Tomaž Šabec: ... GRS reševalna akcija
V nedeljo, 23. julija, smo si jaz, Vita in Kekec zadali za cilj preplezat Skalaško smer v Škrlatici.
Zjutraj sva z Vito 15 minut pred dogovorjeno uro (6:30) zbudila Ajdo, Sebata in Kekca, ki so taborili na 3. serpetini ceste na Vršič. “Budnico sredi noči” so nama nekako oprostili med srkanjem polne termovke kave, ki sva jo prinesla s seboj. Po opravljenih jutranjih ceremonijah se nas je vseh pet podalo na pot proti koči Krnica, kjer sta jo Ajda in Seba mahnila proti smeri Po zadnji polici do Prisojnika, mi tri pa po planinski poti proti Špiku. Na mestu, kjer pot zavije na levo proti Gamsovi špici smo nadaljevali z vzponom po melišču in nekje na višini Bivaka I v Veliki Dnini vstopili v smer.
Rečeno nam je bilo, da bomo spodnji del smeri prešpricali, saj je baje precej krušljiv (Kekec ga je že preplezal), zato smo v smer dostopili po Škrlatiških gredah. Dostop je bil poln gruščnatih polic pri čemer so oprimke za roke predstavljale preperele kamnine, zato je bilo potrebno biti zelo previden. Po kakšni uri skale smo končno prišli v našo smer. Začetno plezanje nama je zagodla ozka grapa nad katero so bili ujeti balvani, saj si se lahko skoznjo skobacal ali ti ali pa ruzak. Z Vito sva s skupnim sodelovanjem rešila ta rebus s podajanjem ruzakov. Kako je splezal Kekec, nama ni bilo čisto jasno :). Sledilo je kar nekaj raztežajev solidnega plezanja vendar precej ostre skale, tako da so blazinice na prstih malce trpele. Z Vito sva izmenjaje plezala kot drugi ali tretji, da vsak malo potrenira izbijanje klinov in odstranjevanje vmesnih sidrišč. Menim, da nas je pot čez tretji raztežaj do vrha vodila po gruščnati grapi, namesto po levi strani mimo previsa.
Skoraj pri vrhu gruščnate grape sem plezal kot drugi v navezi in se razveselil skale pred svojo desno nogo, saj sem imel za seboj Vito, zato sem pazil, da ne sprožam preveč kamenja. V trenutku ko sem stopil z desno na skalo, se je zališal pok, nekaj prahu, v palcu desne noge pa sem začutil kljuvajočo bolečino ter kmalu zatem kri v plezalki.
Sesedel sem se na rit in takoj sem sporočil Kekcu, da je resna poškodba in da trenutno ne morem splezati do sidrišča, zato je aretiral mojo vrv ter se spustil do naju z Vito. Z Vito sta v moji neposredni bližni postavila novo sidrišče ter me z najlonskim trakov vpela vanj.
Sledilo je previdno sezuvanje plezalke, ogled poškodbe in diagnoza zlomljen palec ter ugotovitev, da spust do doline s takim prstom vsekakor ne bo mogoč. Kekec mi je stopalo povil in poklical GRS. Sporočili so nam, da naj počakamo kjer smo in pridejo s helikopterjem.
