Himalaja 83 - Tu smo se zbrali Ante, ne da bi slavili, ampak se poslovili od tebe in tvojega tovariša Nejca
Ne, preveč je v nas vere, ki sta jo vidva vtkala v naša srca iz svojih najplemenitejših niti svojega prepričanja. Preveč ljubezni kipi v nas, ki sta jo tudi vidva negovala z najtanjšimi občutji, saj sta bila gorski potok dobrih besed v suhi dolini, ki je ne razvesele često deževni oblaki. Zbrali smo se, da potrdimo to ljubezen, to vero, ker vemo, da smo tako bogatejši za razkošje srca in duše, ki sta nam jo zapustila, Ante - ti in Nejc. Ko se joče, a mi požiramo težke solze, ta jok oplaja, ker se objokuje taka človeka. Naj iz tega potoka priteče reka, v katere globini bo odmevalo vajino srce, vajina duša. Njeni, na obali umirjajoči se valovi, naj na obrežju šepetajo izpodjedenim topolom, ki so kot vidva šinili k nebu: »Bil je človek Ante! Bil je človek Nejc!«. Ta šepet bodo predali vetru z morja in gora ki bo pripovedoval o človeku, ki ljubi iz čiste strasti, da odkrije golo srce in dušo, osvobojeno vljudnostnih navlak vsakdanjega bežanja od drugih.
Tovariš, ki te je rodil Mosor s svojimi kot kamnito morje razprostrtimi obronki, si tinovsko pomislil, dvigajoč pogled iz njegovih nedri: »Tesne so mi te male dežele ...«
Vemo, tedaj si bil že na poti k nam, a mi kot da smo te pričakovali. Saj smo vsakogar čakali nestrpno.
Z nami si, Ante, preživljal zime in poletja, zabijal kline, vpenjal vponke, razpenjal vrvi, kot da so tudi te iz nekakšne neskončne niti, ki nasprotuje koncu, strastno odločen, da vso to sluteno daljavo, potopljeno med izzivajoča ozvezdja, zajameš in prikleneš tu k nam, da bi lahko vsi uživali v lepoti skupne poti.
Koliko strmin, vsekanih v sonce ali oblak ali kot izgubljenih v modrini dneva, polnega svetlobe, sta premagala ti in tvoj tovariš Nejc! Vedno v hrepeneči želji, da dojameta sebe in svet, sebe v svetu, svet v sebi.
In tako sta z naporom, vendar navdušeno, odkrivala ljubezen, hranila sta se s tem izvorom dobrote in postajala človeka. Človeka, pripravljena razumevati, ljubiti in žrtvovati se brez računa potrošniške vsakdanjosti. Tako sta, Ante - in ti in Nejc, našla nov smisel v delu s svojimi tovariši v Gorski reševalni službi. S svojim velikim znanjem, tako da sta zatajevala sebe, sta pomagala pri reševanju ponesrečenih. Ali sta sploh občutila, da ledenita od mraza; vaju slepi blisk ali žge sonce? Ali sta kdaj opazila, da okrog vaju žvižga kamenje, da pravzaprav stopata skozi smrt? Ne, vidva sta hodila skozi smrt noseč življenje.
Tako si tudi ti postal Tinov Vesoljec:
»Borci kriče: konja! A mornarji: jadra!
A jaz, opit od glasu pomorskih vil,
hrepenim le po modrini,
nedrih vesolja,
in kličem: krila! krila, krila!«
A tvoje in Nejčeve resnice in sanje, Ante, je pokopal leden himalajski pokrov.
Reci jima, pesnik surove lepote te skalne goljave, reci jima, medtem ko bol telesne odsotnosti jemlje od nas svoj davek, povej jima resnico, ki ostaja v nas. Tudi nam jo razkrij, da bi zmogli mirno korakati po izbrani poti, ne da bi preklinjali smrt:
»Ne boj se, nisi sam! So še
drugi poleg tebe,
ki ne da bi jih ti poznal,
živijo tako kot ti.
Vse tisto, kar si bil, slišal,
sanjal,
gori v njih z istim ognjem, lepoto in čistostjo.«
In gori v nas ta plamen, ki budi, plamen dneva, plamen svetlobe, ki sta ga netila tudi vidva, Ante, a na nas je, da čuvamo to olimpijsko plamenico. Že s prvimi koraki v prelepi čarobnosti gora smo se naučili, da ne postaneš človek šele na zboru kronanih glav. Nismo prezrli niti lovorovih vencev, ki jih dele prvakom stadionov. Toda ob vama in z vama smo spoznali, da se mnoge »neznanke« v človeku kale izven zakulisja - v bitje, kateremu je največja vrednost izgoreti za ljubezen, za človeško dobroto, za odprto dlan, s katere bo poletela srečna golobica miru.
To te je vleklo v gore, nepremagljivo vleklo k stenam - na povratku prepričan v obroditev sadov. Ploden človek deli z darežljivo roko, ki objema. Tako smo se naučili tovarištva, tako smo odkrili, kako ne moremo biti sami. Skupaj smo se naučili da ta svet ni tako ozek, če ga širiš skozi človeška srca, ogreješ z dlanmi ljubezni, ko se naučiš tovarištva. A nam sta to odkrila ti, Ante, in Nejc, tvoj poslednji sopotnik, taki ljudje, ki so polagali izpite na univerzi narave.
Zato bosta živela ».....še potem, ko pesem umre,« kakor pravi pesnik, ker nas nista zapustila praznih rok kot zgoreli komet nebo. V nas sta kot sladkoba v dozorelem sadju.
Poklanjamo vama, Ante, te besede ljubezni in to skromno pesem kot himno naše vizije:
Zanosne misli krčile mi duhom
putove užitka neslučenih stvari
kad ugledah brda okičena runom
što ga jesen plete od proljetnih tvari.
Posluhnuh uhom i dograbih okom
crtu daljine visova što klikču
a ljubav me pogna silovitim skokom
i pogazih jade što po zemlji sikču.
Slava ti, Ante! Slava ti, Nejc! Naša ljubezen je ranjena ob vajini izgubi, toda raste od sreče, ker sta živela.