Tržičan.si - Dejan Ogrinec: Klemen Belhar, diplomirani teolog in antropolog, star 39, si je za svoj doktorat zadal zanimivo temo – Čigava je narava?

Klemen Belhar, diplomirani teolog in antropolog, star 39, si je za svoj doktorat zadal zanimivo temo – Čigava je narava? Ampak ne v smislu pravne ureditve naravnih virov, naravne dediščina ali kako urediti naravne parke, urediti dostope ljudem v naravo in podobno. Drugače. Vprašal se je, kaj nam narava sploh predstavlja. Odlično vprašanje v resnici …

Klemen je iz družine, kjer so vsi radi v naravi. Oče, sicer lovec, dela v Triglavskem narodnem parku kot vodja nadzornikov področja Bohinj. Vsi bratje so alpinisti, tako kot Klemen in trije najstarejši tudi gorski reševalci postaje GRS Tržič. A ni samo alpinist. Rad ima vse športe in je človek z močnim duhom. Brez posebnega treninga, razen običajnega večernega kratkega teka, je na neko deževno nedeljo pred nekaj tedni obtekel celotni gorski masiv Košute. Zelooo velik krog. Lahko mu ga zavida marsikateri gorski tekač, kaj šele maratonec. A Klemen je bil vesel samo tega, da sta dež in mraz pregnala ljudi s poti, da je bil sam. In ravno o tej potrebi po samoti, o neokrnjenosti, kaj nam narava predstavlja in naš odnos do nje, je tekla najina beseda.

»Zakaj potrebujemo naravo? Ne govorim o smreki, kamnu, poljskem pridelku, ki nam služijo in lajšajo življenja in od tega živimo. Govorim o tem, od kod sploh pojem – narava? Okoli narave so se vedno spletale ideologije politične narave, ki so nam močno uravnavale naše družbeno socialne odnose, ki jih tudi trenutno imamo, saj v ta pojem – da, narava je samo izraz, pojem in ne nekaj otipljivega, vpletamo vso etiko in pomene, ki nam nekaj pomenijo. Da razložim. Kaj narava je ali kaj je meja tistega, čemur rečemo narava? Vemo, da hiša ni narava. Zgradili smo jo mi. Torej narava ni tisto, kar je zgradil človek. Če to drži, potem recimo, da je v gozdu pot. Mi smo jo zgradili in jo uporabljamo a obenem govorimo, ko tam hodimo, da smo v naravi. Ampak če je nekje neka zgrajena pot, saj kdo drug naj bi sploh jo naredil, potemtakem tista narava ni več prava narava, ker je to že delo nas. Zato če pošteno pogledamo resnici v oči, prave narave, tiste, ki se opeva, skoraj kot mit, takorekoč ni.

V zgodovini smo zgradili ogromno ideologij okoli narave. Nekaj časa je veljalo (XVIII in XIX stoletje), da je narava slaba. Samo bela neosončena koža je veljala za lepo. Divjaki in domorodci so bili manjvredni ljudje in podobno. Veljalo je eno pravilo – vse kar je naravno in tudi sama narava, je bila in ljudem pomenila, kot nekaj slabega. Civiliziranost, omikanost, kvaliteta življenja in podobno, vse to je bilo čisto stran od nje.

Danes se vračamo k tej isti naravi na drugačen, nekako »čuden« način. Spet malo preveč posiljen. Hočemo naravno hrano. Želimo se sončiti. V njo zahajamo na hojo ali izvajamo vrsto raznih športnih dejavnosti. Hočemo biti sami. Narava je »in«! Ampak vse to je, na žalost, navaden mit. Samo zgodba, ki nima jedra.

Kar jemo, ni naravna hrana. Pridelana in predvsem predelana je nenaravno. Vsi opozarjajo, da sonce škoduje, pa se sončimo. Na splošno delujemo, kot da se ne znajdemo več v svetu narave. Govorimo eno, delamo drugo. To tudi ni naravno. Pozabljamo, da smo se tisočletja borili proti »njej«, ker nas je »ogrožala«, zdaj pa bi radi čez noč postali eno z njo. A dvom, če smo tega še sposobni, je zelo na mestu. Večina ljudi bi namreč v naravi enostavno – umrla; in to na naraven način (smeh).«

»Tudi sam pojem naravno uporabljamo v neverjetnih in čudnih oblikah. Nekaj časa nazaj smo glasovali na referendumu. Njegovi nasprotniki so s pridom uporabljali stavke »to ni naravno ali »to je proti-naravno«. Homoseksualci trdijo obratno. Da se kot taki rodijo in da kar delajo je za njih naravno; in tudi v naravi obstaja homoseksualnost. Ampak slednji so »izgubili«, ker je ideologija mita naravno premočna. Vegetarijanci, na primer, ves čas trdijo, da je ubijanje in uživanje živali nenaravno. Pustimo dejstvo, da v naravi živali jedo živali, ampak iz katere narave pa je potem krava? Je del gozda ali kmetije. Človeškega produkta ali slučajne mešanice genov, ki so se zgodili? Vemo, da krava ni »naravna«, pa obenem je, saj je živo bitje. Je bolj razumljivo kaj mislim s tem, da je narava mit?«

