14. februarja leta 1960, je tedaj 23-letnega Aleksandra Kamenjeva - Saša iz Maribora, študenta agronomije v Ljubljani in že izkušenega alpinista Akademskega AO, v Kokrski dolini zasul snežni plaz ...

Severni steber Skute pozimi

Čudovita je pomlad v Koncu. Že ko zaviješ iz Kamniške Bistrice proti Žagani peči, te prevzame lepota prebujajočega se življenja. Korakaj tiho, brez besed! Najprej boš srečal veselo veverico, ki neugnana poskakuje z drevesa na drevo in se očitno zabava z vsem, kar zapazi okoli sebe in pod seboj. Nikar se ne jezi, če ti razposajenka zažene češarek na glavo, saj uživa v pomladi prav tako kot ti. Dolgouhega plahuna pa boš videl le bežno. Ta tudi kljub pomladi ne pozabi na previdnost. Kdo ve ... Pri Žagani peči postoj! Nato pa še tiše naprej. Srnjakova družina je plaha, le od daleč si ogleduj te lepotce. V gorah niso lepi samo skalni vrhovi, niso lepe samo stene! Bori, jelke, vsi plahi in pogumni prebivalci, od male in živahne veverice do ponosnega gamsa samotarja na izpostavljeni gorski polici, dajejo goram tisti pravi čar, ki ga »leteči« transverzalec ali pijani »planinec« v Kamniški Bistrici ne bosta nikoli spoznala.
Čarobna je ta pot in z Vančem nama ni žal, da sva se tukaj malo zamudila. Kaj zato, če naju bo na poti do Bivaka pod Skuto lovila noč. Še vedno tiha se zagrizeva v strmal in po navadi tako dolga pot nama hitro mine. Skoraj brez pravega prehoda preideva v območje krute zime, ki še gospodari na Malih Podih. No, saj to sva tudi želela. Sneg, led, turo zimskega značaja. Da, včeraj. Težke deževne kaplje so tkale na okno in kakor v taktu govorile: ne bo nič, ne bo nič ... Kljub temu sva se dogovorila, da izkoristiva zadnjo priložnost v letošnji zimski sezoni. Že lani sva hotela uresničiti najin načrt, pa sva predolgo odlašala. Letos ne smeva, drugače bo šel po vodi. Sedaj morava poizkusiti! Če bo vreme, bo steber najin, če pa ne bo, volje gorskih duhov ne moreva spreminjati. Vendar, razšla sva se včeraj prav kislih obrazov in po najbližji poti hitela domov, da ne bi bila preveč mokra.
Danes zjutraj pa je bilo čisto jasno. In nato - ves dan niti oblačka. Polna optimizma pripraviva plezalno opremo in hrano za jutri, preden se pogrezneva sladko spanje.

