V solni puščavi Uyuni
Bolivija 2005 - 3./3 del
V solni puščavi Uyuni
Potem se odločiva za turizem brez garanja. Izbereva puščavo Uyuni, predvsem zaradi lepih fotografij, ki visijo po turističnih agencijah v La Pazu. Z agencijo Coloque se v mestecu Uyuni, ki leži pred solno puščavo, dogovoriva za tridnevno pot po najbolj žmohtnih točkah tam okrog. Šest
gringotov in šofer Primo se nas nabaše v Toyoto 4x4; poleg naju še Anglež Paul z Bolivijanko Denise in Anglež Mark z Ekvadorko Blanco. Posrečena kombinacija. Po ogledu »train cementeria« (pokopališča vlakov) na robu Uyunija se odpeljemo v Salar de Uyuni – solno puščavo. Peljemo mimo hotela iz same soli, zunaj in znotraj, in naredimo daljši postanek na Isla del Pescados. Otoček sredi solne puščave je dobil ime, ker v deževni dobi zaradi odseva v vodi zgleda kot riba. Poraščen je z ogromnimi kaktusi in je res zanimiv za kratek obisk.
Britof za vlake
V solni puščavi Uyuni
Pa še igranje s piksno piva
Proti večeru nadaljujemo do vasi Chuice, kjer nameravamo prespati. Med večerjo Mark od nekje privleče vino, Blanca in Denise pa CD z južnoameriško glasbo. Začneta deliti karte in tisti z najmanjšo mora po glasbi odplesati čez celo dvorano, kjer je kakih 40 ljudi. Hudič me nima rad, da v prvo najmanjšo dobim prav jaz. Ob mojem izgovoru, da imam dve levi nogi, me Denise vzame v svoje roke in me v minuti nauči plesat na južnoameriške ritme. No, ob mojem zviranju se cela jedilnica grozno zabava, jaz pa razmišljam, s kako veliko vrečko čez glavo bom jutri hodil okrog.
Litrce potem kar padajo in zabava se stopnjuje vse do trenutka, ko zaradi redukcije zmanjka elektrike. Drugo jutro sta Denise in Blanca precej zeleni, ostali pa smo še kar OK.
Naslednji dan se vozimo mimo jezer polnih flamingov, zanimivih skalnih formacij, lagun - takih in drugačnih barv. Poleg ene tudi prespimo. Zadnji dan je mrzlo in tako zelo piha, da topli avto zapuščamo le redko. Nadaljujemo čez prelaz mimo delujočih gejzirjev, vse do Lagune Verde na jugu, kjer se poslovimo od Marka in Blance, ki nadaljujeta svojo pot v Čile, v avto pa vzamemo eno jezično Kanadčanko. Pri povratku čez prelaz 4850 metrov kar naenkrat nekaj močno poči. Zaradi močnega vetra v momentu ostanemo brez prednje šipe. Poslovim se od očal in rokavic, saj jih od tega trenutka dalje šofer Primo še kako rabi. Ob zelo močnem in mrzlem vetru prinese v avto tudi veliko peska in osem urna vožnja do Uyunia se vleče v neskončnost. Tam se vsa prezebla naloživa na prvi avtobus - v mojem življenju me še na nobenem ni tako zeblo - in se 12 ur cjaziva do La Paza.
