Mogoče? V 3 dneh? K pa če kar greva?
Peter Borič: V četrtek, 11. januarja 2024 hodiva z Anjo Petek proti Široki peči, da bi videla, kakšne so tam kaj razmere, in da bi v nedeljo šla tja tudi nekaj splezat. No, pogovor nanese tudi na temo o treh Skalaških smereh in neko noro idejo, da bi jih splezala v 3 dneh, ampak zaenkrat še ni časa tako, da mogoče čez 14 dni, če bo vreme? V soboto zjutraj se potem slišiva po telefonu. Tista linija v Široki peči ni najbolje narejena in glede na vreme in to, da si mogoče lahko vzameva 3 dni, začneva razmišljat o skalaškem trisu. Po hitrem premisleku si rečeva te priložnosti ne smeva zamudit, tako da sva že zmenjena. Zvečer greva na Bivak pod Špikom in potem vsak dan splezava eno smer!
Zaradi takšnih in drugačnih obveznosti se napotiva proti bivaku v poznih večernih urah ter tja prispeva v kar zglednem času. Tam si zakuriva, skuhava čaj, nekaj pojeva in greva spat. Naslednji dan (po 2 urah spanca) greva proti najini prvi smeri: Skalaška smer v Špiku. S plezanjem začneva ob 7ih in po nekaj urah prispeva do Dibonove police, se pravi približno na polovico stene, in tam se plezanje šele dobro začne.
Prvi raztežaj z oceno IV+ je bil kar intenziven in takoj po tem si začnem domišljati, kaj bo šele, ko pridejo raztežaji z oceno V+. No, naslednje raztežaje sva potem plezala večinoma samo po dobro predelanem snegu, tako da sva se brez kakšnih večjih zapletov premikala proti vrhu. Edino, kar je bilo opazit, je bilo to, da sva bila večino časa tiho, ker sva bila vidno utrujena zaradi prekratkega spanca. Po 13 urah plezanja sva v temi prispela na vrh, narediva enega selfija in se napotiva proti bivaku na Dnini.
Vedela sva, da poleti obstaja nek prehod do bivaka na Dnini, tako da sem jaz na Google Earthu pregledal, kje naj bi šla. Seveda pa v temi niso stvari takšne, kot si jih na začetku predstavljaš, zato tudi ni šlo brez zapletov. S Špika prideva čez sedlo in se napotiva v grapo, vendar ne vidiva dobre možnosti za prečenje do bivaka, zato se po grapi spustiva na 1600 m do lažjega terena in do poti, ki sva jo poznala, in pelje do bivaka. No, tam pa se težji del poti šele začne!
Ko začneva hodit navzgor čez ruševje, se nama udira do pasu, in, iskreno povedano, že začnem obupavat, ker poračunam, da bova s takim tempom potrebovala še dodatne 4 ure do bivaka. Izvedela sva tudi, da je bila dostava najine večerje in zajtrka do bivaka neuspešna, tako da sva bila postavljena pred dejstvo, da bova še en dan živela od skromnih prigrizkov. Ampak ko te dvome omenim, Anji pravi nekaj v stilu: morava vsaj probat in tako greva naprej. Ona utira pot kakšno uro, in ko se utrudi, dobim jaz nazaj motivacijo in prevzamem vodstvo ter hodiva dalje. No, po res veliki vztrajnosti in naporu prideva na bivak ob kakšne 3 ponoči, kar pomeni, da sva porabila 7 ur s Špika do bivaka in vsa utrujena kar hitro zaspiva. Budilke si sploh ne nastaviva, ker o naslednjem dnevu sploh nočeva razmišljat.
V ponedeljek zjutraj se zbudiva okoli 8ih, in ker se kar dobro počutiva, se odločiva, da s plezanjem nadaljujeva. Ob 10ih vstopiva v Škrlatico in prvi del preplezava nenavezana, saj so bile razmere odlične, ta del smeri pa sva tudi kar dobro poznala.
Po kakšne 200 metrih plezanja prideva do težjih raztežajev in se naveževa. Preplezava 3 raztežaje navezana in lahko rečem, da sta bila vsaj 2 kar precej intenzivna. Tisti zadnji raztežaj, ki je na spodnjih 2 slikah me je še celo navil v roke.
