna, posebej v novih smereh. Nato se počasi, skrajno previdno odplazim nazaj proti levi. Zobje derez presunljivo škrtajo ob skalo, a tega zvoka sem vajen, takšna je pač spremljava zimskega plezanja. Še tri metre, dva ... in navpično mesto je za menoj. Pot navzgor je odprta!
Dvomi na sveže zasneženem grebenu
Poljski greben me nagradi s pričakovanim pogledom na zahodno stran gore, normalno smer in tabor dve z množico šotorov. Privoščim si kratek oddih. Tisoč sto deviških metrov stene je preplezanih, a devetsto metrov grebena še čaka. Zgornjih devetsto metrov osemtisočaka! Na začetku me doleti razočaranje: sneg se udira čez kolena. Iščem trdnejši teren, a brez uspeha: pršič po zadnjem sneženju očitno še ni predelan. Le nekoliko spihan je, skorjast, tako da je hoja po zaobljenem hrbtu še bolj sitna in zoprna. V upanju na lepše razmere se usmerim naravnost v največjo strmino: res je bolje, a takoj ko se greben položi, je spet ista pesem. Celo do pasu se izgubim v nekakšnem zametu in resno me zaskrbi, da se s kakšno kložo ne bi odpeljal po isti smeri nazaj.
Čas zdaj teče prehitro in prvič po odhodu pomislim, da mi morda ne bo uspelo. Globokega snega sem se najbolj bal, na takšni višini ti hitro izpije vse moči. Na srečo se Poljski greben dobrih 500 metrov pod vrhom priključi »normalki«: tam ne bo težav z gaženjem, preveč ljudi jo je obiskalo v zadnjih dneh. Počasi, z muko se prebijam nad višino tabora 3, kjer je šotorov občutno manj.
»Turisti« v steni na meji zmogljivosti
Zdaj moram biti vsaj na 7700 metrih, le še nekaj korakov imam do pritrjene vrvi, po kateri se pravkar spušča plezalec. Verjetno z vrha. Obraz ima skrit za kisikovo masko in očali, spredaj nosi velik fotoaparat, zadaj majhen nahrbtnik. Njegovi gibi so počasni, okorni, kot robot se premika ob pritrjeni vrvi navzdol. Spremljata ga dva šerpovska vodnika, ki sta ob počasnem sestopu očitno nervozna. A zanje je časa vsekakor še dovolj; upam le, da tudi zame, ki sem šele na poti navzgor.
Naslednjo skupino srečam prav v najstrmejšem delu smeri. Nočem jih čakati, plezam kar po ledu in skalah ob vrvi, medtem ko se sestopajoči počasi, drug za drugim zibajo navzdol ... Nato prehitim prvega plezalca, ki gre v isto smer, torej navzgor. Počiva, krčevito kašlja in ni videti prav pri močeh ... a se znova zažene v breg. Ko se enkrat prebiješ skozi vse napore in trpljenje priprav, aklimatizacije, spanja v višinskih taborih, potem zlepa ne odnehaš, kadar se pokaže vsaj majhno upanje za vrh.
Razgled z debelega vrha
Čez dve uri se strmina prevesi v položni vršni plato. A vrha še ni videti. Tudi potem, ko hodim že povsem po ravnem, ga ni še nikjer. Pravzaprav je nemogoče ugotoviti, kje je najvišja točka gore: lahko samo slediš gazi, loviš sapo in upaš, da je vrh nekje blizu. Od plezalcev v bazi sem slišal, da hodiš po tej ploščadi še dva kilometra skoraj po ravnem. Iz srca upam, da so pretiravali, a prav daleč od resnice očitno niso bili.
Končno se pokaže zastavica, poleg nje pa še nekaj – kot kaže, je v sneg zapičena oranžna kisikova bomba. Kar všeč mi je, da nekdo že stoji tam: bodo vsaj fotografije z vrha normalne, če so že tiste iz smeri bolj »dokumentarne«. Plezalec je Romun, ime mu je Christian in tudi on je vesel družbe. Ura je nekje okrog šeste, sonce se spušča proti obzorju in razgled je mogočen, posebej proti vzhodu, kjer se v vsej veličini razkazuje obsijani Everest. A tople so le večerne barve, veter iz Tibeta je leden, in ko snamem rokavice, v nekaj trenutkih ne čutim prstov. Zato se s fotografijo ne ukvarjam preveč, čez nekaj minut sem že na poti nazaj.
Veliki občutki bodo tako ali tako prišli pozneje, morda jih celo sploh ne bo. A zavest, da je bila nova smer na himalajski osemtisočak prvič preplezana v enem zamahu, v enem samem dnevu, je nadvse prijetna, medtem ko se spuščam proti zahajajočem soncu na zahodnem obzorju.
Sestop iz dežele ne le lepih sanj
Z mrakom prihaja neznosna utrujenost, spet se zalotim, da me hoče kar stoje odnesti v deželo sanj, za kar ima največ zaslug pomanjkanje kisika. Počitki so čedalje daljši, pogostejši, a vseeno se v šotorčku na taboru 3, pri Aljažu in Urošu, ustavim le za kratko. Čim prej navzdol, nekam pod sedem tisoč, kjer je spanje že vsaj malo podobno počitku ...
Čez dva dni smo spet vsi v baznem taboru. Aljaž, Emil, Marjan in Uroš so preplezali steno po isti smeri, vmes »obdelali» še slap ter prečili do taborov na normalni smeri, kjer so prebili noč. Uroš in Aljaž sta postavila svoj šotor in prespala na trojki, Marjan in Emil na taboru dve. Vrh so dosegli dan pozneje in se brez zapletov vrnili v bazo. Peter ni poskušal še enkrat, saj se je naš čas iztekal.
Odprava presežkov, ki sta jo zaznamovala na eni strani izjemno plezanje, na drugi pa senca srhljivih dogodkov na sedlu Nangpa La, se je skozi Katmandu vračala v vsakdanje, manj razburljivo življenje. Manj razburljivo, ali pa tudi ne – tega nikoli ne veš vnaprej.
Besedilo in foto Pavle Kozjek