Cordillera Occidental
Bolivija 2005 - 2./3 del
Cordillera Occidental
Za naslednji cilj izbereva vulkan Sajamo, ki je s 6549 metri najvišji vrh v Boliviji. Slovi kot vetrovna in mrzla gora z neskončnimi polji penitentesov (spokornikov), ki znajo neumorno ovirati vzpon in krasti čas. Prvi dan se iz isto imenske, prijazne vasice Sajame s pomočjo osla povzpneva do baznega kampa na višini 4650 m. Tistega dne sva tam sama. Zvečer naju obiščeta dva mlada nosača, ki sestopata z gore. Gor sta nesla robo enemu Američanu. Ponudiva jima pijačo in arašide. Nad najino mešanico koka-kole in vode sta nadvse navdušena. Pravita, da gresta jutri spet v višinski kamp in da lahko gremo skupaj. Polona pravi, da lahko, za družbo. Madona je trmasta, a ne bi bila bolj komot, če bi nama kdo gor vlekel težke ruzake? Pa vseeno ji prikimam. Fanta sta malo razočarana, predvsem zaradi biznisa, vendar ju koka-kola spet spravi v dobro voljo. Naslednji dan nadaljujeva sama proti višinskem kampu na 5450 m. Rabiva okrog 5 ur. Šotor postaviva za stometrskim skalnim stolpom, tik pred snežno mejo. Ko se z vrha vrneta še Američan in njegov vodnik, sva na gori čisto sama. Naslednji dan iz šotora kreneva ob 2. uri ponoči. Vzpenjava se po severo-zahodnem grebenu z naklonino do 50 stopinj in višinsko razliko 1000 m. Po kaki uri prideva do strmega žleba, po njem na krajši skalni greben, nakar se znajdeva sredi polja penitentesov visokih tja do enega metra. Skozi njih se prebijava kaki dve uri, vse dokler se ne znajdeva na glavnem grebenu. Tu pa naju čaka še druga nadloga, saj začne veter neusmiljeno vleči. Oba imava probleme z mrazom, Polona s prsti na nogah, jaz pa s prsti na rokah. Sončni žarki v zgornjem delu ves čas segajo kakih 50 m levo od naju, blizu pa nama pustijo šele na vršnem platoju. Ob 7.30 sva na vrhu.
Sahama (6549 m), spokorniki, vrh, sestop (spodnji del)
Sledi sestop, kjer - če odmislim spokornike - vse poteka gladko. Sestopiva vse do vasice, kamor prideva ob 17.00. Napornemu dnevu sledi prava uživancija. Sprehodiva se do nekaj kilometrov oddaljenih termalnih vrelcev, kjer ob hladnem pivu in vroči kopeli uživava ves popoldan.
Uživancija
Parinacota
Naslednji dan sledi iskanje prevoza do baze pod Parinacoto in Pomerato. Prevoz se ponudi kar sam od sebe, saj se na goro odpravlja tudi skupina Čehov. Takoj se dogovorimo za skupno vožnjo. Ob desetih dopoldan, ko pa robo že naložimo na džip, se loti eden od Čehov, ki se je pred tem že s šoferjem skoraj na smrt skregal zaradi cene (čeprav smo se prejšnji večer dogovorili za že tako zelo ugodno), barantat še z nama. Zahteva da midva plačava enkrat več, ker sicer ne bo za njega in ostale dovolj ugodno. Problem rešimo miroljubno. O Čehih imam svoje mnenje in ni verjeti, potiho ga z mano delijo celo Indijanci. Po približno pol ure vožnje se z džipom v nekem klancu zakopljemo. Vse okrog je samo vulkanski pesek, sem in tja pa rastejo šopi bodeče trave. Trgamo travo in jo nastavljamo pred kolesa. Po kaki uri ugotovimo, da dela pogon samo na zadnjih kolesih. Z muko se vrnemo v Sajamo, se naložimo na drug džip (imamo srečo, da je tam) in v drugem poizkusu z lahkoto pridemo do baze. S težkimi nahrbtniki, predvsem zaradi obilice vode, saj je v višinskem taboru ni (prav tako je snežna meja previsoko, da bi lahko prišla do snega in ga topila), po kakšni dobri uri pehanja že prispeva do višinskega kampa. Tam postaviva šotor in se razkomotiva. V pogovoru z vodjo neke nemške odprave prideva do informacije, da ledenik nima nobene razpoke, ker je led čisto tanek, edina ovira da so spet penitentesi. Še zelo pozno v noč se vračajo člani nemške odprave z gore. Kar zaskrbljujoče. Med kuhanjem večerje smukne mimo mene majhna zelo kosmata miš in mi s kamna poleg mene ukrade kos jabolka. Za trenutek pomislim, da živi le od kraje hrane odpravam, saj daleč naokrog ni opaziti nobene rastline, vse je sam vulkanski pesek. Prisrčen prizor. Čez nekaj časa pa začne naokrog smukati toliko malih kosmatih stvorov, da se v bojazni za hrano rajši zapreva v šotor in zaspiva.