Toyota spredaj brez in optimistični Primo
Sorata
Izlet v Uyuni je bil navsezadnje prava avantura, žal pa tudi velika napaka. Tam sva se po mrzlem obisku Sajame hotela ogreti, obrnilo pa se je v drugo smer. Napadla me je pljučnica in obisk gora sva morala do nadaljnjega odložiti. Da bi čim prej okreval, ter zaradi odličnega izhodišča za gore, se iz La Paza premakneva v nižje ležečo, toplo, že eksotično Sorato. Začnem jemati antibiotik ciprobay, s pretečenim rokom uporabe, ki ga Polona kdo ve koliko let nosi okrog po svetu. Počasi vseeno deluje. V Sorati takoj prvi dan ujameva lokalno fešto, kjer se okoliške vasice predstavljajo z glasbo, maskami in plesom. Nameniva se obiskat Nemca iz hotela Copacabana, kateri nama je dve leti nazaj priskrbel mulo za vzpon na Ancohumo. Hotela ne najdeva in nič nama ni jasno, ko je na njegovem mestu le kup ruševin. Zvečer v prijetni restavraciji pri Angležu Pets`u izveva, da je septembra 2003 prišlo do obračuna med skupino Američanov in Nemcev. Padale so celo glave. Američani so Nemca obtožili krivde za izginotje več skupin ljudi na okoliških trekingih. Vpletena naj bi bila tudi CIA, ki je zadevo raziskovala več kot 15 let. No, nama je takrat precej pomagal s koristnimi informacijami o razmerah na gori, pa naj bo kakorkoli. Pri Pets|u se zakopljeva v zbirko alpinističnih vodničkov in drugih knjig. Pridruži se nama starejši kanadski par in oči jima žarijo, ko se pogovarjamo o gorah. Sivolasi možak pove, da se z ženo odpravljata na treking k Laguni Negri. Od nekje privleče sliko gore Gorre de Hielo, 5700m in naju začne rajcat za vzpon na goro. Pravi, da je to tista krasotica, ki bi jo izbral, če bi le imel kako desetletje manj. Gora je res prekrasna. Polona bi kar šla, jaz pa bruham, kašljam in tuhtam, da je od tistega ledu na sliki letos najbrž le še del gore v ledu, najina zaloga skalne opreme pa je enaka nič. Dogovorimo se za možnost delitve vozila do Ancome (izhodišče za Iliampu), v primeru, da se moje zdravje izboljša. Sledi noč, ko s svojim rjovečim kozlanjem nad WC-jem zbujam cel hostel. Naslednji dan razen dvajsetih krogov okrog Plaze de Armas ne narediva nič. Od dveh Avstrijcev in od dveh navitih Francozov dobiva informacijo, da so obrnili 150 metrov pod vrhom Illiampuja. Tam naj bi bila sedem metrov široka razpoka, obvoz pa je zaradi sipkega snega in velike naklonine precej zahteven ali celo nemogoč. Iz lastnih izkušenj veva, da je treba vsako stvar preveriti, zato gojiva misel na resen poskus. Že dan kasneje pa na žalost tezo ovrževa, saj se moje zdravje še poslabša; po dvajsetih prehojenih stopnicah za hostlom se tresem, kašljam in mi zmanjkuje sape. Po treznem premisleku glede zdravja (lekarne in zdravniki), časa in želja, se vrneva v La Paz.
Sorata - indijanska fešta, pljučnica, vožnja nazaj v La Paz
La Paz in okolica
Med nekajdnevnim zdravljenjem odkrivava lepote in si ogledujeva posebnosti dežele, kupujeva in barantava na tržnici, kofetkava, obirava slastne piške, se mastiva s krompirjem in pijeva odlične, sveže stisnjene "100 % džuse". Edini stik z gorami je pogled na 6439 metrov visok Illimani. (Na njegovem južnem vrhu sva stala pred dvema letoma, vzpon nanj pa je bil prava dirka s časom. Zanj sva se namreč odločila tri dni pred poletom domov.) Zdravje se mi čudežno hitro obrača na bolje in vrača se mi volja za nov horuk v gore.
Tiwanaku
V živalskem vrtu – tudi kondorji
Sagarnaga – pisane tkanine
Cochabamba - akcija
Početi nič…
Condoririjeva skupina
Ko v Tuniju nalagava robo na osla, nimava razlogov za veselje: sneži, mene pa ob vsakem najmanjšem naporu spet napada hud kašelj. Vseeno greva in po dobrih treh urah prispemo do lagune Chair Khote na 4600 metrih. Tu je bazni tabor za kar 13 vrhov v skupini Condoriri. Nekateri vrhovi so zaradi pomanjkanja snega žal precej izgubili na privlačnosti in le redko doživijo obisk.
