Delo - Anja Intihar: ... in zdi se ti, da si nekje na Luni
Klemen Premrl je eden najboljših lednih plezalcev na svetu. Nenehno premika meje. Ne le pri osvajanju težkih smeri, še bolj svoje lastne.
Ko v zeleni bundi, oprijemajoč se cepina, in z eno derezo, zataknjeno v led, visi na enem od zaledenelih slapov nekje sredi Britanske Kolumbije, se zdi, kot bi ne bil s tega sveta. Majhna, drobna pika, ki se počasi premika in v deviški belini išče najboljši oprimek. Vstopil je v kotičke Zemlje, do katerih imajo dostop le redki. Nenehno premika meje. Ne le pri osvajanju težkih smeri, še bolj svoje lastne.
Ledene gore Grenlandije, ki nam zaradi sebičnosti in človeške brezbrižnosti izginjajo dobesedno pred očmi. Prostrane islandske jame, okovane v debel led, ki jih je v živo uzrlo malo oči. Klemen Premrl je eden najboljših lednih plezalcev na svetu. Februarja letos sta s soplezalcem Timom Emmettom preplezala najbolj previsno linijo v stenah slapu Helmcken v Kanadi – 40 metrov dolgo smer Mission To Mars sta (kot prvo sploh) ocenila z WI13. Že mnogo pred tem podvigom so njegov talent in izkušnje odkrili pri podjetju GoPro in ga »poslali« na avanturo vseh avantur. Ampak do tja še prideva.
Vedno tekmuje sam s sabo, nikoli s slapom oziroma smerjo. Ob koncu pogovora mi nato še povsem mimogrede navrže, da je Joja Nesba, slavnega norveškega pisatelja, tudi navdušenega alpinista, ob njegovem obisku Slovenije peljal na plezanje v Osp in ga prijetno presenetil ne le s svojim plezalnim znanjem, temveč predvsem s tem, da ga kot eden redkih ni nenehno spraševal o Harryju Holu.
Kdo ste, poleg tega, da ste ledni plezalec? Avanturist? Sanjač? Predrznež? Pionir? Iskalec lepote?
Najbrž vsega po malem. Veliko gornikov ima v resnici zelo izrazit smisel za estetiko. Meni je bilo od malega všeč vse, kar je lepo. Ravno zato je ledno plezanje tako zanimivo, ker je led že sam po sebi tako lep in abstraktnih oblik, spreminja se. To me je vedno privlačilo in je eden od vzgibov za to, kar počnem. Ko se podajam na avanture, ki plezalno – razen zame osebno – niso prav zelo pomembne, kakor sta bili recimo Islandija in Grenlandija, greš tja iskat nekaj, kar si vseskozi iskal, tudi estetski užitek.
Nekje ste dejali, da se za vas življenje začne, ko stopite iz cone ugodja. Plezanje vas v to najbrž nenehno sili?
Čeprav je stavek precej klišejski, res drži. Če smo nekje, kjer nam je toplo in udobno, se težko zgodijo kakšni presežki. Morda v mentalnem smislu, v avanturističnem oziroma športnem pa prav gotovo ne. Kaj ta cona pomeni in kdaj iz nje izstopiš, je odvisno od vsakega posameznika. Lahko se le telesno tako utrudiš, da ti ni več ugodno, pri alpinizmu je največkrat tako, da se približaš tisti meji nevarnosti, ki si jo še pripravljen sprejeti oziroma jo znaš kontrolirati. Meja je zelo gibljiva. Niti ni nujno, da vedno, ko izstopim iz cone ugodja, preveč tvegam. Že vstati ob 4. uri zjutraj in loviti sončni vzhod nekje v samoti, brez gneče, pomeni, da na neki način stopiš ven iz te cone. Da doživiš prvinski občutek v hribih, je dovolj že to, da greš bolj zgodaj od doma.
Februarja letos ste s Timom Emmettom preplezali 40 metrov dolgo smer v stenah slapu Helmcken v Kanadi. Prav na tem območju je bilo preplezanih nekaj najtežjih lednih smeri na svetu, pod nekatere ste podpisani tudi vi. Kaj pomeni »ena najtežjih lednih smeri na svetu«?
