Grega Kališnik: ... če prideš do nje po lahki poti
Najprestižnejše priznanje, zlati cepin za življenjski opus, letos prejme edini še živi od treh mušketirjev zlate dobe našega alpinizma.
Je pobudnik prve umetne plezalne stene pri nas in ustanovitelj Festivala gorniškega filma, plezal je tako športno kot stal na osemtisočaku. Največ so mu pomenile velike težke stene, našteje one v patagonskih Fitz Royu, Cerro Torreju in Torre Eggerju ter himalajskem Bagiratiju III. A travnik njegovih uresničenih alpinističnih dosežkov je tako pisan, da bo novembra prejel zlati cepin za življenjsko delo, plezalski opus. Enainšestdesetletni Silvo Karo, edini še živi član mušketirske naveze zlatega obdobja, ko je, kot pravi, najsrečnejša generacija rojevala plezalski slog fast and light, je svoje življenje popisal v knjigi z naslovom Alpinist.
Vas je najprestižnejša nagrada v svetu alpinizma presenetila?
Res je nisem pričakoval, 14. novembra sem že imel vozovnico za Patagonijo in pot sem moral za teden dni prestaviti zaradi podelitve zlatega cepina.
Torej za priznanje veste že nekaj časa?
Ja, ko se odločijo, te pač obvestijo, saj bi jo kdo lahko tudi zavrnil, ha ha.
Glede podeljevanja zlatih cepinov za posamezne dosežke so se pred leti mnenja kresala, češ da posameznih vzponov ne moreš primerjati. Kako je z zlatimi cepini za življenjsko delo?
Zlate cepine za življenjsko delo podeljujejo alpinistom, ki so s svojimi dosežki navdihovali oziroma navdihujejo naslednje generacije alpinistov. Glede zlatih cepinov za posamezne dosežke pa zadevo poznam, saj so me pogosto povabili v žirijo, mislim, da sem bil v njej šestkrat. Ja, vedno je bilo težko izbrati samo en vzpon in tehtati, kaj pomeni več, nadmorska višina, težavnost, dolžina …, in to primerjati med seboj.
Preberite še:
• Drugi Slovenec z zlatim cepinom za življenjsko delo
• Hoja po svetu bogov – toda na velikem platnu
• Z veseljem bi ponovil kakšen žur z nekdanjimi soplezalci
Ko bi primerjali met kopja in krogle?
No, morda malo manj različne zadeve. So odlični vzponi v tri-, štiritisočakih, malo manjši morda na šest- in sedemtisočakih, na osemtisočake jih je vse manj. Zato se zadnje čase podeljuje več cepinov in dogodek poteka bolj kot praznovanje alpinizma.
Zavrnili cepina ne boste?
Zakaj bi ga zavrnil? Gre za priznanje stroke in človek je vesel, ponosen, če dobi tako nagrado, jaz bom štirinajsti s cepinom za življenjsko delo. V svetu je veliko odličnih alpinistov, tudi v Sloveniji je kdo, ki bi ga lahko dobil, pa je žal pokojni. Je, kot je. V alpinizmu se večkrat vprašaš, kako to, da si ti med živimi, nekaterih kolegov pa ni več, čeprav smo bili v podobnih situacijah. Pač, to je življenjska usoda.
Nekateri preživijo, drugi ne ...
Usoda se prepleta, v alpinizmu je tako, če premalo pritisneš, ne gre, če preveč, pa lahko greš ti. Umetnost je krmariti vmes. Drugo so objektivne nevarnosti, ki te presenetijo. Tako je kot v avtu, vsi se vozimo, pa je nekdo moral umreti, v nepravem času je bil na nepravem mestu. Zelo vesel bi bil, če bi bil pri podelitvi skupaj s Frančkom Knezom in Janezom Jegličem - Johanom, ampak je, kot je.
Intenzivnost življenja z nekom, s komer si deliš nevarnost, napore, tveganje, mrzle bivake, strah in seveda tudi veselje, je precej drugačna kot za šankom.
S svojima preminulima somušketirjema?
Tako je.
Za posamezne dosežke zlati cepin imate?
Ne, sem bolj iz generacije, ko jih še niso podeljevali. Za posamezne dosežke jih podeljujejo od leta 1992, za opus od 2008.
