Bojan Ambrožič: Najlepši in najtežji mali maraton - Škofja Loka 2013
Pod imenom Najlepši in najtežji mali maraton oz. na kratko NajNaj21 se skriva prvi gorski polmaraton v Sloveniji. V resnici v Sloveniji nismo imeli niti še pravega gorskega maratona, ob tem da smo imeli številne gorske ultramaratone. Tudi to se bo letos spremenilo s prvim pravim Gorskim maratonom štirih občin.
Organizacije gorskega polmaratona NajNaj21 se je lotilo športno društvo Vaitapu, ki ga poznamo predvsem po organizaciji tekem Treking lige. Udeleženci smo se enoglasno strinjali da je bila tekma zelo dobrodošla novost na sicer zelo monotonem sporedu tekaških prireditev v Sloveniji. Na štartu se nas je že na tej premierni tekmi zbralo okrog 180 tekmovalcev. Vreme je bilo na prvi pogled žalostno in oblačno. Vendar se je izkazalo da je to bila velika sreča, saj so bile razmere za tek blizu idealnim.
Štart tekme je bil pri sv. Andrejem nad Zmincem nad Škofjo Loko. Že pred začetkom tekme je bilo jasno da danes Sebastijan Zarnik ne bo imel prave konkurence. S svojimi močmi ni nič kaj pretirano varčeval in je potegnil že na samem začetku. Tesno kot klopi so mu sledili še Marjan Zupančič, Uroš Bertoncelj in pa Ivan Hrstovec. Prav Ivan je bil največje presenečenje tekme, saj ga pred tekmo skorajda nihče ni poznal. Četverici vodečih sem sledil na razdalji kakšnih 100 m. Lahko bi tekel še bistveno hitreje, ampak nisem hotel preobremenjevati sklepov že na začetku. In res me je že kmalu rahlo začelo bolet koleno. Zato nisem pretiraval z napadi in upal da bo bolečina tako hitro kot se je pojavila tudi izplahnela.
Zelo mi je godilo da je proga v začetnih kilometrih potekala navkreber. Pot ni bila strma in je omogočala razmeroma hiter tek. Posledično tudi nisem veliko zaostal za najboljšimi. Zarnik je seveda pobegnil naprej, med tem ko so bili vsi ostali še zelo blizu. Po približno treh kilometrih se je proga končno močno postavila po koncu direktno proti vrhu hriba na katerem stoji cerkvica sv. Ožbolta. Taki strmi vzponi so meni zelo pisani na kožo. Bil sem dovolj močan da bi celoten vzpon lahko pretekel, pa sem raje napadel s hitro hojo. Na ta način sem ujel Uroša Bertonclja in močno zmanjšal zaostanek do Zupančiča in pa Hrastovca.
Po drugi strani pa sem vedel da sem močan samo v strm klanec in da me na drugi strani hriba čaka spust na katerem pa ne bom konkurenčen. Na vrhu kratko okrepčilo z vodo, ki sem jo več zlil na skeleče koleno, kot v usta. Potem pa sva skupaj z Urošem zdirjala v dolino. Na srečo je bil prvi spust tehnično precej nezahteven, saj se je nekaj časa teklo po asfaltu, kjer ni nevarnosti za zvinj gležnja in sem tudi sam lahko spustil na polno. Zupančič in Hrastovec sta bila sedaj že res blizu. Potem pa je sledil nekoliko bolj zahteven del spusta skozi gozd in spet sem nekoliko zaostal.