Visim v zelo neprijetnem položaju. Vrvni sedež me že stiska, da komaj diham. Preklinjam mokri najlonki, ker sta tako prožni. Vem, da to ni slaba lastnost, toda zavest, da se spuščam na slabo zabitem klinu nad majavo lusko, mi še bolj greni že tako neprijeten občutek, ko niham na prožni vrvi meter navzgor, meter navzdol. Tako, sedaj šele sem dosegel'z nogami gladko poledenelo ploščo, ki se konča globoko pod menoj v divje nasekanih skladih. Če se klin izruje ... Še zadnje dejanje. Z nogami se rahlo odbijem, zaniham v desno in srečno pristanem v dnu velike rdeče votline. Vanč se mi smeji ter pravi, da sem se držal kot na smrt obsojen, ko sem visel med nebom in zemljo in se počasi sukal okoli svoje osi. Na žalost njega nisem videl, mislim pa, da sva si bila v tistem položaju oba precej podobna. Do tu je šlo vse kot po maslu. Ob sedmih sva zapustila bivak in prav kmalu našla to grapo med Križem in Rinko. Čeprav sva vsak raztežaj varovala, sva se prav hitro spuščala po grapi navzdol. Ko sva mislila, do bova kar tako lahko prišla na Vodine, nama je zaprl pot ta ogromni skok. Dolgo sva iskala dobro razpoko za klin in imela sva z vsem srečo. Sedaj se kar podričava po ozkem snežnem žlebu do velikih snežišč pod stenami. Mračen je svet tukaj. Komaj kdaj posije sem sonce. Posledica tega je, da rijeva kot dva krta ponekod do pasu globok pršič, ki se je nabiral na meleh že od oktobra ali še od prej. In kdo ve kdaj bo v pozni pomladi z gromom zdrsel navzdol. Gorje mu, ki bo takrat hodil tod okoli. Sedaj pa brez strahu prečiva za zdaj še v grozečem snu spečo nevarnost. Nad nama je skrita krnica med Rinko in Skuto. Le še senca nekoč mogočnega ledenika, ki se je valil izpod vrhov v dolino do Jezerskega in oblikoval ta svet, leži pod snegom. A še tako huda zima mu ne pomore več. Obsojen je na propast, počasi bo čisto izginil, in kot da bi ga bilo sram, se je skril množici radovednih oči.
Lepo naju je zdelalo tole »jadranje«. V dolini je že odbilo poldan, midva sva pa šele pri vstopu. Majhen suh plazič prhne mimo naju. Visoko nad nama je rob. Opast se svetlika v zlatem lesku. Tam zadaj je sonce, vrh. Kako daleč je to. In blizu!
Vanč si popravlja dereze. Voda klokoče v lončku na kuhalniku. Uvertura je za nama. Zavesa se dvigne, predstava se lahko prične. Počasi sekava stope, oprimke. Vanč izgine za robom. Le še vrv naju veže. Poleg občutkov edina priča, da sva celota. Na majhnem pomolčku se zopet snideva. Lepa prečnica za robom nazaj poskrbi, da dejanje napne. Pri Češki koči se sonči skupina smučarjev. Tudi oni uživajo v gorah. Vsak po svoje. Zavriskava jim. V zboru se odzovejo. Čeprav smo daleč narazen in se ne poznamo, smo prijatelji. Skupne misli imamo: Lepo je v soncu, v divji samoti gora. Plemenita je taka vez med ljudmi, planinci.
Zadaj za robom ne vidiva nikogar več. Sama sva. V boju z ledom in snegom, v boju za vsak meter višine. Občutna strmina nama ne pusti do sape. Šele visoko gori pod previsom si na ravnem prostorčku oddahneva. Med snegom in skalo zeva globoka luknja. Idealen prostor za nočitev. Sonce je že prilezlo izza grebena Kočne in naju s svojimi toplimi žarki prijetno ogreva. Pol šestih je ura. Skušnjava naju ne premami. Po plateh, pokritih s tanko plast jo ledu in snega, plezava naprej. Danes morava priti čim više. Zavedava se, da naju jutri čaka še težje delo.
Le še ozek, leden žleb naju loči od roba. Vanč počasi zabija dolg ledni klin. Potegne se više, gvozdi, nato stopi na klin. Stojim v vpadnici žleba in opazujem koščke ledu in snega, preden mi padejo na glavo. Sneg in skale okoli naju postajajo rdeče. Sonce počasi tone za obzorje. Temne sence v dolini naju priganjajo, da poiščeva prostor za noč. Končno se rez malo položi. Steptava sneg in ogradiva s snegom zračni balkonček. Ko končava z delom, je že temno.
Zopet brni kuhalnik. Koliko je ura? Šele enajst. Ponovno sem prepričan, da ura ne stoji. Celo večnost že sediva tukaj. Prepevava pesmi, nato arije, duete. Vanč poje sopran, jaz tenor. Nato menjava. Ko bi tudi ponoči ure tako minevale kot podnevi! Zavita v vrečo za bivakiranje šklepetava z zobmi. Tudi to je neke vrste prepevanje. Vroč čaj sredi noči nama zopet povrne nekaj toplote. Kuhalnik nekaj nagaja, vendar še ni nič hudega. Vsaj malo dela. Medtem ko ga čistiva, čas hitreje mine. Sedaj me zebe samo v noge. Nisem se sezul. Čevlji so tako mokri, da bi jih ne mogel več obuti. Vem. To ni dobro. Toda aprilska noč tudi sredi zasnežene stene ni več tako mrzla, kot bi bila januarja ali februarja. Le proti jutru pritisne mraz. Zvezde počasi zblede. Čas bo! Kuhalnik zopet sabotira. Reč postaja nevarna. Gori kot pobesnel. Kresa res
nisva hotela zakuriti. Postane naju strah, saj lahko vsak čas eksplodira. Vanč ga z nogo prevrže v sneg. Ko pospravljava vase mlačno mešanico, najini »zverini« zmanjka bencina. Zadovoljna s še kar dobrim izidom pospraviva nevarno reč v nahrbtnik. Kuhala pač ne bova več.
S prvim svitom pričneva čistiti oprimke. Le počasi gre po stebru navzgor. Tu nekje bi morala zaviti v levo. Toda to je kislo jabolko. Na gladki skali leži le ped novega snega. Nekje sem bral, da sta Cic in Rado v takem plezala Šite. Varovanje je tu iluzorno. V to ne bova ugriznila. Po kratkem bojnem posvetu odločiva: po stebru navzgor. Pod prevesnimi skladi se umakneva na desno. Varujem pod kaminom, ki drži nazaj na steber. V poštev pridejo zopet klini vseh vrst. Previdno zasajava prednje zobe derez v požled. Čas drvi. Stena nama vedno bolj kaže svoje ostre, zmrzle zobe. Danes morava biti na vrhu. Še vedno uživava v plezanju, ob tem pa hitiva, hitiva. Vanč, ki vedno navdušeno lovi vse detajle na film, je spravil aparat na dno nahrbtnika. Tudi spomniva se ne nanj. V težki prečnici se zatakne vrv. Brez varovanja splezam za rob in jo sprostim. Nekaj klinov zopet ostane. Midva se bova vedno s hvaležnostjo spominjal njihove pomoči.
Visoko nad nama že vidiva rob stene. Zadnja prečnica in previsen, ozek kamin nad njo sta nama izpila skoraj vse moči. Čemur sva se izognila spodaj se tu več ne moreva. Vsak korak na strmih zasneženih plateh nama pije živce. Teh nekaj raztežajev mi bo ostalo še dolgo v neprijetnem spominu. Je to še sploh plezanje? Oddahneva se šele, ko preko roba zavijeva v manjšo grapo. Opast nad nama je že blizu. Zlata, obsijana od sonca naju vabi. Za njo je vrh,
toplota, počitek. Pod vrhom je. strmo snežišče. Z užitkom zasajam cepin globoko v sneg. Zavijem desno. Pod opastjo je pršič. Nato trdna plast. Kopljem stope, oprimke. Cepin zapičim s krepkim zamahom čez rob, dvignem se in prevalim na sonce. Svetloba me skoraj zaslepi. S cepinom se zavarujem, počasi pleza Vanč za menoj. Izmučen je, saj je v najtežjem delu stebra ves čas vodil. Limona s sladkorjem nama vrne moči. Razveseliva se nad dobljeno zmago. Zmago? Ali sva kaj premagala? Goro?
Ne! Preizkusila sva svoje moči, preizkusila sama sebe. Stena je ostala nespremenjena. Mogočno stoji in meče svoje sence nad dolino. Samo mi se spreminjamo v njej. Vračamo se bogatejši z izkušnjami in polni novih doživetij.
Izstopila sva nekoliko desno od vrha. Čudovit razgled naju očara. Pozabiva na težave, pozabiva na čas. Sonce se počasi spušča za grebene. Previsno se spuščava na Male Pode. V dolini se prižgo lučke. Stemni se, ko streseva pred bivakom sneg s čevljev.