Po teh 3 raztežajih se spet razveževa in hitro prideva na vrh. Zgoraj ravno ujameva sončni zahod in si vzameva 10 minut za en res čudovit razgled!
Pot navzdol sva dobro poznala in tako z nekaj poplezavanja in enim abzajlom prideva na markirano pot pod Škrlatico. Naprej nadaljujeva proti bivaku IV in spet se precejšen del poti vdira, tako da nadaljujeva bolj počasi od bivaka proti dolini pa je bilo bolje. Po 4 urah prideva do bivaka v Vratih, kjer sva se lahko ogrela. Tja nama je Luka prinesel tudi hrano in še nekaj priboljškov, za kar sva bila res hvaležna.
Naslednji dan se napotiva proti Triglavski steni, kjer naju je čakala “samo še” Skalaška z Ladjo. Dostop je bil v gosti megli, in ko sva vstopila v smer in začela s poplezavanjem, sva tudi ugotovila, da so razmere slabe, saj je bil na novo zapadli sneg nepredelan. Po vstopnem poplezavanju se naveževa in splezava prva 2 težja raztežaja ter potem proti Skalaškem turncu plezava v štajercu.
Na Gorenjski turnc prispeva okoli pol 5ih popoldne in ostane nama ravno toliko sončne svetlobe, da splezava še kamin nad turncem.
Po tem so se razmere obrnile na bolje, tako da sva do ladje plezala odličen škripavc in v 3 raztežajih prišla pod detajl. Začel je tudi pihati veter in bilo je zelo mrzlo, tako da nama je bilo jasno, da bova najtežji raztežaj splezala v celoti s cepini in derezam. Raztežaj je bil v bistvu res težek vsaj spodnjih 10 metrov, zgoraj pa je bilo “toolanje” prav zabavno. Po opravljenem zadnjem, težjem delu smeri sva v 3 štajercih izplezala ven, kar pomeni, da nama je uspelo v 16 urah splezat smer. Na vrhu stisneva še en selfi, in če koga zanima, kako bom izgledal čez 40 let, bom verjetno precej podoben temu dedku na sliki.
No, sledil je “samo še” sestop. Vidljivost je bila za nekaj korakov naprej in pihal je močan veter, tako da je bila edina možnost, da prideva v dolino s pomočjo GPSa. Seveda pa to ni bilo ravno ugodno, ker že 3 dni nisva polnila telefona in sva imela res zelo malo baterije. Najprej hodiva 20 minut v napačno smer in izgubiva lokacijo, zato se vrneva po stopinjah na vrh smeri in poizkusiva ponovno. Čez nekaj časa prideva na markirano pot (vsaj tako pravi navigacija) in nadaljujeva proti Planiki. Ker sva nazadnje šla proti Planiki čez Triglavsko škrbino in ni bilo dobro, sva sedaj izbrala pot, ki se spusti kakšne 200 m in gre malo bolj naokoli, vendar čez lažji teren. Po kakšnih 2 urah hoje sva imela mogoče še tretjino poti do Planike in 10% baterije na telefonu, vendar se ustaviva, da se odpočijeva in telefon ugasnem. Z gorilnikom si na hitro staliva nekaj snega, da malo popijeva in greva naprej. Vidljivost se je nekoliko izboljšala, zato greva kar na pamet v domnevni smeri proti Planiki in po nekem srečnem naključju jo v temi zagledava in prideva do tja. Od tam naprej Anja koristi svojih zadnjih 20% baterije in naju pripelje do Konjskega sedla, potem pa izgubi signal. Jaz prižgem telefon in z zadnjimi 4% baterije tečeva po poti, in ko pride baterija na 1%, se znajdeva na poti, ki nama je poznana. Od tam naprej nadaljujeva brez GPSa in srečno prispeva v Krmo. Za sestop sva porabila 7 ur in res kakšna sreča, da se je vse tako dobro izšlo!
Res sem vesel, da nama je to turo uspelo v celoti izpeljati, kot sva si jo zamislila, moram pa se na koncu zahvalit vsem, ki so nama pomagali, da je ta tura uspela. To zajema vse od dostave hrane, izposoje ključa za bivak, dostavljene opreme od prejšnjih projektov, informacij glede razmer v smeri in orientacije ter prevoz iz Krme. Iskrena hvala, ker brez vaše podpore nama nebi uspelo!