Vseeno pa je bilo do cilja še zelo daleč. S Sela nad Polhovim Gradcem smo se usmerili proti Tošču – najvišjemu vrhu Polhograjskega hribovja. Bertoncelj je medtem zaostal, sam pa sem zelo približal Hrastovcu. Potem pa se je zgodilo tisto, kar vsi sovražimo na tekaških prireditvah. Oznake na progi so manjkale in pri cekrvici sv. Jedrta so zavili v napačno smer. Največ (kakšno minuto) je izgubil še Zarnik, medtem ko smo ostali izgubili vsak po nekaj 10 sekund. Posledično smo prišli vse spet skupaj. Zarnikova prednost se je stopila in sta bila s Zupančičem le nekaj sekund pred mano s Hrastovcem. Bili pa smo ravno na zelo strmem delu vzpona na Tošč, kjer so se zaradi nizke hitrosti (hitre hoje), razlike še nekoliko bolj zmanjšale. Gotovo je ta del še najbolj odgovarjal meni, saj sem se uspel prebiti pred Hrastovca in sem se že podal v lov za Zupančičem. Na žalost je bilo strmine hitro konec, začeli pa so se pojavljati tudi krajši spusti z vmesnimi ravninami. Zato sem spet začel izgubljati v primerjavi z vodečimi. Vendar sem do vrha Tošča še nekako držal priključek. Kasneje smo izvedeli da za pomanjkljivo označenost proge ni bil kriv organizator, ampak nek kmet, ki je bog si ga vedi za kaj – oznake odstranil.
Spust s Tošča je bil veliko bolj tehnično zahteven kot s sv. Ožbolta. Hrastovec mi je pobegnil naprej – tako da sem ostal sam na progi. Spust sicer ni bil prav dolg in je kmalu prešel v kakšne dva kilometra dolgo ravnino. Ker nisem pred sabo videl nikogar, mi je tempo še dodatno padel. Pri tem je skorajda ujel Danilo Šimnic, ki je znan kot odličen ravninski tekač. Rešil pa me je nov strm vzpon – na Veliki Babnik. Prav zanimivo koliko strmih odsekov je bilo na tej poti. Sicer pa je bila trasa zelo lepa- mehka – z veliko rahlimi spusti in vzponi po iglicah in mahu.
V nadaljnjih kilometrih sva se s Šimnicom držala skupaj. Tudi meni je bilo zato precej lažje. Prek Gantarske planine sva se povzpela na vznožje Osolnika, kjer so nama mimoidoči zavpili da zaostajava le 3 minute. Osolnik pa je bil predzadnji vzpon na progi. Sam hrib zelo dobro poznam po zelo strmi pokalni tekmi v gorskem teku. Žal pa smo tokrat gor tekli po položni strani, spust pa je bilo po tisti znameniti strmini. Spet je šlo za tehnično precej zahteven spust. Poleg tega pa bi bilo mogoče lahko še bolje označeno, sploh zaradi velikih hitrosti, ki jih tu dosegamo tekači.
Samo Šimnicu se lahko zahvalim da sem tekmo končal v kolikor toliko doglednem času, saj sem vmes nekajkrat grdo zalutal. On pa me je vsakič usmeril nazaj na pravo pot. Hvala! Na enem mestu pa sva oba obrala daljšo pot, zaradi česar sta naju ujela Bertoncelj in Justin. Sicer pa je bil spust adrenalinski, skorajda tako kot v kakšnem filmu. Tekli smo po nekakšnih žlebovih, pod podrtimi drevesi, prek nepospravljenega dračja in po strugi potoka.
Nazadnje smo se vendarle znašli v dolini v Puštalu. Na moje presenečenje pa so bili moji gležnji še vedno v enem kosu. Sedaj je do cilja sledil le še vzpon na sv. Andreja. Sam sem se počutil še zelo močan in sem v breg začel pridobivati nazaj tisto, kar sem izgubil na spustih. Šimnic pa je začel zaostajati. V spustu sem toliko pridobil da sem se spet močno približal Hrastovec. Žal pa je bilo tekme kakšen kilometer prehitro konec, da bi ga lahko ujel. Tako sem končal na absolutno četrtem mestu s časom 1 h 53 min 39 s. Suvereno zmago pa si je prislužil seveda Sebastijan Zarnik (1 h 44 min 22 s) pred Marjanom Zupančičem (1 h 49 min 47 s) in Ivanom Hrastovcem (1 h 53 min 5 s). Med ženskami pa je zmagala Mihaela Tušar (2 h 24 min 29 s) pred Petro Mikloša in Uršo Trobec.
Skratka zelo lepa in uspela tekma. Velike pohvale organizatorjem za eno najlepših tekem kar sem jih kdajkoli tekel. Zelo si želim da bodo vztrajali in da se tudi drugo leto vidimo na tej prireditvi.
Bojan Ambrožič