Malo hecno se mi sliši – za življenjsko delo. Vaše plezanje gotovo ni bilo hobi, ste ga jemali kot delo?
Meni pa čisto nič, ali je to hobi ali delo, štirideset let sem ga fural, to ni pomembno, nagrada se uradno imenuje The Lifetime Achievement Award.
Redne službe niste imeli nikoli?
Seveda sem jo imel, do leta 1986 v tovarni Termit. Saj so mi šli na roko, dobil sem plačan dopust za eno odpravo, a potem so prišle prošnje kar za tri, kar je bilo preveč. Rekel sem adijo in šel svojo pot. Želel sem si podobne službe, kot so jo imeli nekateri alpinisti na zahodu, a to pri nas ni bilo mogoče.
Zdaj živite od česa?
Od penzije.
S Frančkom Knezom in Janezom Jegličem Johanom ste bili trije mušketirji zlate dobe našega alpinizma. V čem je bila zlata?
Slovenska zlata doba alpinizma sega že v sedemdeseta leta. Tako smo imeli odlično podlago generacije, ki se je že ozirala proti zahodu in iskala nove smeri razvoja, ki so bile pri nas tedaj še malo bogokletne – majhne odprave, znan je denimo vzpon Staneta Belaka - Šraufa v južni steni Daulagirija. Zgledovali smo se po Angležih, saj, po kom pa bi se. Manj opreme, manj nosačev, preplezati zahtevno zadevo.
Potem pridejo osemdeseta ...
Zagotovo pri 60 letih ne moreš biti tako močan kot pri 20, ko bi vsaki lopati zlomil štil, a z leti pridejo izkušnje in z njimi veliko nadoknadiš, lažje se odločaš in postajaš vse bolj racionalen.
Našli smo se druščina, veseli, da smo del te srečne generacije, kajti nobena pred ali za nami ni bila deležna takšnega razvoja alpinistične opreme, ta je pripomogel k še boljšim vzponom. Začeli smo z volnenimi rokavicami, srajcami iz porhanta, pumparicami, najlonom, potem so prišli goreteks, plastični čevlji, gladki plezalniki, frendi, zatiči, premična varovala ... Pa stremeli smo k idealizmu.
Plezali ste vse, od kratkih športnih smeri do osemtisočakov. Ste katerega od štirinajstih najvišjih osvojili?
Broad Peak, česar pa ne jemljem kot kaj posebnega.
Katera zvrst plezanja vam je bila najbližja?ž
Skalno plezanje, tu najbolj uživam. Rad imam granit, skala je bistveno bolj čvrsta kot apnenec. Všeč so mi lepe linije in šlank gore, ljube lokacije pa Julijske Alpe, Paklenica, Yosemite in seveda Patagonija kot številka 1.
V slednji je super vreme, kajne?
Vreme je v Patagoniji brutalno, vremenska napoved je prišla v tiste kraje šele leta 2005.
Ob svojem početju omenjate predanost, gorečnost. Predanost gori, sebi, čemu?
Gori in svojemu srcu, ki ti narekuje. Težko bi plezal nekaj, kar bi mi nekdo naročil. Najbolj sem motiviran za cilje, ki zrastejo v moji glavi. Te kar nekaj časa zorim, in ko je medeno, je čas za akcijo. To je najboljši recept za uspeh.
Srčika občutkov po preplezani steni?
Ja, zadovoljstvo. Podobno kot nekdo, ki študira in je seveda vesel, ko študij konča. Jaz sem si zastavil južno steno Cerro Toreja, zahodno steno Bagiratija III, imel sem željo in kaj naj bo ob izpolnitvi drugega kot veselje. Vsak ima svoj travnik želja, ki jih goji ...
Nekje ste rekli, da fizična pripravljenost brez psihološke ni nič.