Parinacota – z avtom do baznega kampa
Parinacota - višinski kamp
Nekaj po peti uri zjutraj se odpraviva proti gori. S sedla se cikcak vzpenjava proti robu ledenika, kjer dohitiva skupino Čilencev. Zaradi gazi nemške odprave je hoja skozi penitentise tokrat prav prijetna, tako da se najprej vzpenjava brez derez in ledeniške naveze. Nekaj čez deseto dopoldne stojiva na zgornjem robu ogromnega kraterja, na vrhu Parinacote, 6330 metrov visoko, ponosna tudi na hitrost. Med sestopom, dobri dve uri pod vrhom, srečava prva dva od skupine Čehov. Polona se začne nekaj muzati in pokašljevati, z roko pa diskretno kaže nekam v tla. O madona, Čeha sta kar v supergah, brez derez, brez cepina v roki ali vsaj palice! Pobočje res ni strmo, pa vseeno, vse do neke mere, saj je vendar ledenik, gora pa ima krepkih 6000 m. Ostale tri Čehe srečava na začetku ledenika, eden - tisti najbolj škrt - obnemogel bruha, ostala dva pa sedita v snegu in se objemata – o Čehih imam zares svoje mnenje… No, v uri in pol nato sestopiva do šotora, ga podreva in vse neseva do baze, kjer nama trije Francozi ponudijo prevoz do Sajame, da nama do večera ne bo treba čakati Čehov. Prijaznost in prevoz za ceno piva. V vasici Sajama ravno tedaj pripelje mimo kamion poln Indijancev, tudi midva zlezeva nanj in se jim v kadeči in prašni vožnji pridruživa do kraja Tambo Quemando, ki leži na meji s Čilom. Tam na carini kaki dve uri žicava tovornjakarje za prevoz do La Paza. Polono bi kdo še vzel s sabo, ko pa se pokaže moja zaraščena in zaprašena faca in dva velika ruzaka v ozadju, si premislijo. Usmili se naju šele voznik micra z ženo in otrokom, katerim se pridruživa do El Alta nad La Pazom. Seveda je treba vse dobro plačati. Okrog polnoči prispemo na El Alto, kjer pa voznik mikra pokaže veliko zaskrbljenost za naju. Pravi, da je ponoči na El Altu zelo nevarno, posebej za turiste. (»Saj to veva, ne poganjat kažina.«) Ustavlja taksije za naju in z nobenim ni zadovoljen, medtem pa ves čas ponavlja: »Taxi muy pericoloso«. Dovoli nama šele v osmi taksi zapovrstjo (potem se tudi midva malo bolj zamisliva), kateri naju potem varno pripelje v La Paz v k Eli.
Na Parinacoto in nazaj
Nadaljevanje: Bolivija 2005 - 3./3 del