Ponovitev vzpona na goro številnih grap nad Zelenico.
Bil je 14. september lani, ko sem opravil vzpon na Veliki vrh, o čemer ste lahko brali na spletni strani Gore-ljudje in s klikom na naslednjo besedo Begunjščica se obudijo spomini.
Tokrat sem se prav tako odpravil z Ljubelja po pobočju nekdanjega smučišča in po servisni cesti, ki so jo močne padavine dodobra poškodovale, ko so hudourniki pritekli s pobočja Ljubeljščice in odnesli velike količine peska s ceste po strmem pobočju navzdol. Na cesti sem stopal mimo manjše skupine govedi, ki je mulila rastlinje ob robu cestišča in se povzpel do ovinka pod Šentanskem plazu. Enako kot lani sem se povzpel po kamenju in ob meliščih po zelenih jezikih pod levi izhod iz plazu in tam se odločil za varianto iztopa še bolj levo preko grapce na greben in naprej do normalnega izhoda. Sprva je šlo brez problema, nato pa so nastale težave. Izhod iz grape je zahteval veliko pozornost zaradi izredno krušljivega sveta in na izhodu sem ugotovil, da je nadaljevanje skoraj nemogoče, tako da sem prečil še bolj pazljivo v desno, kjer je skala izredno nestabilna, a mi je uspelo narediti dokaj varno korake v desno, obiti vogal in izplezati na greben, po katerem sem prišel na glavni greben pri izhodu iz levega kraka Šentanskega plazu. Ponovitev odsvetujem in je tudi sam ne bom ponavljal. Na travnatem južnem pobočju je bila čreda ovac, ko sem nadaljeval pot na vrh Begunjske vrtače, kjer sem imel zaslužen premor.
Z 1991 m visokega vrha sem se vrnil nazaj in med ovcami se povzpel po grebenu do zahodnega izhoda iz Šentanskega plazu, kjer je bila druga polovica črede, ki je med meketanjem mulila borno travo. Lahka pot me je popeljala na Veliki vrh, najvišjo točko Begunjščice na 2060 m višine, kjer sem se še v ranem dopolnevu pridružil trojici na vrhu. Razgledi na vrhove nad Zelenico so bili odlični, z oddaljenostjo pa so postajali vedno bolj nejasni. Tudi pogled na blejsko jezero ni bil brljanten.
Po predahu in ko je trojica že zapustila vrh, sem šel še sam na pot povratka. Hodil sem v smeri zahoda do razpotja, kjer poti vodita do Roblekovega doma in druga po severnih pobočjih Begunjščice do Zelenice, kamor sem bil namenjen. Ta del poti je poleg lepih razgledov ponudil tudi nekaj pogledov na cvetoče gorsko rastlinje in mi tako polepšal dolgo a lepo pot, ki preči tudi veliko melišče Smokuškega plazu. Srečal sem le nekaj obiskovalcev gora in tudi pri koči na Zelenici jih ni bilo veliko.
Zadnji del poti sem opravil precej hitro in pred poldnevom zaključil meni vedno ljubo krožno pot na Ljubelju. Seveda to ni edina možnost in morda še lepša je varianta vzpona ali sestopa po Bornovi poti skozi tunel in preko Prevale, kadar je izhodišče Ljubelj.