Oktober 2010: Drago Frelih se je vrnil iz Andov, V enem dnevu z morja na Triglav, Na Škotsko po zmago
Drago Frelih se je vrnil iz Andov
Z alpinistom Dragom Frelihom se srečujem le tedaj, ko od kod pride ali kam gre. Za njim je že trideset let alpinizma. Letošnje leto je zaznamovala odprava v Peru, kjer je skupaj z ostalimi preplezal pet vrhov: Japruco (s 4622 metri je služil bolj za aklimatizacijo), vrh brez imena (5018 metrov), Vallunarahu (5686 metrov), Alpamayo (5947 metrov) in Mururahu (5688 metrov, ta je Dragu predstavljal še poseben izziv).
Mesec julij, preživet v pogorju Andov, je bil zanj že tretji obisk južnoameriške celine. Priprave so potekale v zimskem času, veliko je plezal doma in v Avstriji. Ves čas je pestoval skrito željo, da bi preplezal prvenstveno smer na gori Mururahu, kar se je pozneje izkazalo za nemogoče, saj so bile vremenske razmere povsem neprimerne za tak podvig.
Ko se odpravite na tako nevarno pot, ali greste na vse ali nič?
Nikoli ne grem z glavo skozi zid. Nenazadnje je za menoj že trideset let alpinizma. Pod steno Mururahuja sem stal dva dni, opazoval sem jo z daljnogledom, tehtal, a nazadnje je zmagal razum, da sem šel do vrha po drugi, lažji poti Včasih je pač treba stopiti na realna tla, gore mi ne bodo ušle. Peru je sploh zelo zanimiva država. Lima ima sedem milijonov prebivalcev, njeno obrobje je polno kriminala in taki kraji znajo biti bolj nevarni kot plezanje na vrh gora. Žal se pogosto dogaja, da nam zmanjka časa za ogled znamenitosti. Tudi tokrat smo hiteli do Hvaraza, mesta, ki leži na 3000 metrih višine, da bi se čim prej aklimatizirali.
So vam kakšni trenutki s poti še posebej ostali v spominu?
V vseh teh letih še nisem videl cveteti Puya raimondii, ki raste le na andskem višavju na višini med 3000 in 4000 metrov. V višino zraste do 12 metrov, cveti pa samo enkrat v približno sto letih. Bil sem presenečen, saj mi je bilo tokrat dano, da jo vidim. Nahrbtnik sem pustil ob poti, fotografiral sem jo, za nekaj dolgih trenutkov občudoval kolibrije, ki so v cvetu nabirali nektar, nepozaben pogled.
Ali imajo v teh gorah urejene prostore za bivanje alpinistov?
Nastanili smo se pri gospodu Emiliju. Poznamo se že vrsto let. Letos je bilo v Peruju sploh veliko Slovencev (42), počutili smo se kot doma. A ko se pričnemo vzpenjati više, so naše edino udobje šotori in spalne vreče. Vreme nam je bilo tokrat naklonjeno, le enkrat je snežilo, takrat je zapadlo več kot 20 centimetrov snega. Takoj ko smo postavili v ta sneg šotor, je bila spalna vrča mokra, hm, ni bilo prijetno, zato smo raje malo počakali, da se je oprema posušil
Marsikaj v Peruju je zavito v mistiko. Ste odkrili kakšno tančico?
Ja, nekaj smo jih. Mistika je zelo močna, drži, upošteva jo tudi gospod Dioniz, ki prodaja spominke. Za nas, Slovence, ima posebne obeske za okoli vratu, prinašali naj bi srečo. Bolj kot na mistiko se moramo zanašati na lastne izkušnje, razum, preudarnost. Nevarnosti je v gorah povsod dovolj. Zmeraj so tudi žrtve, tudi ob našem bivanju v Peruju so se bile. Prav Alpamayo je zelo nevaren, neki alpinist je padel in potegnil za seboj še tri kolege. Letos je bila precej muhasta zima, malo snega, veliko ledu, tako da so bile razmere zelo neprijazne. Hribi se precej ogrevajo, od leta 2003, ko sem bil nazadnje, je veliko ledenika že skopnelo. Pogoji za plezanje se očitno slabšajo in skrbi me, kaj še bo. Domačine pa skrbi predvsem, da ne bi bilo turistov, saj so obiskovalci gora zanje glavni vir dohodka.
Ste že kdaj vzeli s seboj v odpravo tudi alpinistke?
Po navadi gremo le moški. (smeh) Ženske neradi vzamemo s seboj. Pa ne zaradi diskriminacije. Hm …, fantovska družba je le fantovska …, ženska vse skupaj razbije, pa tudi pogoje za plezanje bi bilo treba preveč prilagoditi.
Odprava je bila tokrat zelo uspešna. Bera preplezanih vrhov je bogata. Le na koncu smo si vzeli teden dni za počitek. Sam sem obiskal prijatelje v Limi. Vrnili smo se 6. avgusta, in sicer zelo zadovoljni.
Ja, še to: odpravo smo financirali iz lastnih žepov. Niso ravno prijazni časi za iskanje sponzorjev.
