Tomaž Pahor: Od plana A, mimo plana B, čez plan C, do plana D.
Ja, plan D bo zagotovo tapravi. Ti samo navrži vso zimsko opremo v avto in se dobiva ob treh v prestolnici. Ura odbije 3.30 in že se peljeva. Prva destinacija je Molltaler Gletscher. Ob 6ih parkirava. Desno od naju Škoda Favorit, v njej spi slovak, levo od naju VW Transporter, v njem spi Hrvat.
Ob planiranju ture nas pozdravi sončni vzhod. Ob osmih se naloživa na MG Express in že pičiva proti ledeniku. Čez nekaj trenutkov že prisluhneva žvižganju kož. V svojem ritmu, z nekaj postanki za umiritev sape, prilezeva na najvišjo točko, 3100 metrov visoko. Zapičiva smučke in se peš odpraviva na oba vrhova 3123 metrov visokega Schareka.
Na vrhu se ne zadrživa predolgo, ne vem ali zaradi vetra, ali zaradi tega kar sledi. Sledi namreč smučanje. Mišični spomin kickne v trenutku in v dolino karvava kot da je to najin zadnji dan na planetu. Noge pečejo, ustavit pa se nemorem, preveč je dobro. Tako dobro, da na dnu ledenika nemudoma nalepiva kože in že sva spet na vrhu. Ponoviva vajo, le da naju tokrat smuči peljejo v restavracijo na pivo in kavo.
Na tem mestu se kujejo novi načrti. Spustiva se do avta in v soju zadnje dnevne svetlobe, na parkirišču premontirava robo. Turnosmučarska oprema zapusti nahrbtnik, nadomesti jo plezalska. Za jutrijšnji podvig morava v drugo dolino.
Odločiva se za napad na greben Glocknerwand. Zavedava se, da je tura tudi v idealnih razmerah velikopotezna. Greben je dolg dva kilometra, večino tega se dviga čez 3700 metrov visoko in ob prečenju obiščeš kar 11 tritisočakov. Če ga potegneš v celoti, zaključiš na samem Grossglocknerju. Veva, da ima greben eno rešilno bilko, možnost umika čez grapo. Kakšne so trenutne razmere tam gor, se nama niti sanja ne.
Kaj še čakamo?
S temi mislimi se peljeva proti parkirišču pod kočo Lucknerhaus. V ozadju igra Iztok Mlakar. Vmes postanek v Lienzu, kjer dokupiva nekaj priboljškov. Na parkingu (1900 m) sva ob 18. uri, v temi. Dve stolici, gorilnik ... skuhava kar dve runde pašte z mletim mesom. Prva runda pokrije današnji dan, druga je zaloga za jutri. Pojeva vse.
Ob 20ih startava proti zimski sobi pri koci Studlhutte (2800 m). Po približno 30 minut hoje, zapaziva tablo, ki opozarja, da je zimska soba zaprta, zaradi možnosti porušitve. Hmm ... rahlo razočaranje.
Po premisleku se odločiva, da zunaj pač ne bova spala. Greva nazaj do avta, tam kinkneva par uric in štartava od tam. Že tako velikopotezna tura, je pravkar postala veletura. No, pa naj bo tako ... trme premoreva dovolj. Ko ob 21h prispeva nazaj do avta, tam srečava tri Italjane z alpi opremo, nekam se odpravljajo. Po pogovoru izvemo, da so bili na zimski sobi tri tedne nazaj, ta je odprta in še vedno stoji. Pogledava se in si rečeva, če se ima danes za podret, pa naj se ... zagoniva nazaj v hrib.
Ob 23.30 presenečeno ugotoviva, da noter gori peč, ležišč pa praktično ni več prostih. Preostanejo nam trde lesene klopi, za par ur bo tudi to uredu. Ob 4ih zvoni budilka in še preden se dokončno zbudiva že navigirava med ledeniškimi razpokami. Noč je prekrasna, zvezd nešteto. Korak za korakom in noč se prekotali v še lepše jutro. Vrhovi v okolici žareče gorijo. Toplote pa od nikoder. Ker je na ledeniku nekje 30 cm svežega napihanega snega, se do vstopa na greben pošteno namučiva izmenjaje v gaženju.
Na greben vstopiva ob 8h zjutraj. Zaradi močnega vetra in nizkih temperatur so skale odete v fanatstičen trd sneg, ponekod led. Napredujeva hitro. Tako priplezava do vrhnjih stolpov in špic. Čez rob piha kot pri satanu, rokavice snameva, kjer je to res potrebno. Tahude špice in plate se tudi povarujeva. Na štantih razmišljam, iz kakšnega testa moreš biti, da plezaš na 8000 metrih pri –30
al manj. Tisti trenutek nisem več prepričan, ali bi rad to sploh izvedel. Edina stvar, ki si jo momentalno želim je, da se začnem že premikat. Tako preplezava čez 5. tritisočak grebena Glocknerwand in se začneva spuščati proti sedlu Untere Glocknerscharte. Zračni abzajli, ko za nekaj trenutkov zgubiš stik s kamnom in ko te sunek zabinglja čez rob severne stene, so nepozabni. Tako v dobrem, kot slabem smislu ... sprašuješ se, le kaj počnem tukaj? Hmali dobiš odgovor ... živim na polno. O, ja! Na sedlo pelje grapa, ki je tudi edina “varna” možnost umika iz grebena. Če od tam nadaljuješ, je edina možnost sestopa čez vrh Grossglocknerja. Ura se je bližala 15.30. Razmisliva, vrh bi verjetno še dosegla v svetlem, sestop po normalki v temi, pa naju res ni mikal. Tudi bičanja vetra sva imela počasi dovolj. Ko k vsemu skupaj dodava še utrujenost in dejstvo, da od 4:00 zjutraj nisva pojedla še nič, se brez slabe vesti odločiva, za sestop nazaj na ledenik. Na ledeniku se rahlo oddahneva, ledeno mrzlega vetra pa še kar ni hotelo biti konec. V bivaku nabasava v ruzak robo, ki sva jo tam pustila in paliva proti avtu. Še vedno nič ne jeva. V trdi temi, okoli 20ih prispeva do avta. Stolice ven, preobleč, preobut in potem ... vsak svojo klobaso v zaseki. Kot zanimivost naj povem, da sta ti dve klobasi v zaseki prav tako opravili celotno turo. Večkrat sem se na grebenu spomil nanju, pa v takem vetru nista imele šanse za preboj do želodca. Seveda sta vmes zmrznili, na sestopu pa sta dobile svoje mesto v notranjem žepu puhovke. Do avta so bile že pripravljene za serviranje.
Pravi blagoslov. Spakirava in štartava. Še zdaj si nisem razjasnil ali je bila tale vožnja mogoče še večji podvig kot greben. No, vsaj mraza res ni bilo. Bogata tura, ki te ne pusti ravnodušnega. Spomini na mraz, veter in utrujenost so močni. Spomini na slikovitost grebena in okolice še močnejši.
Prime te, da bi šel višje in dlje.