Gregor Čič: ... v težko pričakovanih Dolomitih
AO Domžale je organiziral tabor v Dolomitih v kampu Sass Dlacia, na čudoviti lokaciji pod prelazom Passo Falzarego, med Cortino d’Ampezzo in smučiščem Alta Badia. Letošnje leto so novo našeškani in pravnomočni člani AO Domžale popestrili dogajanje in v ferajn prinesli svežo energijo in nov zagon za odkrivanje skalnatih prehodov.
Večji del ekipe se je v kampu zbral v četrtek, 6. 7. 2023. Pot je spremljalo krasno sonce, dokler nismo zapeljali do prelaza Falzarego in se pričeli spuščati v dolino proti Val Badii, kjer nas je zalel močan naliv. Sprejem na recepciji kampa ni bil odraz posebne dobrodošlice, vendar so jo ostali alpinisti nedviomno popravili s pivom in drugimi priboljški, na katere pa smo morali še malo počakati, saj nas je dež še nekaj časa pustil vedriti v vozilih. Ta pridni so že v dežju pripravili svoje prenočišče v fensi električnem vozilu, medtem ko smo ostali raje počakali na rahlo izboljšanje vremena in nato nadaljevali z delom. V dveh sekundah (kakor pravi fajn reklama) smo postavili Francijev šotor in pripravili še zadnja ležišča. Nato pa popivali pod vrati predelanega Renaulta kombija, ki nama je z Živo nudil udobno prenočišče.
Noč je bila hladna in mokra. Prej popito pivo je nemalokrat klicalo po hitrem sprehodu do skupnih prostorov, (ne)prijetna ohladitev pa je tiste slabše pripravljene gnala k dodatnemu zavijanju v vse in, kar smo imeli s seboj. Noč je enkrat le minila in se prevesila v hladno, a sončno jutro. Pripravili smo še zadnjo kamping opremo in se posedli za mizo. Medtem so se v električni pečici, priklopljeni na Teslo, pekle tople žemljice in dišalo je po Dolce Gusto kavi. Pozajtrkovali smo in pripravili plan za petkovo plezanje. Odločili smo se, da se skupaj podamo v steno gore Lagazuoi, pripravili opremo, vzeli vodničke in se odpravili na prelaz. A nismo čedni, vsi v novih jopicah AO Domžale?
S prelaza se je odpiral krasen pogled proti severni strani Mormolade in njenem ledeniku. Če si pogledal zelo natančno, si videl nihalko, ki vodi na sam vrh te skalnate gmote. Prav taka nihalka je vozila na našo goro, a kot pravi mazohisti, smo se podali po težji in navpični poti proti vrhu.
Iskanje izbrane smeri se je začelo na napačni strani hriba, a ni bilo potrebno dolgo pešačiti, da smo prišli do izhodišča. Poleg športno plezalnih smeri se je odprla naša izbrana smer, po imenu Cengia Martini. Verjetno smo smer izbrali v upanju, da nas na vrhu čaka izvir Martinija, po možnosti serviranega z olivo. Oh, to bi bil raj!
Stabilna in čvrsta skala je dovoljevala, da smo se v smer podali kar en za drugim. Prava razlika v primerjavi s slovenskimi gorami, kjer imaš občutek, da boš z vsakim prijetim kamnom, počasi premaknil goro na druge koordinate. Smer je bila lepa in odlična izbira za uvodni dan in ogrevanje v dolomiški skali. Pogled na okoliške vrhove je bil prečudovit, vendar si njihovih imen verjetno nikdar ne bom zapomnil. Kot tudi ne imena smeri, ki si jo bo lažje zapomniti po številki kakor po imenu. Ta je v našem vodničku nosila številko 96.
Med sestopom je Andrej ponovil podvig v koritu, za katerega je pred časom okrivil Čehe. Nesrečno korito je ponovno dobilo svojo obliko. Znova ga vežejo zmes vode, cementa in peska. Na srečo se je tokrat vse dobro izšlo je korito, klub izjemnim pozerskim spodobnostim, ostalo nepoškodovano.
Sprejeli smo odličitev, da lep dan izkoristimo v polnosti in plezanje nadaljujemo še na veličastnih petih stolpih. Pred tem je bilo nujno zlo, da smo pojedli vse čokoladice in druge zaloge hrane, ki smo jih imeli pri sebi. Podali smo se v Torre Lusy, znova kar en za drugim, razen Špela in Gašper, ki sta izzivala steno v zahtevnejši No name smeri.
Pričelo se je večeriti, dotaknil se nas je hladen dolomitski zrak, sonce se je pričelo skrivati za zahodna stebra, ko smo prispeli na vrh čudovitga skalnega stolpa in ponosno razprli zastavo AO Domžale. Tistih nekaj kvadratnih metrov prostora, je bilo dovolj za vse nas. Važni selfiji niso ostali neopravljeni. Še nekaj skupinskih slik in sledil je dolg spust ob vrvi. Štirikrat smo jo premetali in metali v globel, se prepenjali med štanti in abzajli, da smo le prišli na trdna tla ob vznožju stolpa. Že pošteno lačni smo oddrveli v kamp, si natočili kozarec domačega Refoška, skuhali jajca, hrenovke, testenine in vse, kar smo imeli pri roki, da smo kaj hitro zapolnili želodce. Sledilo je še nekaj druženja in načrtovanja poti za naslednji dan ter zaslužen počitek.
