Matevž Kožman: Že prejšnji vikend je bila prisotna želja, da bi otvoril skalno sezono s kakšnim lepim in lahkim vzponom v KSA, a nisem želel “trojčkariti” z Aljano in Maretom v Kratkohlači, saj je bil počasi že čas, da končno splezam nekaj “cug-cug”. Zato sem plane samo prestavil za en teden.
Z Aljano hitro ugotoviva, da sva iz naše skupine lanskih tečajnikov prosta samo midva, zato že med tednom dorečeva, da se bova končno tudi midva navezala na isto vrv. Vedela sva, da bo cilj Kamniško sedlo, za izbiro smeri pa pustiva opcije še malo odprte.
Na koncu nama v oči najbolj pade Skrito veselje, še precej sveža smer v Brani, ki še ni dočakala svojega prvega rojstnega dneva. Kljub temu je informacij o njej malo morje in vsi so si enotni: čvrsta skala, lepa plezarija in dobra opremljenost. Ob prebiranju teh zapisov so naju v petek oba že pošteno srbeli prsti.
Časovnico zastaviva zmerno in določiva, da bo štart iz Jermance ob 8:00 dovolj zgoden. Aljano, ki je prespala na parkirišču v Kamniški Bistrici, zjutraj posvoji še lokalni poni, ki mu je zadišal sprehod do izvira. Pogled, ko se pripeljem na parkirišče, je neprecenljiv – Aljana si pred avtom pripravlja opremo, poni pa pridno taca za njo okoli avta.
No, novega prijatelja potem vseeno pustiva v dolini, ker postane kar nekoliko posesiven, zato mu Aljana niti ne ponudi prevoza nazaj domov, ko se skupaj zapeljeva proti Jermanci.
Dostop je tak kot ponavadi – dolg, vroč in popolnoma nepotreben s težkimi ruzaki. Kje je zdaj tisti poni, ko ga rabiš?
V dobri uri in pol sva pod steno, kjer hitro vidiva potek smeri in locirava prvi klin. Aljana mi ponuja, da kar jaz izberem, kdo bo prvi zagrizel v lepe prehode nad nama. Če ti je taka možnost ponujena, potem jo izkoristiš – če piše, da je detajl v drugem raztežaju, potem grem jaz prvega pa je. Za prvič se pa res ne bom po nepotrebnem spravljal v težave. Sploh zato, ker vem, da se bo Aljana čez detajl tako ali tako sprehodila.
Prvi raztežaj je ocenjen s III, ampak je kar lep in nič preveč šodrast. Do prvega sidrišča vpnem dva klina in povrh vstavim še enega metulja, ki ga Aljana dobi ven šele s kladivom. Sidrišče je že narejeno tako kot tudi vsa za njim in je tik pod detajlom smeri.
Aljani predam opremo in hitro je pod detajlom v drugem raztežaju. Nekaj časa sicer išče najboljši prehod, ki ni tako izrazit, ampak ga najdeva po vnovičnem ogledu skice in slik. Aljana ta del ocenjuje kot “moderno petico,” kar po njeni razlagi razumem kot plato, kjer ni dobrih oprimkov in stopov. Iz lažjega sveta se povzpneš pod previs, potem pa prečiš v levo in se preko ležeče plate skobacaš na manjšo poličko, od kjer potem najdeš prehod v desno. Stopi so miniaturni, marsikaj gre tudi na trenje, šalc pa tudi ni. Aljana kljub temu s tem nima nobenih težav, jaz pa tudi pridem čez brez problema.
Z naslednjega sidrišča se kot prvi spustim v grapo na levi, ki jo po šodru prečim do prehoda v tretjem raztežaju, ocenjen z IV. Glede na oceno, je kar pokonci, varovanje pa je možno samo z metulji. Gre za neke vrste zajedo do skalnega buhtlja, potem pa se moraš po njegovi desni strani še skobacati nanj z nekaj gvozdenja. Za tem je do naslednjega sidrišča samo še lažji svet.
Četrti raztežaj spet pripade Aljani, in sicer gre za podobno plezanje kot v prejšnjem raztežaju, ki potem preide na raz, kjer se težave znova omilijo. Na četrtem sidrišču nama v dolino skorajda zgrmi ogromna skala, na kateri je Aljana stala cel čas, ko mi je pobirala vrv.
Vsem, ki bodo to smer plezali, svetujeva, da so tukaj previdni, ker bo verjetno skala ob najmanjši obremenitvi popustila in opravila ekspresen sestop proti Kamniški Bistrici. Problematična je, ker je točno pod sidriščem in ponuja idealno stojišče, a že pošteno odstopa od podlage, jaz pa sem jo še dodatno razmajal, ko sem s kolenom zadel v skalo nad njo in jo porušil nanjo.