Vsa bitja, ki so na zemlji, so skupaj v nekem okolju. V medsebojnem delovanju in odnosu. Živimo, se razvijamo in vplivamo eden na drugega. Naš, človeški način dojemanja sveta je edinstven in poseben. Ne delimo si ga z ostalimi (živali, rastline). Zdaj tudi znanstveni svet priznava, da je svet v resnici drugačen, kot ga dojemamo (vidimo, slišimo, tipamo). Antonio Damasso je dokazal, da center dojemanja človeka ni samo v možganih, ampak da dojema in čuti celotno telo. Dokaz, da smo drugačni, kot smo mislili prej.

Že od nekdaj vlada med ljudmi tudi borba, da bi bila »narava« samo »moja«. Če nekoga prepričam, da imam jaz prav in je »po mojem«, sem »zmagal«. Recimo cerkev. Izjava kot – Bog je naredil naravo, je tudi dala cerkvi moč, da je uravnavala naša življenja – da samo oni vedo, kaj je naravno. Potem gre za obvladovanje virov naravnega bogastva (rudnine in podobno). Čigavi so? Od vseh nas, zemljanov, od ljudstva, ki je tam živelo »pred nami«, torej originalni staroselci ali od lastnika, ki je tisto zemljo podedoval, kupil ali najel? Poenostavljeno gledano, imamo zelo enostavno pravilo: če nekdo dokaže, da je narava njegova, jo potem lahko izkorišča. Kaj pa potem s staroselci? Kjerkoli so bili, je zahodna civilizacija z njimi trčila v spore. Ne, tukaj nekaj ni v redu!
Zato še pred vsem ukrepi za zaščito narave in podobnimi težnjami naravovarstvenikov, potrebujemo novo ideologijo, novi dogovor, kaj nam narava pomeni ali kakšen odnos bomo vzpostavili do nje. In zanimivo, da recimo NI naravno to, da imajo eni veliko in drugi malo, kot se nam to dogaja. Tega v naravi ni. Torej je ne-naravno«.

Kaj naj bi pomenil pojem – varstvo narave?
»Kaj je to – varstvo okolja? Naravovarstveniki so sicer zelo močni, glasni in pritiskajo na naša čustva. Mi se odzovemo, saj res, narave pa ne damo. Ampak običajno to niso neki znanstveno podkrepljene osebe, ampak prej fanatični zagovorniki neke ideje – mitske narave, za katero še sami ne vedo, kakšna naj bi bila. Dobro je izjavila Lučka Kajfež Bogataj – Človek se bo moral prilagoditi klimatskim spremembam, če bo hotel preživeti in ne obratno. Pravilno je poudarila, kakšen del narave smo. Še vedno je »nad nami« in »močnejša«, kot mi.

Predvsem pa mešamo med etiko in estetiko. Večina naravovarstvenih akcij je zaradi estetike. Poglejmo Volovjo reber in vetrne centrale in zakaj jih ni? Ne, ker bi motilo nekaj otipljivega (tista zgodba o ptičih je čisti vnemar), ampak krati samo – razgled. Pogled na tisti kos zemljišča bi bil drugačen in proti temu smo. Podobno se je zgodilo v Angliji. Ker niso hoteli motenega razgleda, so nekje zablokirali gradnjo vetrnih central. Ampak zakaj? Če hočemo »dobro« naravi, potem moramo iti na obnovljive vire. Zakaj potem to ne vzdrži v primeru »razgleda«? Če bi recimo postavili na vse strehe (pri nas) sončne kolektorje, ki nam jih recimo ugodno priskrbi država (op. pisca: kar bi bilo mimogrede cenejše, kot T6), bo proti temu prvi kar Zavod za varstvo kulturne dediščine in narave (ZVKDN), ki brani naravo. Za čigavo naravo se oni borijo? Njihovo ali našo? Tega ne vedo, so pa največkrat – proti. Khm, ponavljam, proti komu ali čemu? Spremembam na boljše? Da ostane, kot je, da ohranimo nekaj, kar je bilo. Sliši se dobro, ampak mislim, da človeštvo skozi zgodovino žene napredek in ne nazadnjaški koraki nazaj, mar ne?