Naslednji dan smo se ponovno odpravili proti gori Lagazuoi, tokrat v smeri 102 in 103 (kot piše v vodniku). Številki sta si preprosto lažje zapomnljivi kot ime smeri, ki je Gordana in Ardizzon. Plezanje po lepo razčlenjeni skali je bilo pravo uživanje. Za varnost so poskrbele jebe, metulji in tudi kakšen klin sem in tja. Vremenska napoved je bila nekoliko pesimistična a vendar smo imeli občutek, da imamo še odlične možnosti za še eno smer. Zato smo se ponovno odpravili proti Cinque Torri. A že med potjo nas je presenetil dež, tako da smo nesrečni obrnili svoje jeklene konjičke in se odpeljali nazaj v kamp, kjer pa ni bilo ne duha ne sluha o dežju. Del ekipe si je privoščil pizzo v mestecu La Villa Stern, kjer smo naleteli na večno težavo v italijanskih mestih – če nisi ob pravem času na pravem mestu, ostaneš lačen. Na srečo smo po nekaj zavojih med restavracijami našli pizzerijo in se pregrešno najedli odlične italijanske pizze in si privoščili sladko nagrado v obliki ledene kave. Ob odhodu nas je gostoljubni gazda še počastil z domačim limončelom.
Medtem ko smo ostali jedli in pili, najbolj živa v naši ekipi ni mogla mirno počivati v kampu. Obula si je treking čevlje in odhitela raziskovat okoliške doline, hribe in jezera, še iz perspektive pohodnika (ali gorskega tekača). Vse ostale nas je nato razveselila z lepimi fotografijami čudovite okolice, ki smo jo žal zamudili, medtem ko smo se družili v kampu, si pripovedovali šale in se smejali raznim zgodbam.
Žiga (AO Kranj) in Ana sta se nam pridružila šele v petek zvečer. Za soboto sta si splanirala malo daljšo smer Via Piccola Micheluzzi, 300m, oddaljeno nekih 40 min vožnje stran od kampa. Tako sta bila še malo turista in se vozila čez prelepe prelaze. Smer je bila kompaktna, z enim detaljom V- in ponuja prelepe razglede na Marmolado. Izstop je na široki gredi pod zgornjim delom hriba. Pri sestopu je potrebno malo sestopnega plezanja in en spust po vrvi.
Naslednji dan sta se opravila do prelaza Falzarego, ki je bil na poti domov in splezala M. Speciale. Ker sta bila kar pozna je bilo v steni že nekaj navez, zato je bilo potrebno malo čakanja. Zgornji del smeri sta spustila na podlagi posvetovanja, saj naj bi bil zahteven sestop in nič kaj lepo plezanje do vrha.
Lepo nedeljsko vreme je ostali del ekipe želel izkoristiti čim prej, zato smo že zgodaj skrenili proti Cinque Torri in se zapodil v stene, da bi izkoristil še zadnje užitke pri plezanju v dolomitskih stenah. Podali smo se na Torre Quarta Bassa in Torre Barancio. Nedeljska gužva v smereh je nekoliko podaljšala skupni čas gibanja med stenami, a smo vseeno uspeli odlično splanirati vzpone in se kaj hitro povzpeli na oba stolpa.
Sestop je bil sam vrh plezanja. Iz obeh stolpov, je bila edina varianta, zelo dolg spust ob vrvi, ki nam je pošteno pognalo kri po žilah. Tam gor ni bilo prostora za napake, zahtevana je 100 % zbranost in prisebnost. Pogled v skoraj 60 metrski prepad je izzval strahospoštovanje do izjemne naravne tvorbe. Hkrati pa je bil spust tudi odličen adrenalinski zaključek vrhunskega plezanja, ki bi ga lahko primerjal s tisto olivo v Martiniju.
Živa, Franci in jaz smo jo nato mahnili v deželo na sončni strani alp in tabor zapuščal z lepimi vtisi in odličnimi spomini. Pot domov se je podaljšala še za postanek v tovarni napolitank Loacher, kjer smo nadoknadili izgubljene kalorije in se ob kebabu v Jesenicah klimatizirali na malo bolj »domače« okolje. Ostala ekipa je nedeljo preživela na Falzaregu, plezala smer Ghedina in Bella e Monella. Za zaključek so preplezali še Torre Barancio, ki nas je očitno vse navdušil. Ta pridni (in tisti z malo več dopusta) so plezanje nadaljevali še v ponedeljek na Punta Alpini, Spigolo Sud, medtem ko smo ostali že pridno kucali po tipkovnicah in opravljali delovne obveznosti, hkrati pa si v mislih risali prelepe dolomiške vrhove in prečudovito pokrajino.
Več slik najdeš tukaj >
Gregor Čič
pripravnik, AO Domžale