Pri lednem plezanju kot pri vsakem drugem obstajajo nevarnosti, ki pa se jim z določeno mero znanja in izkušnjami da deloma izogniti. Pri oceni težavnosti ne gre toliko za omenjene nevarnosti, gre predvsem za to, kako je fizično težko neko stvar preplezati. Ledne smeri se zaradi fizikalnih zakonitosti večinoma tvorijo do navpičnice, ledni plezalci iščemo več.
Slap Helmcken v Kanadi nikoli ne zmrzne, ker je prevelik, previsok in s preveliko količino vode. Kljub temu da so zime tam ekstremno mrzle, po mesec dni skupaj je lahko tudi do -20 ali -30 stopinj Celzija, slap ne bo zmrznil. Ker pa je tako velik, ustvari ogromno ledenega piša in ta na previsnih stenah zmrzuje. Po teh previsnih stenah mi plezamo naše ledne smeri. Ker so zelo previsne, so fizično precej težje kakor tradicionalni vodni zaledeneli slapovi. Bistvena razlika je tudi ta, da pri tradicionalnem lednem plezanju ledne vijake za varovanje običajno zavrtamo v led, tu pa zaradi slabše kvalitete ledu svedrovce zavrtamo kar v skalo. Kar se težavnosti plezanja tiče, je vsakemu plezalcu jasno, da je precej težje plezati po ledeni strehi oziroma previsu kot pa po navpični ledeni strukturi. In slap Helmcken je za zdaj edini prostor na svetu, ki smo ga odkrili, da ponuja previsno ledno plezanje.
Naravni led je živ. Ko plezate po ledenih slapovih oziroma ledenih gorah, se to premika, kruši, brbota pod prsti.
Led je na splošno medij za plezanje, ki se zelo spreminja. Obstaja le kakšne tri mesece v letu, vsakič se drugače tvori, dnevno se spreminja glede na zunanjo temperaturo. Laiki ponavadi mislijo, da se da plezati, ko zelo zmrzuje. Ampak ravno takrat se zgodi največ nesreč, ki so povezane s tem, da se ledne strukture podrejo, ker je led preveč krhek – to je običajno ob velikih temperaturnih nihanjih, recimo, ko se temperatura ponoči spusti do -20 stopinj. Najbolje je plezati, ko temperatura ne niha veliko in je le malo pod ničlo.
Led je spremenljiv in treba se je naučiti razumeti, kako se kot medij spreminja. Da vidiš ali čutiš, kakšen je, plastičen ali krhek na primer. Opazuješ strukturo ledu, ali se tali, je v njem morda preveč zračnih mehurčkov. Precej časa traja, da razumeš, kako se obnaša, in da osvojiš, kaj je zate kot plezalca dobro. Tudi sicer v življenju je tako, malo je stvari, ki pridejo na hitro. Vse zahteva svoj čas. Za dejavnosti, ki se dogajajo v naravi, je potrebnega še več časa, saj je narava neizprosna in ne pozna milosti. V njej ne moreš prehitevati stvari.
Ampak plezalci ne delujete ravno kot poosebljene potrpežljivosti.
Lahko narediš tisoč pravilnih odločitev, pa samo eno napačno, tako je v alpinizmu in življenju nasploh. Napačna te lahko stane zlomljene noge ali pa življenja. Ne bi rekel, da smo poosebljene potrpežljivosti, nas pa šport do neke mere tega nauči. Če se z alpinizmom ukvarjaš bolj resno in daljši čas, vidiš, da se do velikih stvari – in to je vedno zelo subjektiven pojem – ne pride čez noč. Smo pa plezalci pripravljeni v to veliko vložiti, tako časovno, finančno kot seveda fizično.
Katere so torej za vas te velike stvari?
Tiste, ki sem si jih dolgo časa želel. In ni nujno, da bodo prinesle odmeven rezultat, ki bo nekaj pomenil v športni oziroma plezalni javnosti, temveč le meni osebno. Na primer, ko sva šla z Aljažem plezat na ledene gore v Grenlandiji. Vsak ledni plezalec pomisli na to, ampak je izjemno drago, po drugi strani pa veš, da plezalno to ni nič posebnega, zato potiskaš to željo na stran. Ko pa se nama je ponudila možnost in sva šla, je bila to zame velika stvar.