Tako je, da si v alpinizmu suveren, morata biti psihična in fizična pripravljenost čim bolje sinhronizirani. To najlažje dosežeš s samim plezanjem v gorah, tam, kjer ima alpinizem svojo pravo dimenzijo. Zgolj fizični trening je tako, kot bi smučal po travi. To je najbolj preprosto, nimaš kaj filozofirati. Moraš biti v stiku s terenom. Saj če bi gamsa za nekaj let vzeli iz njegovega sveta, bi tudi izgubil nekaj spretnosti. Moraš biti v tem svetu, znati brati steno. Za Janjo Garnbret pravijo, da je tako dobra zato, ker pač toliko dela. Neprestano je v branju bolderjev, prebere jih hitreje kot drugi, ker jih je malo več podelala. Mi smo letali po hribih, in da znaš prijeti skalo, grif, moraš pač biti tam. Ne pomaga ti, če imaš močne mišice, noga se ti pa trese.
Zaradi premalo plezarije v stenah.
Tako je.
Veljate za ekstremno močnega. Ste toliko trenirali ali ste tak po naravi?
Izhajam s kmetije in kmečki fant je vajen dela. Že pri dvanajstih, trinajstih sem pomagal sosedu na gruštih. Nekdo me je nekoč vprašal, ali jemljem anabolike in steroide, pa sem mu odvrnil, da je to od kmečkega dela. V vojski v Bovcu sem začel intenzivno teči, tedaj sem že plezal. V Jugoslaviji je bil privilegij, da so ti dodelili status športnika, če si se ukvarjal s športom, in si imel popoldne prosto. Z atletom Tomažem Križajem iz Kranja sem redno laufal, iz Bovca v Log pod Mangartom, v Trento, in to je bila super podlaga za poznejše vzpone.
Torej psihološka priprava ni bila meditacija v sobici.
Vedno sem bil bolj zagovornik prakse kot teorije.
Kako je nastalo mušketirstvo?
Drugo polovico vojske sem služil na Pokljuki in si pri nogometu zlomil nogo. Poslali so me v Rimske Toplice na okrevanje in tam sem spoznal Frančka, ki je plezal po obzidju stavbe. Johan je prišel na naš ferajn v Domžale malo pozneje, leta 1979. Po vojski smo združili moči, veliko smo plezali doma, potem Patagonijo in tako naprej.
Ste se značajsko popolnoma ujeli?
Značajsko smo si bili blizu in prihajali smo iz enakih socialnih okolij.
Kaj pa razlike med vami? Da ste kar najbolje vlekli voz, je moral imeti vsak svojo funkcijo ali ne?
V velikih stenah smo si vedno enakomerno porazdelili delo, vsak je en dan plezal naprej. Ko smo bili v baznem taboru, tam pa je Frančku kuhanje malo manj dišalo, več sva midva z Johanom. Ko smo plezali v domačih gorah, smo vedno cug-cug, menjaje v vodstvu. Med nami je bila vedno pozitivna energija, to smo vzdrževali z veliko mero zajebancije, tudi ob največjih naporih. To je bilo naše gorivo, bencin.
Je bilo luštno trpeti?
Veš, zakaj trpiš, veš, da delaš nekaj, kar si strašno želiš. Pa saj nobena stvar ni veliko vredna, če prideš do nje po lahki poti.
Ste se kdaj vseeno vprašali, kaj vam je vsega tega trpljenja treba?
Večkrat sem se vprašal, do kdaj vse skupaj furati. Najprej si škorec, dvajseta, trideseta, nato leta tečejo, oziraš se naokoli, familija, ono, tretje, potem te kdo vpraša, kdaj se boš zresnil, star si 45, pa še vedno goniš isto. Ampak ko pomisliš, da bi vse pustil, pa tudi veš, da bi bil nezadovoljen. Bila so obdobja, ko sem alpinizem malo opustil, nikoli za prav dolgo, a sem se potem vrnil.
Imate 61 let. Kako se vam, če se vam, leta v skali poznajo?
Zagotovo pri 60 letih ne moreš biti tako močan kot pri 20, ko bi vsaki lopati zlomil štil, a z leti pridejo izkušnje in z njimi veliko nadoknadiš, lažje se odločaš in postajaš vse bolj racionalen. Najpomembnejše od vsega je, da si redno v plezanju. Z danes na jutri se upad forme ne pozna, če je vmes leto ali več, pa že precej.
Bi načeloma še vedno zmogli vse, kar ste preplezali?
Nekaj zagotovo, a bi podlegel pri tveganju in motivaciji.