Kaj vas čaka v prihodnje?
13. oktobra ponovno poženemo v tek plezalno šolo. Tako bo poleg službe dovolj prijetnih zadolžitev, da mi ne bo dolgčas.
Milena Miklavčič
V enem dnevu z morja na Triglav
Matjaž Rešek in Jure Oblak se ukvarjata z različnimi športi: z gorskim tekom, plezanjem, hribolazenjem, kolesarjenjem ... Že pred dvema letoma sta želela narediti nekaj posebnega, zato sta se odločila, da bosta iz Škofje Loke na Triglav prišla v štiriindvajsetih urah. Lansko leto sta bila start in cilj enaka, le pot je bila drugačna. Letos sta pot pričela 7. avgusta točno opolnoči v italijanskem Devinu. Preko Gorice, Kanala, Tolmina, planine Polog, Prehodcev, Bogatinskega sedla, koče pod Bogatinom, koče pri Triglavskih jezerih, Hribaric in Doliča sta prispela na Triglav. Časa sta ponovno imela le 24 ur, s seboj pa sta imela svojo spremljevalno ekipo (Kaja Kastner, Lea Oblak, Jana Demšar, Matjaž Peklaj, Jernej Ržen, Primož Rakovec, Peter Štolcar in Grega Grohar). Na cilj sta prišla v triindvajsetih urah in petnajstih oziroma dvajsetih minutah, premagala pa sta višinsko razliko 6000 metrov (4500 metrov je bilo vzponov, 1500 metrov pa spustov). Matjaž si je vzel nekaj časa in o njunem podvigu povedal marsikaj ...
Vaju pot vedno ponese na Triglav?
Do zdaj naju je. To je bilo zadnjič. Ne bova več hodila gor. Tam je res gneča, zasedene so vse koče. Na Triglavu je podnevi baje veselica, harmonike ... Ampak v tistih urah, ko midva hodiva gor, ni ponavadi nikogar. Tako da si v hribih še vedno lahko sam in umaknjen, samo primeren čas moraš izbrati.
Kako izbereta pot za vajine podvige?
Prvo leto sva imela idejo, da na Triglav prideva iz Škofje Loke. Gledala sva, koliko časa imava na razpolago in sva izbrala ... ne najkrajšo pot iz Škofje Loke na Triglav, saj je šla vse okrog Bohinjskega jezera, po vseh hribih pa potem na vrh. Drugo leto sva spet začela v Škofji Loki, a sva vključila še kolesarjenje. Šla sva še na oba vrhova – na Grintovec, dol, s kolesom pod Stol, na Stol in potem na Triglav. Letos sva vključila še morje. Običajno tega nihče ne počne. Tisti, ki se s čim takim ukvarjajo, npr. v enem dnevu trikrat obhodijo gorski maraton štirih občin. Ali pa gredo trikrat v enem dnevu na Triglav in dol, to je malo bolj izvirno.
Vajina pot se je pričela po ravnem, končala pa na precej strmem. Kateri del je bil težji?
Ravnina je včasih še bolj zahtevna. Odvisno tudi od tega, kaj treniraš. Tistim, ki se ukvarjajo večinoma z ravninskimi deli, to bolj ustreza. Midva sva pa bolj za hribe, zato je bil za naju ravninski del težji. Če tečeš po cesti, so noge drugače obremenjene kakor v hribih. Tako da bi kakšnim cestnim maratoncem prvi del bolj ustrezal. Prav zaradi ravnine oziroma zaradi neprimerne obutve v tem delu sem v prvem poskusu odstopil. Ker sem se odločil, da to moram narediti, sem en mesec kasneje še enkrat šel z novo ekipo, tako da sva potem oba prišla do cilja.
110 kilometrov poti v enem dnevu je kar veliko ...
Ja ..., sem že razmišljal, da se mi sploh ne zdi veliko. Potem sem pa z druge strani pogledal ..., to sta dva maratona, pa na Triglav, nazaj v dolino in še enkrat na vrh. Kdor je kdaj tekel, ve, koliko časa zahteva maraton. Tudi tisti, ki gredo za en dan na Triglav, so že precej dobri ... Taki, ki gredo enkrat v življenju na Triglav, ker so pač Slovenci, gredo za dva dni.
Kakšne so bile priprave pred takim podvigom?
Vmes sva bila na gorskem maratonu štirih občin. Nanj se moraš kar dobro pripraviti, če ga hočeš opraviti v zglednem času. Nekajkrat sva tekla po cesti, po asfaltu. Za gorski maraton je trening: Škofja Loka– Križna gora–Praprotno–Tomaž– Lubnik in nazaj v Škofjo Loko. Ko začneš teči po cesti, pa mišice za to niso pripravljene. V bistvu sva pred tem samo nekajkrat tekla po asfaltu, kakšnih 30 kilometrov. Na poti na Triglav pa naju je čakalo 80 kilometrov ceste. Od morja, Gorica, Kanal, Tolmin ... Kombinirala sva pet kilometrov hitre hoje in pet kilometrov teka. V Tolminu sva bila opoldne in tam je pisalo, da pot na Triglav traja 13 ur in pol. Midva sva prispela v enajstih urah, vmes pa sva imela še nekaj postankov za hrano pa pijačo.