Je nahranila vaš čut za estetiko?
Tudi. Milijonkrat sem pomislil, kako bi bilo to super. Estetsko je bil poslastica kontrast med ledenimi gorami, ki so svetle, divjih oblik in plavajo v relativno temnem mirnem morju, ter modrim nebom. Tam smo bili sredi poletja in čutili moč sonca, na drugi strani pa nas je obdajal led.
Kakšen je občutek iti nekam, kjer ni bilo ravno veliko ljudi? In videti svet, ki morda čez desetletja tak, kot je danes, sploh ne bo več obstajal?
Sam pri sebi vedno pomislim, da imam srečo, da lahko to vidim. To jemljem res kot srečo, čutim se privilegiranega.
Je to tudi droga, odvisnost? Poljski alpinist Wojtech Kurtyka je recimo, ko je prišel z odprave, že tuhtal o naslednji in temu podredil celotno svoje bistvo.
Ne. Je pa res, da če nekaj časa ne greš, kmalu čutiš pomanjkanje. Ko pridem domov s take avanture, sem vesel, oddahnem si. Ker vse to vedno spremlja tudi nekaj nevarnosti, ki ždi v podzavesti. Ne moreš se čisto sprostiti, saj gredo stvari hitro lahko zelo narobe. Vedno, ko pridem domov, mi zato malo odleže. Nekaj časa ne čutim večje želje po avanturi. Potem pa se to počasi umakne in spet začnem tuhtati, kaj bi bila naslednja stvar. Če začnem tuhtati prehitro, to tudi začutim. Ob vizualizaciji, kam bi šel, namreč začutim, da se še ne bi rad izpostavljal. Vse te plezalne avanture, na katere hodi človek iskat plezalni izziv, predstavljajo določen psihološki napor. Treba se je ukvarjati z obvladovanjem strahu, treme.
Kako čas teče, ko visite z eno nogo prikovani na led, druga pa je nekje v zraku in išče najboljši oprimek?
Pri plezanju si zelo fokusiran. V času epidemije koronavirusa, ko sem manj plezal, sem opazil ravno to, kako pogrešam ta fokus. Pri plezanju si lahko osredotočen zgolj na plezanje, ne obstaja nič drugega izven teh tvojih dveh kvadratnih metrov, ki jih moraš spremljati. Tudi če si v veliki steni, moraš biti osredotočen na naslednji gib, ne pa razmišljati, kaj je bilo spodaj oziroma kaj bo zgoraj. To je fino, ker ne misliš na čisto nič drugega, in čas takrat dobi drugo dimenzijo. Nekako se ustavi. A to pomeni tudi, da imaš veliko časa za razmišljanje in spremljanje situacije. Ne zgodi se pogosto, da se je treba zelo hitro odločiti. Veliko časa je za razmislek in analizo, preden sprejmeš kakšno odločitev. Kar je po svoje dobro, po drugi strani pa slabo. Ker če eno situacijo tisočkrat premisliš, je vsakič malo hujša (smeh).
Ko sva z Aljažem plezala na najvišjo ledeno goro, vrh najine mini avanture, sva čutila, fizično, da gora ni najbolj stabilna in da led poka. Ustavila sva se na enem od lažjih delov in razmišljala, kaj bi. Na vsej odpravi na Grenlandiji sva se vedno, ko naju je nekaj presenetilo ali prestrašilo, ustavila, počakala in si dala minuto, da se strah razleze. Enkrat je z ledene gore res padel velik kos, obstala sva. Prva reakcija je vedno nagonska in bi se zagotovo obrnila. A tudi dol ne bi prišla v eni minuti, zato sva splezala še zadnjih nekaj metrov in dosegla vrh. Morda je tu šlo za potrpežljivost, o kateri sva prej govorila.
Tako majhni se vedno zdite v primerjavi z orjaškimi kosi ledu, po katerem plezate. Človek je proti naravi nemočna mala pika, nič več, nič manj.
