Horvat Tina: ... in litrom kave za več dni v gore
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Anton Perčič je že s 23 leti končal zahtevne vzpone, vendar je pustil neizbrisen pečat v alpinizmu
Je prvi soplezalec Nejca Zaplotnika, plezale so tudi tri njegove sestre, Marija, Jožica in Barbara
KRANJ • Čeprav se nima za legendo alpinizma, je 69-letni Kranjčan Anton Perčič - Tone nedvomno pustil neizbrisen pečat v svetu vertikale. Ne le da je bil prvi in povsem enakovreden soplezalec legendarnega Nejca Zaplotnika, po njegovi zaslugi je začela plezati tudi sestra Marija, ki se zdaj piše Štremfelj in je ena najboljših slovenskih alpinistk. Tone je nehal plezati že pri 23 letih, a je kljub temu nabral 120 vrhunskih vzponov.
Z Nejcem sta se spoznala že kot sedemletna otroka. Postala sta nerazdružljiva, skupaj sta ministrirala in tudi marsikatero ušpičila. Potem so Nejca zagrabili hribi in še Toneta je zvabil v svet gora, čeprav nobeden od njiju ni izhajal iz hribovske družine.
Za začetek sta plezala po skalnih zidovih v bližini kranjskega Prešernovega gaja, nato sta se odpravila v gore. A ne po nadelanih poteh, ampak po brezpotjih. »Da sva po samo najini poti našla do vrha in pri tem preplezala marsikateri skalnati skok, se nama je zdelo sila imenitno. V osmem razredu osnovne šole sva se že vpisala v Alpinistični odsek Kranj, vendar pa takrat še ni bilo nobene alpinistične šole in precej sva se morala truditi, da naju je kdo hotel vzeti na plezanje,« pripoveduje Perčič.
Slabo vreme ju ni oviralo
Rosno mlada navdušenca in popolna alpinistična samorastnika sta se po nekaj vzponih z bolj izkušenimi alpinisti sama odpravila kar v Triglavsko severno steno, v Slovensko smer. »Uf, ko sva se s tistim pičlim znanjem in popolnoma neizkušena znašla pod steno, sva šele ugotovila, kako ogromna je. Vstop sva sicer našla, izstopa pa ne, in tako sva po policah ure in ure iskala prehode, pa nama ni uspelo. Niti vreme nama ni bilo naklonjeno, a takrat seveda sploh nisva pomislila, da bi bila dež in megla lahko ovira. Ko nisva našla izstopa iz stene, sva jo še enkrat splezala, navzdol. Popolnoma premočena od dežja sva nato iz Vrat tekla do Mojstrane, da sva ujela zadnji avtobus. Ta najin vzpon je bil kar ornk izkušnja,« se smeje ob obujanju spominov na njun veliki alpinistični krst, po katerem ju je še močneje zagrabila sla po odkrivanju novih razsežnosti.
Tone in Nejc sta se z izjemnim zagonom lotila večdnevnih tur. Zaradi pomanjkanja denarja sta s sabo vzela le kakšno štruco kruha in termovko kave, spala sta pod smrekami ali v pastirskih stanovih. Vmes se jima je veliko dogajalo. Tone pravi, da ju je njuna skupna pot zelo oplemenitila. »Po značaju sva si bila čisto različna, a sva se izjemno dobro dopolnjevala. Nejc je bil bolj usmerjen v ekstreme, veliko več si je upal od mene. Bolj je bilo težko, bolj ga je vleklo. Jaz pa sem bolj razmišljal o nevarnostih in ga v nekem smislu tudi držal nazaj. Ko sem nekoč na Triglavskem ledeniku zdrsnil in me je odneslo hitro kot raketo, sem bil ves prestrašen. Nejc pa se je usedel na ta zadnjo in se dričal navzdol ter vpil, kako je to fajn. Ali pa naju je naš kaplan prosil, ali ga peljeva plezat Hornovo smer v Jalovec. Problem je bil, da je imel kaplan prst v gipsu. A Nejc je takoj privolil in rekel, da bova itak midva naprej plezala. Zanj res ni bilo nobene ovire, ne časovne in ne druge. V hribih je bil popolnoma svoboden človek,« Tone opiše svojega prijatelja.
Himalaja ga ni pritegnila
Leta 1971, takrat sta imela Tone in Nejc 19 let, so se na kranjski AO vpisali štirje fantje iz Orehka, med njimi Marko in Andrej Štremfelj. »Ti štirje so bili čisto divji, in takrat se je na AO Kranj začel preporod. Začeli smo plezati skupaj in se lotili vseh najtežjih smeri v naših stenah, od Aschenbrennerja do Čopa in Zajede ter Stebra Šit. Proti koncu leta 1971 pa se je najina skupna plezalska pot razšla. Nejc je začel trenirati za Himalajo, mene pa to ni mikalo in sem se bolj posvetil dokončanju študija, službi in družini,« pripoveduje. Zahtevne smeri je plezal še do leta 1975 in v tem času postal načelnik AO Kranj. Odseku so se takrat pridružile kar tri sestre Perčič, Joži, Marija in najmlajša Barbara, ki se je leta 1980 smrtno ponesrečila pri plezanju v smeri Herlec-Kočevar v Šitah.
Tonetov zgodnji zaključek alpinistične poti je povezan tudi z družinsko situacijo. Odraščal je namreč v družini s kar desetimi otroki. Že pri 14 letih je ostal brez očeta. »Vsi smo morali pomagati mami, da smo sploh preživeli. Mama je po očetovi smrti začela raznašati časopis Delo in seveda smo ji pri tem vsi pomagali. Dvajset let smo to počeli, pred svojimi službami in šolami. Ob četrtkih, ko smo imeli sestanke na odseku, smo pogosto ponočevali do jutranjih ur. Ko sem enkrat omenil, da moram prej domov raznašat časopis, je Nejc rekel, da bomo to kar vsi skupaj, in od takrat je ves kranjski alpinistični odsek raznašal Delo,« se še spominja tistih časov.
Kljub temu da je resne vzpone opustil, je Tone ostal zvest goram. Z ženo Dito, ki jo je spoznal na alpinističnem odseku in je z njo tudi veliko plezal, imata štiri otroke in osem vnukov. Najprej z otroki in nato z vnuki so in še vedno radi veliko hodijo v hribe, hčerka Urša Pogorevc je postala tudi odlična plezalka.
Prvi klin takoj po valeti
Tone ima še posebno lepe spomine na dan, ko sta z Nejcem zabila prvi klin. Takoj po valeti v osnovni šoli sta se sama odpravila do Češke koče in od tam prek Vratc naravnost na Kočno. Pri tem sta se znašla pred ogromnim skalnim pragom, kjer sta se morala navezati in se zavarovati s klinom. »To je bil za oba velik dogodek, najin prvi klin v življenju! Pa še dobro je držal in sva ga komaj izbila. Počutila sva se, kot da sva že velika alpinista,« se smeje.