Ležim v mehki, dišeči travi ob Bistrici. Voda hrumi pod menoj. Zaganja s v skale, vrtinči, pljuska ob bregovih in hiti v dolino. V vejah košate lipe žvrgoli ptič. Je to drugo poglavje? Je samo plezalni vzpon eno samo doživetje, sam zase? Kdor misli tako, greši. Gore moramo doživljati vedno v celoti. Le tako s ebogati vračamo v dolino.

Severni steber Skute preplezala 13. in 14. IV. 1959 v prvenstvenem zimskem vzponu Vanč Potrč (AO Obrtnik) in Saš Kamenjev (Akademski AO). Za spust po grapi med Križem in Rinko in dostop do stene sva potrebovala 6 ur, prvi dan sva plezala 6 ur, drugi dan pa 12 ur. Z bivakom in sestopom je trajala tura 36 ur. Steber v gornjem delu pozimi izredno težaven.

Saš Kamenjev
PV 1960

V slovo Sašu Kamenjevu

Sredi zime nas je pretresla novica, da se Saš ni vrnil. Zaman je bilo iskanje.Ogromen snežen plaz izpod Kokrskega sedla nam je neizprosno iztrgal dobrega tovariša v navezi, dobrega človeka.
Že v rani mladosti je redno odhajal v gore. Posebno so se mu priljubile Savinjske Alpe. Svoje ture je večkrat popisal v Planinskem Vestniku, kjer je kot stalni sodelavec urejeval rubriko domačih alpinističnih novic. .
V letu 1959 je bil po številu vzponov najuspešnejši plezalec Akademskega alpinističnega odseka. V eni sezoni je preplezal preko trideset smeri, tudi izredno težavnih. Posebej ga je zanimala zimska alpinistika. Zabeležil je tudi prvenstvene zimske vzpone. Najbolj je bil ponosen na prvenstveno zimsko smer v severnem stebru Skute, ki ga je preplezal s prijateljem Vančem v zgodnji spomladi 1959.

PV