Za to je poskrbela ekipa.
Ja, v dolini. Vozili so se deset kilometrov naprej. Tam sva se oskrbela s pijačo in hrano. V Tolminu sva napolnila nahrbtnike s tremi litri vode, hrano in obleko. Na vrhu je pihal severnik, bila je megla, proti vrhu Triglava so bile že poledenele skale, jeklenice, klini. V takem primeru je zelo pomembno, da je kdo s tabo. Glava ne deluje več najbolje, postane vseeno, če ne prideš do konca. Ko hodiš, je tudi zaradi varnosti pomembno, da je še nekdo zraven. Da išče v noči markacije, pot, da drži tempo. Če prideš do skal, se ne vidi, kje je pot. Proti vrhu sva se morala dobro obleči, ker je bilo pod ničlo.
Imata že načrte za naslednje leto?
Me ne zanima. (smeh) Jure ima že neke ideje, sam pa še nočem nič slišati. Zadnji podvig je še preveč blizu in ga bo treba prespati. Najbrž bova morala iti enkrat na pivo. Takrat se pojavi več idej in se laže kaj obljubi.
Tatjana Rant
Na Škotsko po zmago
Škofjeločan Jure Raztresen je 11. septembra postal mladinski svetovni prvak v športnem plezanju. V škotskem Edinburghu je sedemnajstletnik slavil v kategoriji kadetov, kjer je ugnal vso konkurenco in si priplezal prvo mesto.
Se že dolgo ukvarjaš s plezanjem? Kdaj si dosegel prvi večji uspeh v tem športu?
Že kot majhen fant sem rad plezal po drevesih in drugih visokih ovirah, nekega dne pa sva se s prijateljem odločila, da se vpiševa v plezalno šolo Plezalnega kluba Škofja Loka. Tako sem se pri devetih letih navdušil nad tem športom in se naslednje leto, 2003., udeležil svoje prve tekme. Tam sem osvojil peto mesto, na katero sem bil izjemno ponosen in dobil veliko zaleta za naprej. Postal sem član Plezalskega kluba Škofja Loka in v kategoriji cicibanov na državnih tekmah konstantno dosegal dobre rezultate. Štiri leta kasneje sem se v Kranju udeležil tekme za evropski mladinski pokal, na kateri sem osvojil drugo mesto, to pa je bila tudi nekakšna prelomnica. Takrat sem se zavedel, da sem dober športni plezalec, sposoben posegati po najvišjih rezultatih.
Je bila zmaga na mladinskem svetovnem prvenstvu presenečenje ali si po tihem pričakoval takšen uspeh?
Zmage res nisem pričakoval. Vedel sem, da sem dobro pripravljen, saj smo s trenerjem Romanom Krajnikom celo leto zelo dobro trenirali in se pripravljali na prvenstvo Moj cilj je bil uvrstitev v finale, med osem najboljših mladih plezalcev. Potem pa sem se odlično odrezal že v polfinalu in edini preplezal plezalno smer do vrha. Takrat sem se odločil, da moram uspeh ponoviti še v finalu in se uvrstiti med najboljše tri. Uspelo mi je, še več, bil sem najboljši.
Kakšen je občutek, ko si svetovni prvak? Ti takšen uspeh predstavlja breme za nadaljnja tekmovanja?
Občutek je super. Po končani razglasitvi smo skupaj s slovenskimi in drugimi plezalci ter trenerji praznovali prvo mesto. Vzdušje je bilo nepopisno, saj sta kolega plezalca osvojila še peto in osmo mesto v isti kategoriji, poleg tega pa smo imeli še eno četrto, peto in sedmo mesto, tako da je bil skupni uspeh več kot odličen. S pričakovanji in pritiski za naprej se ne obremenjujem preveč. Trenutno uživam kot svetovni mladinski prvak, ko pa pride nova tekma, se bom nanjo pripravljal tako kot do sedaj: z veliko treninga.
Kakšni so tvoji načrti za naprej?
Do sedaj sem tekmoval v kategoriji kadetov, zdaj pa se bom udeleževal tekmovanj tudi v članski konkurenci. Tam je seveda veliko dobrih športnih plezalcev, zato se bom moral kar izkazati in veliko trenirati. Letos sem že sodeloval na članskem evropskem prvenstvu, ki je potekalo v avstrijskem Imstu, in dosegel 16. mesto, s katerim sem izjemno zadovoljen. Naslednji mesec me čakata dve tekmi evropskega pokala v mladinski konkurenci. Prva je v Velikem Tarnovu v Bolgariji, druga pa v francoskem Anneycju, na obeh pa je cilj priti na stopničke. Pred seboj imam še nekaj mladinskih svetovnih prvenstev, na katerih bom skušal ubraniti letošnji naslov, seveda pa si nekega dne želim osvojiti naslov svetovnega prvaka v članski konkurenci.
Monika Strel