Piramida Blanca
Sneženje ob mraku vendarle preneha, zato imava vse pripravljeno za vzpon ob morebitni jasni noči. Zjutraj so vsi vrhovi zaviti v oblake in močno piha, zato se odločiva za Piramido Blanco preko jugozahodne stene. Misleč, da bova z njo opravila na hitro, kreneva iz šotora šele ob 7.30 in se prav počasi odpraviva pod steno. Oblačnost se razkadi, vsi vrhovi so sveže pobeljeni, po grebenih pa se zaradi močnega vetra dvigujejo bele zavese. Ko prideva pod steno, debelo gledava. Podoba stene je v primerjavi s tisto v knjigi čisto drugačna in precej bolj skalnata. V steno vstopiva skrajno desno, saj se drugje ne da zaradi krajne poči. V raztežaj dolgi prečnici levo navzgor je led obupno trd in pokrit s pršičem. Cepina vibrirata in se včasih kar odbijata. Kdo ve, koliko je ta led že star!? Raztežaj višje sva v mišnici, levo proti razu je vse skupaj en velik serak, v njem pa take luknje, da vidiš skoznje direktno pod steno. Naravnost nad nama pada z neke police leden slap. Čeprav ne vidiva njegovega nadaljevanja za robom, se odločiva zanj. Prehod na polico je povsem navpičen, vendar je zaradi boljšega ledu čisto OK. Polica je velika in odlična za štant. Za robom naju spet razveseli led. Dolg je kakih 35 m in naklonjen vsaj 75 stopinj, nad njim pa do grebena le še raztežaj dolga prečnica v desno. Na zahodnem grebenu vklopiva turbo in v dobre pol ure stojiva na vrhu Piramide Blance (5230 m). Tu sva že stala pred dvema letoma, ko sva si ta vrh izbrala za aklimatizacijo po veliko lažji smeri prvega pristopa slovenske odprave iz leta 1964. Misliva, da sestop poznava, žal pa se je tudi ta prijetni ledenik v dveh letih spremenil v blodnjak razpok in serakov. Na rob ledenika prideva šele v mraku čisto zdelana. To je tudi posledica tega, da sva pozabila jesti in piti. Sam sem zjutraj pogoltnil tableto ciprobaya, Polona pa še tega ne. V steni na hrano nisva pomislila, na grebenu je preveč pihalo, med sestopom pa sva imela preveč dela z razpokami. Za naslednji dan celo Polona predlaga počitek, kar se še ni zgodilo. Pri meni gre zdravje, razen kašlja, res na bolje.
Vstop v JZ steno
V zadnjih metrih pred polico
Zadnji raztežaj do Z grebena
Zahodni greben
Na vrhu, zadaj Alpamayo Chico (5370 m)
Piramida Blanca (5230 m), desno na sliki JZ stena in zahodni greben
Naslednji dan naju med lenarjenjem obišče starejši Indijanec, ki - med drugim - pazi na šotore in opremo med odsotnostjo plezalcev. Iz cule najprej potegne šop kap, ki jih hoče prodati, vendar ga s svojo zalogo nakupljeno v La Pazu odvrnem od tega namena. Potem iz cule potegne še prače, poišče kamen in demonstrira lov na viskačase. To so zajci z dolgimi repi, ki skačejo kot kenguruji. Polona mu pove, da midva viskačase samo slikava, jeva jih pa ne. Potem vztraja, da kupiva pračo za domov in šele po dolgem pregovarjanju, da v Sloveniji ni viskačasov, možakar popusti. Ko potem hodiva zadekana z oblačili okrog jezera, se spomniva najinega prejšnjega obiska in štirih norih Slovencev. Eden od njih je tu postavljal svoj osebni rekord s kopanjem na višini 4600 m. Pri Indijanki na robu jezera si – kot takrat privoščiva trucho (rdeče mesnato postrv) z rižem in krompirjem. Prej sva naredila še cel krog okrog jezera, ker jo je morala mamka še ujeti. Ne zgodi se zlepa, da dobiš, takole v baznem taboru tako okusno večerjo.