Pri naravi je uporaba ideologij v tajkunske namene še kako prisotna. Nova T6 naj bi pomagala pri vidiku za okolje. Naj bi bila čistejša. Recimo, da to verjamemo. Vedno tudi upoštevamo, da se vsa racionalnost skriva v denarju. Preko slednjega merimo ali je nekaj smotrno ali ni. V Sloveniji poznamo tri energetske lobije. Rudarski, sončni in jedrski. Zmaguje pa rudarski. Zakaj? Ker vlada, kdorkoli že to je, ne sešteje dobesedno VSE stroške. Zdravstvene storitve za ljudi, ki bodo tam bolj prizadeti, kot drugod; dokončno čiščenje vseh odpadkov in ureditev okolja; rušenje objektov in tako naprej. Če bi to sešteli, ne verjamem, da bi bila sončna energija »dražja«. Pa ravno zgodbo o »dragi« sončni energiji nam žal servirajo. Ampak, težava je druga, saj vemo, gre za zaslužke in provizije posameznikov. A ponavljam: po vseh »naravnih« zakonih je narava naša, od nas vseh in zato se moramo zavzemati.«

S čim zares ohranjati naravo?
»Pojem nacionalni park. Sliši se lepo in prav, ampak človek se vtakne v neko področje, zanj trdi, da ga ohranja, po drugi strani, pa vanj vdira turizem. Tukaj nekaj ne štima. Saj. Že sama beseda park, pove vse. Park je nekaj kar je prirejenega, umetno narejenega. V resnici bi se morali zavzemati za neko drugo obliko varovanja. Povezavo med vasmi in mesti na ekološki način. Da vse postane eno. Ne morejo se meščani iti vegeterijance ali branitelje pravic živali, saj ne vedo dovolj. Tudi vasi se morajo s čim preživeti.

Alfred Crosby je dobro namignil, da ko je Evropski človek ustvarjal »nove Evrope« – severno Ameriko, del Argentine, Novo Zelandijo, Avstralijo in podobno, so domorodci pomrli. In to res hitro. Pa ne od vojn ali strupov, ampak ni znanega vzroka. Kot da bi obstajalo neko naravno načelo izravnave. Nekaj pride, drugo odide. Kaj smo jim prinesli? V resnici plevel, vsaj glede na rastje, ki je bilo tam, čeprav so bile za nas to kulture, kot krompir, koruzo, itd ter recimo zajce, podgane in podobno. A to je bilo za originalno okolje plevel. Tudi mi smo v resnici tja prišli kot plevel, se zarasli in prerasli domorodna ljudstva. A tudi to je v resnici popolnoma naravno.

Narava pozna »urejevalno načelo«. Tudi mi s tem načelom urejamo ideologije vsakdanjega življenja. Živimo, kot mislimo, da je naravno. Eni bližje, drugi dalj od narave. Zato je militantnost naravovarstvenikov odveč. Ne morejo nam govoriti, kaj je »prav« in v resnici čuvajo samo estetski del narave, podobno kot ZVKDN in čisto nič drugega. Seveda je etika »odrekanja« glede narave pravilna. Ne smemo uničevati naravnih virov in področij po nepotrebnem. Ampak, kot sem dejal, to je stvar skupnega dogovora. Je pa na žalost ta beseda »skupno« danes nekam čudna, nezaželjena, pa čeprav je ravno narava tista, ki nas uči, da samo v skupnostih se lahko preživi; vsak posameznik za sebe pa ne. Vse »borce« za naravo opozarjam – ne moremo nazaj. Ne več. Vse se spreminja. Ne vemo, kako je bilo. Tudi če bi vedeli, kaj bi storili. Razrušili vse, kar je človeškega? Mit iz Geneze je napačen. Bog ni postavljal stvari nedotakljivo sem in tja, ampak se vse »dogaja«. Zato je ta mit o naravi neumnost. Vse se spreminja, preoblikuje. Živalske vrste izumirajo in nastajajo nove. Tega ne moremo zaustaviti. Niti ne vemo, kaj sploh je »prav«. Obstaja tudi pravilo, da mora biti človek tisti, ki vpliva na naravo in ne obratno, sicer bi nas narava »pogoltnila« – recimo napadi mravelj, termitov, miši, podgan in podobno. Tudi v naravi se zgodi, da lahko ena živalska vrsta izjemno hitro izpodrine drugo. Nekaj let in je konec . Recimo Nilski ostriž in podobni primeri. Tudi človek (ali delo človeka) lahko, domnevam, po tem istem naravnem zakonu urejanja hitro izgine.

Zato se moramo prvo dogovoriti za načela, etiko, da recimo ne uvajamo uniformiranosti, ko trenutno jemo vsi enake piščance, krave, koruzo in podobno. Treba je ohranjati razlike, prvobitnost. In pomembno je tudi, da tehnologija ne zbezlja.

Z ženo (in ostalimi) delava v podjetju Kubuk. Sedež imamo v tehnološkem parku Istratel, Kranj, ker se je žena (oblikovalka) spomnila dobrega in uporabnega dizajna, kako na tisoče CD plošč spremeniti, da postanejo spet uporabne, torej jih ne zavržemo. Tisoče podobnih stvari bi lahko še naredili, preden se »poženemo« nad naravo, da jo »izropamo«… A kot rečeno, rabimo novo ideologijo, dogovor, etiko odnos do pojma naravno«.

Besedilo in fotografiji Dejan Ogrinec