Podelitev cepinov bo 19. novembra v francoskem Briançonu, potem pa greste v Patagonijo.
Ja, ampak ne plezat, na treking.
Ste še veliko v gorah?
Ja, letos malo manj, sicer pa zelo rad plezam nove smeri. Uživam v iskanju prehodov. Bolj ko je stena gladka, bolj me mika iskanje prehodov v njej, te najdeš šele, ko si v njej.
Bili ste tudi mentor bodočim alpinistkam leta.
Mislim, da tudi kakšnemu alpinistu, ha ha.
Mislil sem na Marijo Jeglič, našo alpinistko leta 2018, ki mi je omenila, kako ji je bilo v čast plezati z vami.
Vesel sem, če najdem mlade ljudi, ki imajo željo napredovati, pri katerih vidim zagnanost. Z Luko Lindičem sva plezala, ko je bil še čisti škorec ... Sem v obdobju življenjskega kroga, ko sem vesel, da lahko svoje znanje komu predam, tako kot sem ga jaz črpal od starejših generacij.
Ste med začetniki načina plezanja light and fast. Se je od vaših hitrih in lahkih do zdajšnjih tovrstnih vzponov, od vas do recimo Lindiča, kaj spremenilo?
V osemdesetih smo na light and fast plezali predvsem v naših stenah, kar je bila podlaga za velike tuje stene. S Švicarjem Aishanom Ruppom sva šla leta 1996 v Yosemite, preplezala sva smer Salathe Wall v El Capitanu in potem še v Half Domu smer Direct Nothwest Face, z najhitrejšim časom takrat. Spoznanje, da v desetih urah preplezaš 34 raztežajev, te vodi v smelo razmišljanje, da bi tak način plezanja prenesel v Patagonijo. Rupp se je žal smrtno ponesrečil tisto zimo na Matterhornu. Potem sva šla leta 1999 z italijansko-argentinskim kolegom Rolandom Garibottijem kar dvakrat v Patagonijo in uspela na light and fast z dvema dolgima smerema v Fitz Royu, Ensueño in Slovaška z novo varianto.
Pravi alpinizem vam pomenijo težke velike stene. Kaj potem menite o osvajanju osemtisočakov, o fenomenu Reinholda Messnerja?
Vse je treba postaviti v kontekst časa. Če so v zlati dobi osvajanja osemtisočakov alpinisti stremeli po zbirki vseh štirinajstih, zdaj to počnejo stranke komercialnih odprav. Reinhold Messner je bil vizionar, s Petrom Habelerjem sta bila že leta 1978 prva na Everestu brez dodatnega kisika, kar je bila takrat velika stvar. Pa potem Messnerjev solo na Everest, njegova zbirka osemtisočakov je nekakšna lovorika, a Messner ima še veliko drugih dosežkov. Potem so tu Poljaki: Krzysztof Wielicki, Jerzy Kukuczka, Wojciech Kurtyka ... Pri teh ljudeh šteje, kaj so naredili na osemtisočakih, ne da so jih le osvojili. Njihov izum je zimska Himalaja, tako so že leta 1980 osvojili Everest.
Ali da si tak mož, da na vse osemtisočake spremljaš ženo, kot Roman Benet Nives Meroi.
No, ni je spremljal, skupaj sta kot naveza osvojila vseh 14 osemtisočakov, in to na zelo lep način, brez dodatnega kisika, brez fiksnih vrvi in brez pomoči šerp. Roman je prvi Slovenec, ki je osvojil vse osemtisočake.
Pa še njegova huda bolezen, simbolni petnajsti osemtisočak, ki ga je zmogel.
Ja, občudujem njegovo voljo, vztrajnost in etiko.
Kako je s Festivalom gorniškega filma, ki ste ga ustanovili in ga vodite že 17 let?
Živi, vsako leto ga pripravim, zdaj že nastaja prihajajoči, zbiram filme. Ostal sem v gorskem, alpinističnem svetu, prej v plezanju, zdaj malo več v kulturi.
Ste tudi pobudnik postavitve prve umetne stene pri nas. Kje je bilo to?
V Domžalah. Žal ne stoji več. Tedaj je bila super moderna, v hali Komunalnega centra, a košarka je bila bolj favorizirana, prostor je bil premajhen za vse in steno so podrli. Potem sem v Domžalah naredil novo, boldersko steno na OŠ Rodica.