V peti raztežaj spet zaplezam jaz. Gre za lep in izrazit prehod po razpoki desno navzgor, ki je spet kar pokonci, oziroma je v začetnih gibih celo malo previsna. Varovanje do naslednjega klina je znova možno samo z metulji, za katere pa je ogromno možnosti. Spet gre za lepo plezarijo, ki postane lažja, ko dosežem klin. Od tam se sprehodim do raza in po njegovi desni strani do udobnega sidrišča na borovčku, kjer se najina smer sreča z Zgornjim stebrom in Škarjevo varianto zgornjega stebra.
Za zadnji, izstopni raztežaj imava na izbiro 4 variante. Aljano že od dostopa vleče v najtežjo, ki gre direktno navzgor in je ocenjena z V (A0). Ker je raztežaj njen, ji prepustim izbiro in brez posebnih pomislekov izbere ravno to opcijo. Na prvi pogled zadeva sicer ne izgleda tako zelo zahtevna, ampak v ključnem trenutku zmanjka dobrih oprimkov in stopov na pravih mestih, sploh za nekoga, ki je nekoliko manj gibljiv zaradi življenjskega posvečanja nogometu.
Aljana celo prizna, da se je za ta del morala pošteno namatrati in da ji je počitek, ko se je lahko usedla na skalni rogelj, prišel precej prav. Mene pa v tistih ključnih dveh ali treh gibih popolnoma pobere, ker na roglju nikakor ne počivam, ampam se moram z nogo in roko vseeno tiščati v steno, da me ne odnese ven. Tam vstati izpod previsa je kar zahtevno in se mi osebno ni zdelo veliko lažje od nekaterih delov Centralne smeri v Zadnjem Prisojniku, tako da je v primeru prostega plezanja ocena tukaj sigurno več od V.
Ko se za sekundo vsedem v pas, takoj opazim malo boljši oprimek za desno roko, zagrabim še soliden stranski prijem za levo in se z zadnjimi močmi vendarle privlečem čez ta del. Nadaljujem po razu, kjer se pridružim Aljani. Zadovoljna in navdušena nad smerjo si čestitava, pospraviva vso opremo, nato pa začneva sestopati.
Ker ne veva kaj naju čaka, pustiva dereze na vrhu ruzakov. Ko pa prideva okoli ovinka, nama je jasno, da sva dereze in cepina peljala samo na sprehod, saj je sestop suh kot mlade alpinistke, ko jih želi 60-letni pohodnik navdušiti s primerjanjem plezanja s seksom.
Ustaviva se še v koči na Kamniškem sedlu, kjer nazdraviva z izotoničnim Radlerjem, ki ga je Aljana vesela skoraj tako kot prekrasnega plezanja v smeri. Ker sva oba brez gotovine, nama ena izmed oskrbnic ponudi moderno rešitev – ona bo plačala za naju, midva pa ji znesek flikneva. Čaka naju še zadnje dejanje dneva – sestop. Ta je podoben dostopu – dolg, vroč in nepotreben.
Kljub temu mine kar hitro v zmernem tempu in kmalu se peljeva z Jermance proti parkirišču v Kamniški Bistrici. V zadnjem delu opazujeva, če je najin štirinogi prijatelj našel pot nazaj domov. Opaziva ga privezanega nedaleč od njegove ograde. Ker mu je svoboda tako grobo odvzeta, se nama kar malo zasmili.
Preden se posloviva, še zadnjič strneva vtise in se zadovoljna nad lepo smerjo usedeva vsak v svoj avto ter se odpeljeva … v isto smer.
Da povzamem, smer ponuja res krasno plezarijo v čvrsti skali, prehodi so res lepi in niti za trenutek ti v smeri ne postane dolgčas. Glede na ocene mojih raztežajev, nisem pričakoval, da se bom toliko naplezal, ampak na koncu so bile težave ravno pravšnje za prvo “pravo” alpinistično izkušnjo.
Aljana je bila nad smerjo še bolj navdušena pa jih je preplezala mnogo več kot jaz, kar pove veliko. Na koncu se je morala za 3 gibe celo pošteno potruditi, spila je pol litra tekočine v celem dnevu in pojedla 26 gumijastih medvedkov, jaz pa sem prvič plezal naprej in po dolgem premoru ter neskončnih težavah z raznoraznimi poškodbami končno spet šel v hribe in dobil material, da lahko svoje misli končno spet prelijem v pisano besedo. Krasno vreme, krasna smer, krasna družba in krasen dan.
Skrito veselje (190 m, V/III-IV) – plezala Aljana Kavčič in Matevž Kožman
Se nama pa poraja vprašanje, če sva bila mogoče prva Rašičana, ki sta plezala to smer?