AO Domžale - Urban Bečan:
Ko v soboto, 19. avgusta, oba z Vidom dobiva Urbanovo sporočilo, če gremo v nedeljo v hribe, ne traja dolgo da pade odločitev, da gremo Zajedo Ekar-Jamnik, 350 metrov dolgo, VI- klasiko (zame prvo) na Jezerskem. Pridružita se še Gašper in Tomaž, ki se odločita za 250 metrski Grintovčev steber ocene V.
Že zgodaj zjutraj se vsi zberemo v Kranju in skupaj odpeljemo do Jezerskega in od tam peš urco do Češke koče in nato do pod smeri. Tomaž in Gašper nekje na pol pot zavijeta proti stebru, mi pa še nekaj časa nadaljujemo proti Kočni in nato zavijemo levo na melišče, dokler ne pridemo do smeri. Tako smo bili po dveh urah dostopa dobro ogreti in pripravljeni na plezanje.
Ko smo bili navezani, oprema pa razporejena, je Vid začel s prvim raztežajem in tako v vodstvo nadaljeval vse do vrha smeri. Smer je bila lepa in v večini brez zahtevnih delov. Edini detajl je nastopil v šestem raztežaju, ki pa za izkušeno roko ne bi smel predstavljati problemov. Skala je bila dokaj kompaktna in na nekaterih delih vlažna. Po okoli petih urah plezanja smo izstopili iz smeri in začeli s sestopom.
Sestop je srednje zahteven z nekaj zajlami, ko pa prideš na Zgornje ravni, lahko za nadaljevanje izbereš pot ali pa hitrejšo linijo via melišče. Med sestopom smo se, kot naročeni srečali z Gašperjem in Tomažem in skupaj nadaljevali do koče.
Po krajši pavzi za pivo pa smo krenili nazaj proti avtu in v gostilno Kočno na kosilo. Dan je bil uspešen, vreme lepo, mi pa zadovoljni.
Ker pa je Urban omenil, da ima čas še naslednji dan, se zmenimo, da naša naveza vse skupaj še malo ponovi. In tako jo naslednji dan, kako uro kasneje, že mahamo po lovski poti Kranjski koči na Ledinah in naprej v Jubilejno smer. Smer je ocenjena s V in je dolga 500 metrov. Pot do koče nas je dobro ogrela, od koče naprej pa smo najprej malo hodili po šavju, nato po melišču in za konec še poplezavali v lažjem svetu. Ko pridemo pod smer, se pripravimo in klub mrzli skali, Vidu prva dva raztežaja ne predstavljata problema. V tretjem raztežaju pa so se stvari malo zavlekle. Ker je bila skala precej mokra in mastna, cug pa je rahlo previsen, ozek kamin, je po Vidovem poizkusu vajeti prevzel Urban in po nekaj novo nabitih klinih in tehničarjenju, mu uspe priti čez in kmalu zatem že štant. Tako smo tretji raztežaj vsi tehničarili, v naslednji pa so, razen nekaj neudobnih štantov, stvari lepo stekle. Skala je bila rahlo krušljiva, a je bila plezarija kljub temu v redu. Vmes je bila še malce težja prečka, raztežaj ali dva zatem pa samo še lažji svet. Zaradi dodatne varnosti smo dva raztežaja plezali štajerca in se nato razvezali. Do vrha Dolgega hrbta smo po lahkem terenu plezali nenavezani, na vrh pa pospravili opremo, se okrepčali in čez Mlinarsko sedlo krenili proti Češki koči in od tam do avtov kot prejšnji dan. Po sedmih urah in pol plezanja in dobrih dveh sestopa smo se spet znašli pri avtih, nato pa še na analizo v Kočno kjer smo zaključili s turo.
Kar pa se tiče smeri, sta obe lepi in dokaj dobro nabiti, s dokaj dobro skalo in jih priporočam/o za plezanje.
Urban, Vid in Urban