Tega bi se morali vsi zavedati. Narava ni milostna, če se odloči, nas lahko pomete z repom. Boriti se proti njej nima nobenega smisla. Če bomo še naprej tako ravnali z njo, nas bo sama iztrebila. Pri plezanju se moraš zavedati svoje majhnosti, ne smeš biti prevzeten, raje bolj ponižen. Na ledenih gorah sam vidiš, kako majhen si v resnici. Nama je bilo plezanje na goro izziv, ko pa sva stala na njenem vrhu, sva videla, da je tudi ona le majhna bela pika v morju. Naša jadrnica, ki nam je bila tako življenjsko pomembna, v morju pa še toliko manjša.
Uči to človeka ponižnosti?
Zame je iluzija, da me gora kliče oziroma spusti k sebi. Goro ali steno seveda spoštujem, ne slepim pa se, da bom čakal in me bo poklicala. Treba je znati oceniti določeno situacijo in biti pripravljen, izkušen, izbrati primeren trenutek, s čimer si zmanjšaš nevarnosti, ki prežijo nate kot na plezalca. Z izkušnjami pač večkrat sprejmeš pametno odločitev.
Eden od komentatorjev je pod videoposnetek vašega plezanja na Grenlandiji zapisal, da ga spominja na najbolj napeto igro minolovca. Asociacija se mi je zdela izredno posrečena in v bistvu – povsem na mestu.
Po eni strani to drži. Kot alpinist vedno poskušaš zmanjšati nevarnosti in se na vsako stvar pripraviti, enako je bilo z ledenimi gorami. Žal prav veliko ljudi nanje ni plezalo. Plezalec Will Gadd je enkrat plezal nanje na Novi Fundlandiji in rekel je, da je to čista loterija. Zoprno in nevarno plezanje, ker led poka. To sem vedel, pogledal sem si videoposnetke, kako se ledene gore obnašajo. Videl sem, da se v morju talijo, ko enkrat izgubijo ravnotežje, se obrnejo. To je hiter proces. Nekatere tudi kar razpadejo, kakor kristali. Ko se krušijo, z njih padajo stotonski ledeni kosi. Petdeset metrov visoka in 100 krat 100 metrov velika gora lahko razpade v sedmih minutah. Ostane le manjši cunami in kup razbitega ledu. Vedela sva, da se to dogaja, pa tudi, da se ne dogaja kar naprej. Ledenih gora je veliko in ne razpadajo oziroma ne obračajo se kar serijsko.
Preračunala sva, da možnost za kakšno neprijetno stvar sicer obstaja, verjetnost pa je majhna. Ko sva torej prej govorila o željah in potrpežljivosti – šport te med drugim nauči, da stvari, ki so nekaj vredne, od tebe tudi nekaj zahtevajo. Tehnično sva bila dobro pripravljena, a velik del so predstavljale nevarnosti, na katere nisva imela vpliva. Če bi se gora obrnila, velikih možnosti ne bi imela.
Kje so najboljše razmere za ledne plezalce? Sprašujem zato, ker so vaši posnetki iz Kanade dih jemajoči, a tisti s Peričnika estetsko prav v ničemer ne zaostajajo.
V Kanadi v Skalnem gorovju, Alberti, Britanski Kolumbiji – gre za veliko območje, tudi zelo napredno, kjer so dolga leta premikali meje lednega plezanja. Druga destinacija je Norveška, kjer sem tudi veliko plezal. V fjordih lahko na ledene plazove plezaš naravnost z obale, visoki so tudi po tisoč metrov, estetsko izjemno zanimivi. In potem seveda Centralne Alpe in Dolomiti, pri nas predvsem Julijske Alpe. Peričnik je res interesanten, sploh njegov osrednji del, po katerem sicer ne plezamo.
Doma je sicer zelo lepo z obilo možnosti za ledno plezanje, ampak iti nekam, kjer še nisem bil, je avantura sama po sebi. Nekje, kamor greš morda prvi, boš vedno stopil iz cone udobja. To je tisto, kar dela plezanje zanimivo – neznanke, ki so bistvo vsake avanture. Velik del plezanja so prav potovanja, druženja s soplezalci, včasih morda še bolj pomemben del kot samo plezanje. Včasih ne grem nekam samo zato, ker takrat ne najdem prave osebe, da bi šla z mano.