Condoriri – Cabeza de Condor
Spanje nama krati skupina veselih Američanov, Polona si pomaga s
štoflci za ušesa in zaspi, meni pa tja do desete ne dajo spat. Malo čez eno ponoči si ogledam vreme. Je popolnoma jasno, luna pa taka, da se
čelke sploh ne rabi. Ker imam v glavi še vedno na smrt utrujena obraza Maxa in Heinja iz Nemčije (ves čas smo si pred dvema letoma v Boliviji križali poti), ki sta se šele pozno v noč vrnila s Condoririja, želim čim prej kreniti. Vrh nameravava osvojiti v enem zamahu iz baze, brez višinskega kampa. Ob dveh ponoči tako kreneva iz šotora. Pot naju čez nekaj manjših melišč, po prijetnem morenskem robu, pripelje pod tako imenovani »scree slope from hell«, kot ga imenuje Yossi Brain v svoji knjigi. V »melišču iz pekla« narediš korak naprej in se nato zapelješ dva nazaj. No, kljub temu dobro napredujeva, verjetno zaradi močne lune, ki naju sama malo
nosi. Po dobri uri tega trpljenja prideva na rob ledenika, kjer je običajno višinski tabor. Napraviva ledeniško navezo in zagrizeva po ledeniku navzgor. Ledenik je precej razbit, nekaj prehodov čez razpoke pa kar zoprnih. Kakšnih dvesto metrov pred steno Condoririja se dobro zbudiva, ko mi na prehodu čez mostiček zmanjka tal pod nogami. Imel sem še toliko časa, da sem se vrgel naprej in zakotalil na varno. Polona pride čez ob napeti vrvi napol po zraku. V skriti žleb v steni Condoririja zaplezava še v mraku. Sneg je odličen, naklonina 55 stopinj. Zadnjih dvajset metrov do grebena je skala, plezanje je zoprno, ker so oprimki prekriti z napihanim snegom izpred dveh dni. V škrbini na grebenu mi ni nič jasno. Iz fotografij sem pričakoval sanjski greben v snegu in ledu, pred mano pa se dviga grdo naložen skalnat greben. Paziti morava na sumljivo naložene skale, sicer pa nama gre odlično. Ker sva v pričakovanju boljših snežnih razmer pustila doma vse skalne kline, se zelo razveselim klina v razpoki in ga za vsak slučaj posvojim. Po stotih metrih končno zaplezava spet v led - vendar le dokler se greben ne izravna. Čez čas nama pot zapre desetmetrska skalna stopnja, pa ne za dolgo. Počutiva se odlično in hitro napredujeva. Višje se spet pojavi sneg in hoja po grebenu se spremeni v sanje. Ob 8. uri zjutraj sva na vrhu Condoririja, 5648 metrov visoko. Ju-ju-juhuhu!
Skriti žleb
Sneg nad škrbino
Skalna stopnja
Sanjski greben proti vrhu
Na vrhu Cabeze de Condor
Na vrhu je popolno brezvetrje. Skoraj celo uro se nastavljava soncu in samo uživava. Razgled je krasen. Sestop poteka tekoče. Skrajna previdnost je potrebna pri plezanju po naloženih skalah do škrbine. Poloni se pod nogami podere metrski stolp, kateri zleti naravnost v skriti žleb. Hvala bogu, da sva bila sama na gori. V škrbini zabijem najdeni klin in luksuzno se zapeljeva po vrvi čez tistih zoprnih dvajset metrov pod škrbino. Čez ledenik se gibljeva lahno in previdno, dve razpoki pa morava na najšibkejši točki dobesedno preskočit, saj je sonce medtem naredilo svoje, obvoza ni. Sestop čez »scree slope from hell« je ena sama poezija in hitro ga je konec. Ob enih popoldne prispeva do šotora, zadovoljna in niti približno tako utrujena in zmahana kot po Piramidi Blanci.
Med najinim bivanjem v baznem taboru je lep Condoriri sameval, kakih sledi na gori pa tudi ni bilo videti. Redkejši obisk kot pred leti gre gotovo predvsem na račun pomanjkanja padavin v tamkajšnjem poletnem času in na račun taljenja ledenikov nasploh (kar je, generalno gledano, še večji problem) – Condoririjevo teme je namreč pol skalnato.
Za nagrado pride mimo mala Indijanka s culo: »Cerveza, senor?« »Dos, por favor.« Dobro imajo naštudirano Indijanci, kdaj si gringo najbolj želi piva.
Pripravila
Polona Korenč in David Terpin