Sašo Seljak: Letošnjo spomladansko sezono plezanja športnih večraztežajnih smeri smo otvorili v sredini marca z vikend izletom v Arco. Luka si je v službi sposodil super udoben Tosla kombi in pot do Arca je bila ob dobrem vzdušju še prekratka.
V soboto smo plezali smer Luca Franz Franceschini, ki je za oceno lahka in celo kar preveč navrtana – edino težavno mesto predstavlja povsem gladka plošča v zgornji polovici smeri, kjer smo se vsi poslužili A0. Tudi Luka, ki je sicer v dobri formi, kljub ponavljanju ni dobil rešitve. Če nas je v soboto smer pustila ravnodušne, pa smo v nedeljo plezali čudovito smer Via Minuetto in Ceniga, ki navdušuje iz raztežaja v raztežaj, najlepši pa je nedvomno predzadnji, kjer atraktivno prečimo pod streho in nato čez manjši previs do udobnega sidrišča. No, nenazadnje je tudi ocena v vodničku 5/5.
Z Luko sva že lep čas nazaj nekje izbrskala, da ima tudi lokalni Sekulak dve navrtani smeri, tako da je ideja za plezanje tam zorela dlje časa. No v aprilu sva se končno uskladila in plezala smer Occhi azzurri sul golfo. Detajl se nahaja v prvem raztežaju, kjer plezamo po čudoviti zajedi, na vrhu pa preko gladkega trebuha prestopimo na polico do sidrišča. Luka je detajl s svojimi 190+ cm zmogel prosto in ga ocenil s 6c, meni se je zdel težji in dvomim, da bi ga splezal prosto. A0 je sicer padel že par metrov prej, ker sem potreboval obe roki, da sem osvobodil povsem novega totema poke. Celotna smer (4i raztežaji + II prečka) je res lepa, tako da bomo šli v jeseni pač še prosto splezati.
Luka je v naslednjih tednih plezal še v Ospu in Paklenici, kjer ima z detajloma smeri Klin in Janči še neporavnane račune. Verjetno niti ne za dolgo.
Zadnja 2 tedna v maju smo končno dočakali težko pričakovan izlet v grško Manikio, kamor smo se podali v šestih. Posebne reklame ne bomo delali, ker je največji čar ta, da je območje relativno turistično neobljudeno. Poleg celega kupa sektorjev športnih smeri, je mogoči najti tudi kar nekaj večraztečajnih smeri dolžine do 250 m. Skala je praviloma odlična, smeri zelo raznolike, kljub nizki višini, pa detajli lepo izpostavljeni. Tako na vrhu smeri nedvomno dobiš vsem dobro poznano zadoščenje in lahko v tišini in miru uživaš v prelepih razgledih na naravo, ki je v tem času v polnem razcvetu. Splezala bi sicer še kaj več kot le 4 večraztežajne smeri, vendar nama je par dni vzela moja viroza, kakšen dan pa še močan veter. Ta je tudi poskrbel, da sva »najtežji« raztežaj plezala pravzaprav izstopni 5c po razu, kjer naju je oba veter na trenutke pošteno premikal in ob katerem so se vsi ostali previsi prejšnjih smeri zdeli enostavni.
Sedaj počasi prihaja čas, ko se bo treba posloviti od udobja svedrovcev in preiti na za psiho, nekoliko manj udobna varovanja – no, nenazadnje pa tudi že kar precej pogrešamo zvok klina in vse kar pride zraven…
Smeri:
Arco – Cima alle Coste, Luca “Franz” Franceschini, 6b A0, 450 m, Batagelj-Rovan-Seljak
Coste dell’Anglone/Cuore dell’Anglone, Via Minuetto in Ceniga, 6b, 290 m, Batagelj-Rovan-Seljak
Osp, Janči, 6c+ A0, 130 m, Batagelj-Ipavec
Sekulak, Occhi azzurri sul golfo, 6c+, 165 m, Batagelj-Seljak
Paklenica, Klin, 6c+ A0, 350 m, Batagelj-Strnad
Paklenica, Watersong, 6a+, 160 m, Batagelj-Strnad
Manikia, Hobbit, Bididou o megaloprepis, 6c, 250m, Batagelj-Seljak
Manikia, Temaio, Temaio, 6b, 200 m, Batagelj-Seljak
Manikia, La danse du lievre, 6c, 200 m, Batagelj-Seljak
Manikia, Sentinelle, LIA, 6b, 140 m, Batagelj-Seljak