Kakšna pa je vaša prava oseba? Ali idealen soplezalec obstaja?
Obstaja, seveda. Najbolj pomembno je, da mu zaupaš. Da bo takrat, ko bo šlo kaj narobe, znal odreagirati. A daleč najbolj pomembno je pa, da je to človek, s katerim se imaš lepo, kljub temu da so stvari dostikrat resne. Vsaka plezalna avantura se začne, ko se zjutraj z nekom srečaš. Seveda sta osvojena vrh in smer velik motiv. Ampak če bi v Kanadi plezal z nekom, ki mi ne bi bil blizu kot človek in prijatelj, tako kot mi je Tim, zagotovo ne bi šel tja petkrat, temveč enkrat. Res sva februarja letos preplezala Mission to Mars, a sva že od leta 2012 začela s težkimi smermi in na vsaki dve leti preplezala kakšno. Pomembno je, kako se ujameš s soplezalci. Preplezana smer je zgolj češnja, ampak če je torta slaba, tudi češnja na vrhu ni veliko vredna.
Sta pričakovala, da bo osvojiti smer približno takšna misija nemogoče, kot bi bila odprava na Mars?
Ko prideš prvič prav pod slap, se ti zdi, da si nekje na Luni, ne pa nekje, kjer boš plezal. Zato sva se odločila za ta »vesoljska« imena, že prejšnjo smer sva poimenovala Interstellar Spice in se potem držala tega motiva. Ko si tam, se ti že vizualno zdi, kot bi bil v vesolju. Slap teče, hrumi, prši. Tako zelo drugače je od česarkoli, kar si do tedaj videl.
V Kanadi smo se v vseh teh letih veliko naučili na posameznih preplezanih smereh in vsakič smo si zamislili nekaj še bolj drznega. Letos je bil najin cilj, da preplezava najtežji del stene. Veliko sva trenirala, se pogovarjala, zdelo se nama je res, kot da bi šlo za odpravo v vesolje. Ko izbereš neko linijo, nikoli ne veš, ali se boš odločil prav in prišel na vrh oziroma do tja, kamor si si zamislil. Tudi te odločitve niso samoumevne.
Na približno četrti minuti plezanja v smeri Interstellar Spice se jasno vidi, kako lahko drobna napaka zamaje ne le uspeh smeri, temveč je življenje plezalca tedaj odvisno od trdnosti vrvi oziroma oprimka. Gre v resnici za drobce sekunde ali imamo le mi ob gledanju ta občutek? Spet se navezujem na doživljanje časa.
Tisto je bilo videti huje, kot je bilo v resnici. Nadaljeval sem del smeri in videl, da se kvaliteta ledu slabša in da bova morala počasi zaključiti. Vedel sem, da bom na neki točki padel, a tudi, da me bo vrv ustavila in mi ne bo hudega. Se je pa prav v tem primeru izkazalo, da je bilo vse skupaj kljub vsemu malce bolj zoprno. Šel sem višje, zapičil cepin, led se je odkrušil in padel sem. To sem pričakoval. A s sabo sem imel nahrbtnik z vrtalnim strojem, kladivom in svedrovci in sem ga ob padcu potegnil s sabo. Nahrbtnik je padal naravnost proti meni kakšnih petnajst metrov, čutil sem, da se mi vrv navija okrog vratu, hitro sem jo odvozlal, nahrbtnik je na srečo potem padel stran od mene. To je tisto, o čemer sva prej govorila, kako čas teče relativno počasi, ko gre kaj narobe. Tisti trenutek na videu je hipen, v resnici pa se je vse dogajalo že pred tem, pa še malce se je zakompliciralo. Ampak to se pač včasih zgodi. Ko sem prej rekel, da ne verjamem v to, da me bo gora sprejela in da bo milostna – včasih si kljub vsemu protislovno temu rečem, toliko si investiral v to, nekaj sreče pa ti je tudi lahko podarjene.