Greste kdaj na plastiko?
Najbolj sem motiviran za cilje, ki zrastejo v moji glavi, te kar nekaj časa zorim, in ko je medeno, je čas za akcijo.
Nekajkrat sem šel v Koper, sicer pa imam naravno dve minuti od hiše.
Pa ne v Domžalah.
Ne, v Ospu, tam zdaj živim.
Ste bili zelo velikokrat na robu?
Mislite od izčrpanosti?
Predvsem v smrtni nevarnosti.
O tem je zelo težko govoriti. Včasih tega niti ne veš, nekajkrat pa sem bil zagotovo.
Vas takšna izkušnja ne odvrne od plezarije?
To ne, saj jo hitro pozabiš, težje je, ko izgubiš soplezalca. Od ljudi, s katerimi si skupaj ogromno doživel, se težje posloviš. Intenzivnost življenja z nekom, s katerim si deliš nevarnost, napore, tveganje, mrzle bivake, strah in seveda tudi veselje, je precej drugačna kot za šankom. Najteže sem se poslovil od Frančka. Pri Janezu je bilo drugače, nisem bil zraven, pri Frančku sem bil ob krsti, stisne te, jokal sem.
In ljudje v dolini, kakšni so vam najbližje?
Preprosti, simpl, s takšnimi sem se vedno najbolje razumel in tudi hodil plezat. Če v alpinizmu preveč kompliciraš, se zelo hitro izgubiš. Zelo lepo je plezati z ljudmi, ki jih poznaš in veš, kako bodo reagirali. Z novimi je treba pred zahtevnejšimi smermi malo poskusiti, kako bi šlo. Kdor je dober, bo v kritični situaciji še boljši, slab še slabši. Ob sebi moraš imeti nekoga, s komer ti energija raste, ne pa, da ti jo pobira.
Prvič ste šli v hribe z župnikom.
Na kmetih ni bilo časa za ukvarjanje s športom, doma smo bili štirje otroci. Leta 1976 je prišel v ihansko faro mlad župnik Jože Hauptman, bil je navdušen gornik in kmalu je tudi nas mlade navdušil za gore. Imel sem dobrih šestnajst let, ko nas je ponoči peljal na Triglav, to si zapomniš za vse življenje. Šli smo iz Kota, ob sončnem vzhodu smo bili na vrhu in to je bil lep uvod v gore. Potem me je radovednost gnala v alpinistično šolo in me s planinskih poti vodila v vertikalo.
Bi šli še enkrat po isti poti? Vertikali, ne horizontali.
Ja, to pa res. Vesel sem, da je tako tekla in da sem na njej našel bogastvo gora in srečal dobre ljudi. Vsakemu je v življenju nekaj dano in lahko si srečen, če to najdeš. Jaz sem našel.
Veš, zakaj trpiš, veš, da delaš nekaj, kar si strašno želiš.
Ampak doma je bilo delo, vi pa v gore.
Gotovo so me grdo gledali, doma se je spravljala mrva, jaz pa že v petek zvečer v hribe. Takrat se je gledalo, kaj boš od nečesa imel. Danes je življenje bistveno udobnejše. Takrat se je gradilo, je bilo treba delati.
Ne pa, terrayevsko, osvajati nekoristnega sveta.
Ja, osvajalci nekoristnega sveta smo bili tudi mi. A danes postaja to osvajanje nekoristnega sveta koristno za promocijo našega alpinizma in države v svetu.
Kaj pa strah staršev za vas?
Pri očetu to ni bilo tako očitno, materi je bilo gotovo težje, sploh pri daljših odpravah, pa novice o tej nesreči, pa ta se je ubil ...
Imate enega sina?
Ja, in tudi on pleza, a ima še precej drugih športov: padalo, kolo, tek, kajak, soteskanje … V veliko veselje mi je, kadar kdaj zletiva v gore, recimo po njegovem šihtu na Kukovo špico ali pred šihtom nočna na Škrlatico. Za njegovih 30 let sva letela skozi Direktno v Špiku, mislim, da v treh, štirih cugih štajerca, to pomeni simultano plezanje.