Tina Horvat: ... deviško triglavsko Sfingo
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
PODLJUBELJ • Kazimir Drašlar, za prijatelje Mikec, je eden vodilnih alpinistov iz 60. let prejšnjega stoletja. V zgodovino alpinizma se je zapisal z izjemnimi vzponi: leta 1961 je v navezi z Alešem Kunaverjem v treh dneh in med divjim viharjem ter v gosti megli prvi preplezal zadnji problem Triglavske stene – mogočno in do takrat še neosvojeno Sfingo. Leta 1967 sta s Stanetom Belakom - Šraufom kot prva Slovenca preplezala znamenito smer Bonattijev steber v Druju. Leta 1968 sta s Francem Štupnikom - Cickom stopila na neosvojeni vrh Lunko v afganistanskem Hindukušu, naslednjega leta pa je z Matijo Maležičem stal na vrhu Anapurne II, kar je bil prvi z vrhom okronan uspeh Slovenije v Himalaji.
Tudi uradno je prvi mož legend slovenskega alpinizma, saj je že deset let predsednik zbora alpinistov veteranov pod okriljem Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije (KA PZS).
V alpinizem je vstopil po srečnem naključju. Njegov profesor geografije na klasični gimnaziji je bil namreč
Pavel Kunaver, soustanovitelj slovenske taborniške organizacije, pedagog, alpinist, jamar, astronom in inovator. »Vse se je začelo pri tabornikih, kjer sem najprej spoznal profesorjevega sina
Jurija Kunaverja in postal jamar, nato pa me je drugi sin, Aleš Kunaver, povabil v plezalno šolo Alpinističnega odseka Ljubljana - Matica.«
Že zelo kmalu so se zanj začeli resni vzponi, saj je bil to čas razcveta slovenskega alpinizma. Mikec je spoznal same odlične alpiniste, največkrat se je navezal na vrv z Alešem Kunaverjem, Stanetom Belakom - Šraufom, Antonom Sazonovom - Tonačem, Branetom Pretnarjem, Tinetom Miheličem in Francem Štupnikom - Cickom. Plezali so predvsem v domačih gorah, zelo radi pa so zahajali tudi v Zahodne Alpe, kar je bil v tistem času že zaradi vseh dovoljenj, vizumov in pomanjkanja deviz velik zalogaj.
Bitka za Sfingo
Komaj 20 let star je preplezal tako imenovani zadnji problem Triglavske stene, Sfingo. Ta najbolj strmi, nedostopeni in monolitni del Triglavske stene, je dolgo veljal za nerešljivi problem, konec 50. let pa so se zaradi razvoja plezalske tehnike začeli prvi poskusi, da bi jo preplezali.
Uspešen vzpon je bil takrat prava senzacija.
»Ja, res je, v tistem času se je bila prava bitka za Sfingo. Po eni strani je veljala za velik bavbav, po drugi strani pa je bilo veliko poskusov, da bi jo preplezali, od naveze Mitja Kilar in Igor Levstek, do Milana Schare, Sandija Blažine, Anteja Mahkote, Nadje Fajdiga in Tonača. Seveda smo bili prijatelji, a vseeno je bilo med nami nekaj rivalstva. V času, ko je mene prineslo zraven, je šlo predvsem za tekmo med Alešem in Antejem, kateri bo prvi,« pripoveduje prvi junak Sfinge.
Natančnega števila svojih vzponov niti ne ve, saj si jih ni nikoli zapisoval. Vsak vzpon je bil zanj veliko doživetje. Nekoč sta s Tinetom Miheličem pri poskusu zimskega grebenskega prečenja od Vrtaške planine do Škrlatice do Oltarja zaradi obilice snega obtičala pod vrhom Visokega Rokava. Rešila sta se v bivak na Rušju, tam pa ju je naenkrat zajel tako močan snežni vihar, da sta morala drug drugega varovati z vrvjo, da ju ne bi odpihnilo, ko sta morala na stranišče.
Čelada – kaj je to?
Eden od dogodkov, ki se mu je najbolj vtisnil v spomin in ki je tudi precej vplival na njegovo alpinistično pot, se je zgodil leta 1959, ko je z Alešem Kunaverjem še kot najstnik preplezal zelo zahtevno zahodno steno Malega Druja v Franciji. Pri tem sta uporabljala opremo, kakršna je za današnje generacije nepojmljiva. »Vrv je bila že najlonska, čelad takrat še ni bilo, gojzarji so bili še tako narejeni, da se je dalo v njih tudi smučati. Imel sem tudi tetine predelane smučarske hlače iz lodna, nahrbtnik pa je bil pravzaprav vreča, made by Aleš Kunaver,« se spominja vzpona izpred 62 let.
Ko sta se našpičena mladeniča po odličnem vzponu vrnila v njihov tabor, ju je z navdušenjem sprejel bodoči vodja prve jugoslovanske himalajske odprave na Trisul Stane Kersnik. Ko je videl, da ima Mikec od več kot tisoč metrov dolgega spuščanja po vrvi povsem opečeno in opraskano kožo, jo je sklenil zakrpati. Vzel je jod in alkoholno razkužilo, in ko kljub hudim bolečinam ni niti trznil, ga je pogledal in dejal: »Madona, res si dober! A zapomni si tole: ko boš sam mislil, da si dober, si mrtev. To je bilo zame, takrat še smrkavca, zelo močno sporočilo in zelo sem si ga vzel k srcu,« nadaljuje.
Odprava na Anapurno II je bila njegova zadnja. Zaradi hudih ozeblin se je takrat njegova pot vrhunskega alpinista končala, ves čas pa je ostal povezan z gorami. Lažje smeri je še dolgo plezal, tudi z ženo
Alenko, v Himalajo pa je hodil le še na trekinge.
Poleg osvajanja višin je 80-letni upokojeni profesor živalske fiziologije na biotehniški fakulteti raziskoval tudi zemeljske globine in kot odličen jamar opravil tudi enega prvih potopov v jamski sifon, v tistem času je bil oblečen še v skafander. Med epidemijo koronavirusa sta se z ženo iz meglene Ljubljane preselila na sončno Gorenjsko, v Podljubelj, kjer njuno počitniško hiško obdajajo ogromni balvani, ki so prihrumeli z Velikega vrha. Mikec se med skalami počuti več kot odlično, nad plezališčem pa so navdušeni tudi njegovi vnuki.