Urban Golob: Neredko slišimo in pogosto tudi beremo, kako so se alpinisti odpravili plezat v Centralne Alpe. Njihov glavni načrt je bil preplezati kakšno smer nad »zibelko alpinizma«, kot se radi pohvalijo Francozi – nad Chamonixom.
Tudi marsikateri gornik rad obišče Centralne Alpe in se povzpne na Mont Blanc ali pa na zaščitni znak švicarskega gorskega turizma – na Matterhorn. Vsi ti ljubitelji gora v veliki večini uberejo enako in seveda najhitrejšo pot, da pridejo pod svoje gorniške cilje. Bolj ali manj trpijo v enolični vožnji čez Padsko nižino. In ta ta vožnja je res duhamorna, če nimaš kakšnega hitrejšega avta in izčrpavajoča v poletni vročini ter živce parajoča v zimski megli, ki se tudi kar pogosto povezne nad neskončno ravnino. Večkrat sem že gruntal, kako povedati tem ljubiteljim gora, da tako v Chamonixu in Zermattu niso bili niti približno blizu Centralnim Alpam. Tudi z Mont Blanca jih niso videli, niti jih niso mogli uzreti med vožnjo čez Italijo.
Zemljevid Alp, na katerem se lahko najde najvidnejše predstavnike posameznih geografsko-geoloških delov gorstva
Delitev Alp, kakor so nam jo pojasnili na geografskem faksu, gre namreč nekako takole. Alpe, ki so najobsežnejše evropsko gorstvo in se razprostirajo med Ligurskim morjem in Dunajsko kotlino, delimo na vzhodne in zahodne. Meja med njimi je navidezna črta med Bodenskim in Comskim jezerom. Že na prvi uč vidimo, da so Vzhodne Alpe sicer obsežnejše, zahodna polovica gorstva, kamor sodi tudi skupina Mont Blanca in pa Vališke Alpe, kjer kraljuje že prej omenjeni Matterhorn, pa višje. Za Centralne Alpe vmes torej ni prostora.
Zanemarimo od nas bolj oddaljene Zahodne Alpe in se posvetimo vzhodnemu delu ...
Nadaljevanje/celotna objava na Fotografski in plezalni grifi >>>