Po uri čakanja v grapi smo zaslišali ropotanje metlic helikopterja. Nasmeški so se nam narisali na obrazu misleč, da jo bomo tako poceni odnesli in da bomo že pred večerjo doma. Helikopterjem je naredil pet preletov nato pa izgnil proti Kranjski Gori. “Verjetno imajo trenutno kakšno bolj pomembno reševanje in nismo prvi na prioriteti”, smo si rekli. Čez pol ure pozvoni Kekcu telefon z novico, da reševanje iz grape ne bo mogoče zaradi nedostopnosti in da naj splezamo na bolj izpostavljeno mesto. Deset metrov nad nami se je nahajala gruščana polica, ki je bila edino logično mesto. Nekako sem s pomočjo soplezalcev priskakljal po eni nogi do police in se vpel v sidrišče, ki ga je prej pripravil Kekec. Nato je GRS-ju sporočil, da smo nared za drugi poskus. Odziv je bil, da se nad Razorjem kuha nevihta in da naj počakamo na ugodnejše večerne razmere. Čas smo zapravljali z igranjem I spy with my little eye in študiranjem radarske slike vremena. Čez dve uri spet zaslišimo helikopter. “Zdaj nas pa morejo potegnit gor, saj smo vse pripravili po njihovih navodilih”, smo si rekli. Toda zaman … Helikopter je naredil tri prelete, nato pa spet izgnil proti Kranjski Gori. Pol ure tišine je prekinil Kekčev telefon:” Halo … o neeee… ja ok … mamo vetrovke in prvo pomoč, bomo že nekako …”. “Po nas pridejo ob šestih zjutraj, ker preveč piha, mi pa smo preveč v steni” nama je sporočil. Zavil sem z očmi in si rekel:”It’s gonna be a loooong and cooold night.” Ob naslednjem pomisleku pa sem si rekel:” “Če je Humar preživel 6 dni v Nanga Parbatu, bom pa tudi jaz eno romantično poletno noč na Škrlatici.” Stopalo sem uspel počasi spraviti nazaj v gojzar, saj druge izbire ni bilo, ko pa sem stopil nanj pa ugotovil:” Pa saj to bi pa še nekako šlo po peti …” Po kratkem sestanku smo se odločili, da preplezamo še preostanek smeri in se potem spustimo po vrvi ter poiščemo ustrezno mesto za helikoptersko reševanje in naše nenačrtovano bivakiranje. Takoj ko smo začeli s plezanjem se je vzdušje precej izboljšalo. Prst je občasno zabolel, vendar sem pozabil na bolečino med iskanjem ustreznih oprimkov. Kekec mi je velikodušno pomagal čez dva detajla, čez katera me je spravil ob dajanju mojega ritma, kdaj naj povleče za vrv in kmalu smo bili na vrhu smeri … Hkrati pa je padel mrak … “Čelke ven, naštimajte popkovine, sledi spust” je bil Kekčev ukaz.
Nato je sam začel spust s štrikom na ramenih. Na vrhu grebena je veter še posebej bril, od Kekca pa je trajalo kakšne pol ure, da sva zaslišala: “Fraj štrik”. Sledili so trije spusti po gruščantih grapah, kjer je Kekec pametno naredil sidrišča v “zavetrjih” pred padajočim kamenjem, da se izognemo še kakšni potencialni poškodbi. Vmes nam jo je še 2x zagodel štrik, ki ga nismo mogli dobit dol. Enkrat ga je Kekcu po kavbojsko uspelo dobit dol, drugič pa ga je šel reševat s prusikarjenjem.
Ko smo se znašli na vrhu melišča smo bili vsi že precej utrujeni. Odločili smo se sestopit po melišču do planinske poti na Škrlatico, v primeru, če bi bil zjutraj spet veter in bi morali priti pome klasično. Jaz sem sestop kombiniral s sankanjem po riti. Ura je odbila okoli 3.30, ko smo prišli do planinske poti. Našel sem si luknjo med skalami, se zamotal v astrofolijo kot palačinka in zakinkal, soplezalca pa nedaleč. Ob 5.30 me je zbudil Kekec in naročil, naj si nataknem pas. Sam je moral iti kakšno uro prej iskati signal za telefon, da GRS-ju sporoči našo novo lokacijo: “So bili precej veseli, ko se slišali, kje je naša nova lokacija,” je rekel. Točno ob 6ih se je zaslišal helikopter. Ta se je najprej vrtel okoli nas kot maček okoli vrele kaše nato pa pristal na zelenici nedaleč stran.
Vzdušje? FENOMENALNO! KONČNO!
Eden od reševalcev mi je rekel, naj ga zajaham, drugi mi je ponudil za snifat fajfo, ki je bila splošni anestetik (je razložil Vaso na ferajnu). Kot direktor sem prijahal do helikopterja, se zleknil na tla in čez kako minuto zakinkal. Zbudil sem se, ko sta me v Kranjski Gori zapustila Kekec in Vita, nato pa na helipadu bolnice Jesenice. Nisem ravno rabil tele fajfe, pasala je pa definitivno ...
Zdravnik me je od daleč pogledal in se mi nasmejal, da v bolnici pa ne pada več kamenje in lahko odstranim čelado in pas ter me poslal v čakalnico.
Sledil je rentgen, prevezovanje noge, vožnja proti domu in domača postelja. Še nikoli nisem bil tako vesel te ljubljanske vročine.