S posnetki, ki jih po odpravah objavljate, ste navadne smrtnike spustili v ta vaš svet. Vidimo, kar nam bi sicer ostalo skrito.
Plezanje je samo po sebi zelo egoistična dejavnost. Nihče nima kaj dosti od tega. A če lahko te zgodbe delimo z drugimi, je morda to največ, kar lahko naredimo. Da jim pokažemo to lepoto. Če je to za koga motivacija, da malce bolj aktivno živi svoje življenje, smo že naredili nekaj dobrega.
Moje plezanje je za družbo nepotrebno, gre le za moje osebno zadoščenje. Eden od motivov je zagotovo tudi ta, da opozarjamo ljudi, kaj nam izginja pred očmi, kaj izgubljamo, ker grdo ravnamo z naravo. Gorniki naravo bolj spoštujemo kot morda splošna populacija. Kot ledni plezalec na lastne oči vidim, kako je vsako leto manj mraza in snega. Če imaš možnost, da dosežeš širšo publiko na katerikoli način, četudi z videi, je to treba narediti. Če bomo čakali, da bo kdo drug naredil kaj namesto nas, bomo čakali zaman.
Ne jemljete pa tega, kot da bi s tem vašim odpravam vzeli deviškost?
Ne, nikoli. Po eni strani zato, ker se vse skupaj dogaja kasneje, ko sem že doma. Nič ne gre neposredno v eter. Tomaž Humar je začel s temi prenosi v živo, to je druga zgodba. Pri nas je vse skupaj bolj usmerjeno v dokumentarni šov. Kamera med plezanjem ne teče vseskozi, nismo nenehno pod pritiskom, kaj moramo narediti. Večino časa sem tam zaradi sebe, če pa še nekaj posnamemo, toliko bolje. Vse je še zmeraj povsem prvinsko, ne obremenjuje me. Grenlandija pa je bila tako ali tako posneta z namenom.
Iz podjetja GoPro so vas poklicali in vam ponudili sanjsko avanturo?
Poklicali so me ravno zato, ker sem preplezal te smeri v Kanadi. Iskali so najboljše plezalce, ki so jih lahko dobili. Will Gadd ni bil zainteresiran, ker je to že počel in je vedel, da je dokaj nevarno.
Kakšna industrija stoji za takim projektom? Kaj se skriva za tistimi sedmimi ali desetimi minutami, zmontiranimi v osupljiv videoposnetek?
Bilo je zelo bazično. Pri plezanju je nasploh tako, da stvari težko ponavljaš, preprosto se zgodijo, kakor se. Na Grenlandiji sva bila midva z Aljažem kot plezalca, v ekipi pa še snemalec in režiser. Osebje je ostalo na jadrnici. Imeli smo seveda ogromno kamer, izdelek, ki so ga reklamirali, je pač namenjen akcijskemu snemanju, zato smo morali posneti čim več prizorov, v katerih lahko človek dejansko uporabi to kamero. In včasih sva bila z Aljažem kot dva pajaca, ki plezata na goro s po šestimi goproji na sebi, ob tem so leteli nad nama droni, snemali so tudi spodaj z ladje. Kakšne večje industrije tam ni bilo, seveda pa, čeprav majhen, tak projekt ogromno stane. Že sama nastanitev ali pot do tja, potem še postprodukcija.
Doživeli ste tisto pristno divjino na Zemlji. Kako potem občutite vsakokratno vrnitev v »civilizacijo«? V ta hrupni, smrdljivi in sivi svet, ki ga ne znamo ceniti?
Tam, kjer smo bili nastanjeni v Kanadi, ni nikjer nikogar, telefon seveda ne dela. Tako tiho je, da sem bil bolj presenečen, ko sem prišel tja. Doma sem iz vasi v okolici Tržiča, kjer je v primerjavi z Ljubljano res mir. Ampak tam pa res ni popolnoma nič. Zvečer čutiš tišino, kar te malce vznemirja, a se na to hitro navadiš. Pomembno je, da znaš to občudovati in ceniti. A je življenje v taki divjini zagotovo tudi naporno, biti hkrati tako povezan z naravo in od nje odvisen. Hladno je, ljudje se morajo s tem nenehno boriti.